Nekje sem prebrala, da je za notranji mir pomembno, če jasno in odkrito poveš drugim svoje mnenje in potem stojiš za njim. Tudi, če to ne bo učinkovito. Tudi, če to komu ne bo všeč. Le tako lahko preprečiš, da te slabe stvari ne naredijo povsem nemočnega, pobitega. Ne vem, če to drži, a dejstvo je, da imam občasno občutek, da enostavno ne smem biti tiho. Da so stvari v življenju, za katere se je smiselno boriti. Ne gre za osebno korist, gre za občutek lastne integritete, predstave o sebi, za občutek odgovornosti. V nekaterih situacijah enostavno ne morem reči, da to ni moja stvar, da mi je vseeno, kljub temu da vem, bom zaradi tega deležna nevšečnosti. In to se dogaja sedaj, ko bodo v imenu varčevanja ukinili enega najlepših psihiatričnih oddelkov v Sloveniji – rehabilitacijsko enoto Ravne (locirano v Vošnjakovi vili v Ravnah pri Šoštanju), in obenem pohabili drugega – Oddelek za zdravljenje odvisnosti, ko bodo na njegovem podstrešju naredili bolniške sobe.
Naj vam malo opišem situacijo: Sem psihiatrinja in že skoraj trideset let delam na Oddelku za zdravljenje odvisnosti PB Vojnik. Zaradi spleta okoliščin sem ves ta čas tudi vodja. Od l. 1999 imamo lep nov oddelek za glavno stavbo psihiatrije. Mislim, da delamo dobro, imamo kakovosten tim in nam je obravnava pacientov na prvem mestu. Oddelek je ves čas polno zaseden, večinoma moramo uporabljati tudi zasilne postelje. Ko so gradili naš oddelek, so naredili nad njim lepo podstrešje, ki bi bilo primerno za razne dnevne aktivnosti – vse vrste delovne terapije, predvsem takšne, kakršno potrebujejo ljudje, da ponovno začno ustrezno funkcionirati v vsakdanjem življenju. Sedaj je prazno.
Psihiatrična bolnišnica ima (poleg nas in glavne stavbe) še en oddelek – to je lepa stara Vošnjakova vila v Ravnah pri Šoštanju. Ta vila je bila nacionalizirana in po vojni ves čas uporabljana kot odprti oddelek za ljudi v času rehabilitacije, za lažje psihične motnje, izgorelosti. Pod vilo so parki, nad vilo velik vrt, ob njej poslopje, kjer je sedaj obnovljena delovna terapija in fitnes, vse skupaj na robu gozda.
Idila! To je nekaj, kar je unikatno v slovenski psihiatriji, primerno za ljudi, ki ne potrebujejo intenzivnega nadzora, ampak razbremenitev, varno okolje, da se spet postavijo na noge. Ranjeni, ranljivi ljudje potrebujejo lepo okolje in sočutne, dobro usposobljene strokovnjake. Danes se psihiatri srečujemo z nesrečnimi, nezadovoljnimi ljudmi skoraj pogosteje kot z ljudmi, ki jih mučijo klasične bolezni.
Ali ti res potrebujejo klasične bolniške sobe? Ne. Potrebujejo prijazne, funkcionalne oddelke, centre, kjer bo pomoč dosegljiva, učinkovita. Urgenca in sterilne bolniške sobe za te ljudi niso prava pomoč. To je okolje, ki s sporočanjem sprejetosti in varnosti omogoča oddih in spreminjanje obenem z možnostjo jačanja za učenje učinkovitejših vedenj in za vrnitev v domače okolje. O tem, kakšno naj bo to okolje, naj bi odločala strokovna spoznanja in izkušnje, ne pa fraze o varčevanju in racionalizaciji, za katerimi se skrivajo nevednost, prestiž in verjetno osebne koristi.
Pravo varčevanje v zdravstvu pomeni čisto nekaj drugega. Pomeni čiste račune pri investicijah in nabavah, dobro organizacijo brez podvajanja pregledov in preiskav, hitro ukrepanje, močno, preverljivo preventivo. Pomeni, da imajo veljavo dobro usposobljeni družinski zdravniki (študije so pokazale, da je zdravstveno stanje prebivalstva boljše tam, kjer jih je več), kjer si utirajo pot povezovalne strategije in kakovostno izobraževanje. Pomeni osveščanje ljudi, ki skrbijo za svoje zdravje in so enakovreden in upoštevan sogovornik zdravnikom. Pravo varčevanje se zaveda, kaj dolgoročno pomeni abstinenca, kako hitro se povrnejo stroški zdravljenja, ko se zmanjšajo vsa tveganja, ki jih prinaša različne vrste zasvojenosti. Za bolnika in za njegovo okolico. Dobronamerno varčevanje se o ukrepih posvetuje z neposrednimi izvajalci (kar ve vsak pameten gospodarstvenik), kar se pri nas ni še nikoli zgodilo. Zato sem prepričana, da tu ne gre za varčevalne ukrepe, ampak za neke druge interese, ki bodo z usodno potezo psihiatriji naredili dolgoročno škodo.
Morda se je prejšnjim vodstvenim strukturam bolnišnice zdela dobra ideja, da se prikupijo nadrejenim z ukinitvijo dislociranega oddelka in to prikažejo kot varčevalni ukrep. Nekateri še sedaj v tej ideji vidijo priložnost za izražanje svoje pomembnosti. Najbolj verjetno pa je, da ozadja sploh ne poznamo. Morda bi kaj privarčevali, a v zameno bi dobili navaden oddelek, sobe z bolniškimi posteljami – takšen kot so pač v splošnih bolnišnicah. In potem, ko so zadnjih nekaj let vlagali v to vilo, jo precej adaptirali, bodo sedaj oddelek enostavno ukinili in tistih 25 postelj »prenesli« na nov bolniški oddelek, ki ga bodo zgradili na podstrešju oddelka za zdravljenje odvisnosti. To seveda niti slučajno ne bo enakovredno prejšnji lokaciji, kaj šele, da bi bilo kvalitetnejše za paciente, kot se predstavlja v medijih. Obenem bodo pohabili oddelek za zdravljenje odvisnosti, ki bo tako izgubil samostojnost in s tem možnost delovanja po principih terapevtske skupnosti, kjer imajo pacienti svoje funkcije, kjer velja poseben hišni red, pravila…
Ko je bilo to aktualno pred dvema letoma sem povedala svoje mnenje, kot odgovor sem jih pošteno dobila po glavi – z obrekovanjem in širjenjem laži. Izvajalec je bil sindikat zdravstva in socialnega varstva. Kdo je bil naročnik, ne vem. Tudi tokrat pričakujem kakšne nizke udarce, se mi pa zdi pošteno, da ljudje vedo, kaj se jemlje psihiatričnim bolnikom. Na ministrstvu za zdravje seveda gledajo na projekt kot racionalen in upravičen, kar je vedno ukinjanje dislociranih enot, čeprav naša bolnišnica še nikoli ni imela izgub (kot jih menda nima psihiatrija nikjer po svetu). Kakovostna obravnava jim je nepomembna.
Mi je pa nerazumljivo, kako lahko tudi v zdravstvu prevladajo tako kratkovidni oziroma kratkoročni posegi. Pri zdravljenju in rehabilitaciji duševnih motenj gre za dolgoročne pozitivne posledice. Ob napovedi, da gre za milijonsko investicijo za preurejanje podstrešja in za odrekanje adaptiranemu objektu v Ravnah, v katerega je bilo vloženih precej sredstev, pa tudi izgovor o varčevanje ne deluje preveč prepričljivo. Sedaj menda ministrstvo grozi bolnišnici z odvzemom denarja, če ta ne bo vložen v projekt ukinitve Raven. In zelo se mudi.(?)
Morda se bo čez čas pokazalo, komu na čast sta bila žrtvovana dva oddelka, kdo se je okoristil na račun psihiatričnih bolnikov – a takrat bo za vse prepozno. Sedaj bi še bil čas, da ustrezni organi (strokovni in drugi) pretehtajo to odločitev, za katero so razglasili, da je nič na svetu ne more več spremeniti. Želim si, da bi javnost videla oddelek v Ravnah in naš oddelek s podstrešjem, da bi tisti, ki razumejo, da smo vsi potencialni uporabniki takih oddelkov, tisti, ki niso vzvišeni nad ljudmi v duševni stiski, nepristransko in dobronamerno ocenili nastalo situacijo. Do takrat pa velja moj zapis na Facebooku, da žalujem, ker bosta zaradi usodne kombinacije prestižne motnje, koristoljubja, pišmeuhovstva in servilnosti na en mah uničena dva dobra psihiatrična oddelka.
Če lahko povem kot psihiatrični pacient: navijam za čimveč lepih vil, čimveč takih sočutnih zdravnic in za, posledično, čimmanj zdravil!
Lp,
Helena Smole
Draga Darja, čestitke za “pogum”,iskrenost in strokovnost, ki jo glede na dolgoletno sodelovanje z Oddelkom za zdravljenje odvisnosti, ki ga vodiš, poznam in vedno znova občudujem. Z mano bi se strinjali tudi vsi moji sodelavci, ki jih ni malo, ki so se na vašem Oddelku naučili novih stvari in dobili podporo in moč za hojo po novih poteh. Zelo pa si želim, da bi bilo v naši deželi,državi, zdravstvu, javni upravi, politiki oz. med tistimi, ki imajo moč odločanja, več takšnih ljudi, ki bi iskreno želeli spreminjati stvari na bolje in ne zgolj hranili svoj egoizem in lastne koristi.
Spoštovani!
Kot je v uvodu napisala prim. Darja Boben – Bardutsky, je za notranji mir pomembno, če jasno in odkrito poveš drugim svoje mnenje in potem stojiš za tem, zato čutim potrebo, da izrazim še svojega.
Do te ustanove, zapisleni ji rečemo Sanatorij Ravne, čutim pripadnosst, saj sem v njej zaposlena že 37 let. Začela sem kot medicinska sestra, sedaj sem zaposlena kot delovna terapevtka. Ves čas smo se vsi zaposleni trudili za dobro pacientov in lahko zagotovo rečem, da se tukaj dobro počutijo in morad celo prvič začutijo svoj notranji mir, pesem ptic, šelestenje listja in voljo, da nadaljujejo svojo življenjsko pot močnejši in morda v drugih smereh. O tem pričajo številna pisma in zahvale nekdanjih pacientov po končanem zdravljenju.
Že kar nekaj let, celo desetletij, natančneje od leta 1988, Sanatorij Ravne ukinjajo, zapirajo in vedno težje delam v takšni negotovosti – od danes do jutri.
Naslednje leto bo 50 let, odkar ta oddelek obstaja. Ali bo morda tudi njegovo poslednje leto, njegov konec?
Med številnimi časopisnimi članki nam bistvo vsega gotovo pove naslov enega izmed njih z datumom 27. julij 1989, ki se glasi: Bolno zdravstvo ukinja sanatorij za bolne…
Morda je napočil čas, ko imajo mnogi glede Sanatorija Ravne slabe živce in upajo, da je tehnika že toliko napredovala, da je možna demontaža psihe kar po tekočem traku. Ali gre res samo zato, da oddelek povzroča preveč stroškov? Bolj ali manj tehtnih argumentov za likvidacijo nikakor ne zmanjkuje. Le komu in zakaj je Sanatorij Ravne takšen trn v peti? Ukinitev zagotovo ne bi mogla ostati brez posledic, ker izjemnega okolja in stare vile ter z njima povezane enkratne možnosti psihiatričnega zdravljenja, kjer se povezujejo psihoterapija, socialterapija in rehabilitacija ne more nadomestiti še tako moderno urejeno podstrešje novejše zgradbe.
Očitno med nosilci dejavnosti ni nikogar, ki bi želel iz te ustanove narediti nekaj posebnega vsem za zgled, lahko celo biser psihiatrije.