V Gazi so tudi ženske

Eva Tomič
Eva Tomič (foto via Društvo za Združene narode za Slovenijo))

Izvrsten film Habibi, prikazan na letošnjem Liffu, me je prestavil naravnost nazaj v Gazo. Film prikazuje sodobno različico slavne in tragične arabske srednjeveške ljubezenske zgodbe Majnun Layla (nor na Lejlo). Zgodbo iz filma ključno določajo posebnosti današnje Gaze, njeni nesmisli in protislovja. Nesrečna zaljubljenca se namreč spoznata na univerzi Birzeit, ki se nahaja na Zahodnem bregu. Za bivanje in študij na Zahodnem bregu rabita izraelsko dovolilnico in ko jima Izrael ti odtegne, jima kljub nedokončanemu študiju ne preostane drugega, kot da se vrneta domov v Gazo, od koder ni izhoda. Mladenič, ki torej nima ne izobrazbe, ne denarja, ne ustreza merilom njenih staršev. Ker svoje ljube več ne vidi, mu ne preostane drugega, kot da na stene begunskega mesta, kjer se zgodba dogaja, spreja ljubezenske verze za svojo Lejlo.

V teh dneh Izrael spet obstreljuje Gazo, iz Gaze pa spet letijo rakete. S tesnobo spremljam razvoj dogajanja, vsak dan je več mrtvih, med njimi so tudi otroci. Kaj lahko se zgodi, da položaj preraste v še eno širšo izraelsko ofenzivo.

Gaza
Gaza (vir: Wikimedia)

Gaza je dejansko ‘največja ječa na svetu’. Na ozkem pasu ozemlja ob Mediteranskem morju, ki v dolžino meri komaj 40 km, v širino pa največ 12 km, je stlačenih dobrih milijon in pol ljudi, ki zaradi izraelske blokade meja ne morejo nikamor. Prebivalci so pretežno potomci beguncev iz vojne leta 1948, danes je tri četrtine prebivalstva mlajša od 25 let, pri čemer je brezposelnost med najvišjimi na svetu. O brezihodnosti položaja priča dejstvo, da se je po operaciji Cast Lead dramatično zvišala raba antidepresivov, ki jih tihotapijo skozi tunele med Egiptom in Gazo. Medtem ko je alkohol strogo prepovedan, pa je ta vseeno izjemno iskana roba v Gazi, do katere je težko priti (Hamas nadzira tunele).

Ni presenetljivo, da so ženske največje in najbolj tragične žrtve nesrečnega položaja v Gazi, kar odlično prikaže tudi omenjeni film. Pod Hamasovim nadzorom (ki ga blokada le utrjuje na oblasti), se Gaza izrazito islamizira in nekoč sekularno okolje postaja vedno bolj utesnjujoče. Tako še posebej za ženske. Spričo splošne brezizhodnosti in razvrednotenja ljudi, ki ga posebej boleče občutijo moški prebivalci, ki jim je odvzet občutek učinkovite (samo)obrambe, skokovito narašča nasilje v družini. Visoka brezposelnost ženske huje prizadene, saj je bolj sprejemljivo, da je ženska brez službe in torej ostane doma.

Ko sem enkrat obiskala desetletno pohabljeno deklico na njenem domu, me je oče rotil, naj nekako pomagam pri njeni ozdravitvi, češ da je sicer ne bo mogel primerno omožiti. Med očetom in mano je prevajala dekličina simpatična in živahna štirinajstletna sestra, a ko sem naslednjič klicala glede podrobnosti zdravljenja v Sloveniji (punčka je namreč v skupini otrok iz Gaze potovala na zdravljenje v Sočo), so mi povedali, da so njeno sestro medtem že poročili stran. Obe deklici sta radi hodili v šolo, a za starejšo je bilo s poroko temu konec.

Na sliki z leve proti desni: Eva Tomič, vodja OHCHR-OPT, Raji Sourani, direktor Palestinskega centra za člov. pravice, Curt Goering, vodja OHCHR-Gaza. Februar 2010 (foto via PCHR)

Lejla iz filma je lepa, močna in pametna mlada ženska. Do konca študija na Birzeitu ji je ostalo le še eno leto, a z vrnitvijo v Gazo je sanj o izobrazbi konec. Tudi njo želi njena družina čim bolje poročiti z dobro partijo po njihovi izbiri. In to je vedno bolj usoda večine deklet v Gazi. In vendar so Lejla iz filma in njej podobne punce v Gazi moderne in relativno svobodomiselne. Pred blokado je bilo tako v Gazi kot tudi na Zahodnem bregu, posebno v Ramali, kjer zunaj vidiš punce z nepokritimi lasmi, moderno oblečene, kako posedajo po lokalih, vlečejo šišo, medtem ko vmes vešče mesedžirajo po iphonih ali njihovih približkih. In veliko deklet v Gazi je še vedno takšnih in si takšnega sproščenega življenja tudi želi. Nenazadnje so s takšno vizijo odraščale, saj je bila Palestina ena od najbolj sekularnih arabskih družb. Tradicionalno sekularnost družbe gre pripisati dobri izobrazbi večine prebivalstva. Ker je v Gazi tri četrtine prebivalcev iz begunskih družin, je tam namreč veliko šol UNRWA (agencija OZN, ki je nastala pred dobrimi 60-imi leti, njen namen je še danes pomoč palestinskim beguncem in njihovim potomcem, ki zapustili svoje domove v vojni leta 1948). To pomeni, da je v Palestini izobrazba dobra in dostopna tudi deklicam. In zato je sedanji trend zgodnjega poročanja deklet z možmi, ki jih izberejo starši in ne one, toliko bolj tragičen.

V Gazi me je vsakič znova pretreslo naraščajoče število popolnoma v črno zagrnjenih žensk na ulicah. Ko sem od tam odhajala poleti 2010, razen deklic na ulici ni bilo zaznati nobene nepokrite ženske. Nekatere moje palestinske kolegice v Gazi so lase še nosile nepokrite, a so pripovedovale o pritiskih družin, naj jim vendar ne delajo sramote ter si nadenejo hidžab. V šolah, ki jih vodi UNRWA, so punčke enake dečkom in ni jim treba zakrivati las. V šolah pod nadzorom Hamasa je drugače in deklice tam nosijo pokrivala.

Ženske v Gazi postajajo vedno bolj brezpravne in nemočne, ta trend pa je v počasnejšem tempu opaziti tudi v Vzhodnem Jeruzalemu, Betlehemu in drugje na Zahodnem bregu. In vendar slavni mirovni proces (katerega seveda vodijo moški) to vprašanje spregleda. Nasploh prevladuje prepričanje, da bi prizadevanja za človekove pravice, torej tudi za pravice žensk, nekako po nepotrebnem otežila mirovni proces. To je še toliko bolj nerazumljivo in nesprejemljivo, ker mirovni proces do zdaj ni podal prav nobenih rezultatov. Celo nasprotno, s tem ko mednarodna skupnost teži k ‘uravnoteženi’ obravnavi obeh strani in ohranitvi t.i. statusa quo, pravzaprav pomaga pri širjenju izraelskih naselbin na Zahodnem bregu in podaljševanju agonije blokirane Gaze.

Ob zunanjih zidovih okoli Gaze in Zahodnega brega rastejo zidovi tudi v glavah ljudi. Mladi Izraelci in Palestinci danes med seboj nimajo nobenih kontaktov in se zato med sabo sploh ne poznajo. Drug drugega dojemajo le skozi predsodke, s katerimi jim polnijo glave. Odrezanost od sveta povzroči hiter razpad ustaljenega vrednostnega sistema in še poglobi razslojevanje znotraj družbe. Poglabljajo se prepadi med ljudmi, ki so prej živeli skupaj. Tudi zaljubljenca iz filma naletita na takšen nepremostljiv prepad, ki ju vrže nazaj v srednji vek.  Skrajni čas je, da se spomnimo, da v Gazi živijo tudi ženske in da se njihov položaj s krizo drastično poslabšuje. Vsaka mlada, izobražena ženska, katere potenciali se izgubijo s prisilno poroko, pomeni točko več za prevlado ekstremizma, nazadnjaštva in enoumja.

Eva Tomič, v letih 2009-2010 vodja OZN Urada visoke komisarke za človekove pravice na Zasedenem palestinskem ozemlju

 

Več od Metina lista

Red. prof. dr. Milica Antić Gaber

RED. PROF. DR. MILICA ANTIĆ GABER – redna profesorica na Oddelku za sociologijo...
Beri dalje

1 komentar

  • Hvala Evuska,

    da nas spomnis, osvetlis in se trudis, hvala ker si!

    soimenjakinja eva

Komentiranje je zaprto.