Zakaj bo Obama zmagal na volitvah

Ko je Barack Obama kandidiral prvič, je bil to odprt boj za Belo hišo. Zmagal je kot izjemno karizmatičen kandidat z vrhunskimi retoričnimi sposobnostmi, ki je obljubljal “upanje” in “spremembe”. Zbral je največ denarja in vodil najbolj dovršeno kampanjo v zgodovini. Odlično je izkoristil potenciale novih medijev (nagovarjanje volivcev preko FB, TW, MySpace, YT, osebne spletne strani…) in novih tehnologij (poenostavil zbiranje sredstev za kampanjo). Boj za nov mandat pa je neke vrste referendum na prva štiri leta v Ovalni pisarni. Volivci/ke bodo presojali, kaj je oz. česa ni naredil. Interpretacije o tem so pričakovano različne :), a podatki nekaj tednov pred volitvami govorijo njemu v prid. Ne sicer zelo prepričljivo, pa vendar. Poglejmo nekaj kazalcev, ki običajno odločajo o izboru predsednika ZDA:

1. Podpora delu vlade (cca 50%) – Podatek okoli 50% zagotavlja zmago, pod 45% pomeni poraz, vmes je t.i. sivo območje. Obama po Gallupovi raziskavi (zadnji podatek, 9. oktober = 52%) sicer kotira nižje od treh predsednikov (GWB, Clinton, Reagan), ki so bili ponovno izvoljeni, a ni v tako slabem položaju kot sta bila mesec pred volitvami Carter in Bush starejši.

2. Indeks priljubljenosti (51%) – Skozi mandat je bil ta odstotek redno višji od odstotka podpore delu vlade. Povprečje različnih raziskav kaže, da Obama ostaja bolj priljubljen od Romneya. Ankete opravljene po konvencijah kažejo tudi, da se razlika med kandidatoma celo veča. Javnomnenjske raziskave so nepogrešljiv del ameriške politične folklore, priporočam preverjanje Gallupovih anket, agregata RCP in spletne strani NYT.

3. Stopnja nezaposlenosti (septembra 7,8%) – Odstotek nezaposlenih pada, kar je dobra novica za Obamo. Zgodovinsko gledano so od druge svetovne vojne dalje najvišjo stopnjo brezposelnosti sicer zabeležili novembra 1982 (10,8%), najnižjo pa maja 1953 (2,5%).

4. Zaupanje v zagon gospodarstva – Zelo pomemben kazalec, ko se kampanja zaostruje, izid volitev pa bo v veliki meri odvisen od zdravja gospodarstva. Odstotek Američanov, komu bolj zaupajo, ko gre za vprašanje reševanja gospodarstva, sicer govori v prid Romneyu, a podpora Obami tudi tu raste.

5. Priljubljenost v “swing” državah  – Za t.i. “swing” zvezne države na volitvah 2012 – torej tiste, v katerih noben kandidat nima izrazite podpore – veljajo naslednje: Colorado, Florida, Iowa, S. Karolina, New Hampshire, Nevada, Ohio, Virginia in tudi Wisconsin (slednjega spodnja grafika ne šteje mednje). Mitt Romney v večini njih sodeč po javnomnenjskih raziskavah kontantno zaostaja. 

6. Elektorski kolegij – Za zmago na predsedniških volitvah mora kandidat zbrati najmanj 270 elektorskih glasov. Američani tehnično gledano namreč ne volijo predsednika in podpredsednika neposredno, temveč elektorje, ki v vsaki od zveznih držav in Okrožju Kolumbija predstavljajo vsoto senatorjev in predstavnikov spodnjega doma ameriškega kongresa. Potrebna je absolutna večina 538 elektorskih glasov, torej 270. Raziskave kažejo, da je po nekaterih podatkih (osveženo 6. oktobra 2012) “v zraku” trenutno 106 (glej zgornjo grafiko), po drugih pa 110 elektorskih glasov. (vir)

7. Denar, ameriških volitev vladar – Obama (vključno s stranko in super PACs-i) je po podatkih Zvezne volilne komisije doslej zbral več sredstev za kampanjo od Romneya (avgust – 690 vs. 633 milijonov dolarjev). Oba sta se odpovedala javnemu financiranju kampanje, kar pomeni, da lahko za kampanjo zapravita, kolikor želita (javno financiranje predvideva omejitve trošenja). Ker Romney nima tako robustne mreže malih darovalcev kot Obama (z malimi donacijami je rušil rekorde l. 2008), je prisiljen veliko časa in energije nameniti prav zbiranju sredstev. Zajetnost proračuna, s katerim razpolagajo kandidati, pa je običajno precej dobra napoved njihove uspešnosti na volitvah. Na volitvah 2008 je recimo na devetih od desetih dvobojev za sedeže v kongresu zmagal kandidat , ki je za kampanjo potrošil več denarja. Tako je bilo tudi na demokratskih predvolitvah (Obama vs Clinton) in v boju za Belo hišo (Obama vs McCain). Sedež v Predstavniškem domu je leta 2008 stal 1,1 milijona dolarjev, v senatu pa skoraj 6,5 milijona dolarjev. In cena za vstop v Belo hišo leta 2008? 573 milijonov dolarjev. (vir)

8. Romneyev “macaca” trenutek – Izraz “macaca”, ki je rasna zmerljivka, je na kongresnih volitvah leta 2006 uporabil republikanski senator George Allen, ko je med svojim predvolilnim govorom naslovil pristaša svojega protikandidata. Kljub temu, da je dotlej veljal za velikega favorita, si po “macaci” ni več opomogel in tisto leto izgubil volitve. Nedavna Romneyeva izjava, da so Obamovi volivci tisti (47%), ki so odvisni od vladne pomoči, ki sebe vidijo kot žrtve in ki ne znajo poskrbeti zase, utegne biti ob sicer katastrofalni kampanji pika na i njegovemu najverjetnejšemu novembrskemu porazu.

9. “Uspešnost” prvega mandata – Od svojega predhodnika je Obama podedoval gospodarstvo v katastrofalnem stanju, dve vojni in močno omajan ugled ZDA v svetu. Interpretacije tega, kaj je oz. ni naredil so sicer odvisne od tega, koga vprašaš za mnenje. “Desničarji ga imajo za socialista (v ZDA je to kletvica), levičarji pravijo, da se je uklonil Wall Streetu, neodvisni volivci mu očitajo, da je premalo odločen”, je v začetku leta zapisal Andrew Sullivan. Analize Politifacta kažejo, da je predsednik Obama izpolnil 38% obljub, ki jih je dal ob nastopu predsedniške funkcije.

10. Učinkovitost kampanje na družbenih omrežjih – V digitalni areni (FB, TW, Instagram, Reddit, YouTube, Google+, Pinterest, Foursquare) je Obama razred zase. Na različnih platformah raste število njegovih “prijateljev”, s katerimi predsednikova kampanja tudi redno komunicira.  Leta 2008 je imel Obama npr. 2 milijona sledilcev na Facebooku, danes (3. oktober 2012) njegova stran šteje dobrih 29 milijonov všečkov (Romney 7,97 milijona). Na Twitterju je imel pred štirimi leti cca 118.000 sledilcev, danes (3. oktober 2012 jih ima dobrih 20 milijonov, Romney pa 1,22 milijona sledilcev. (Ne moreš zmagati s takšnimi podatki, no :)).

Po naštetem sodeč bi se moral zgoditi manjši čudež, da bi Mitt Romney zmagal na volitvah 2012, kar pa ne pomeni, da volivci ne spreminjajo svojih preferenc bolj ko se bliža ciljna črta. “Republikanci so vseh oblik in velikosti, vsi pa so bolj ali manj proti Obami. Menim, da bi nekateri konzervativci raje volili za sendvič s šunko, če bi bil alternativa Obami”, je pred časom stanje duha povzel Charlie Cook, eden najuglednejši ameriških političnih analitikov.Prvo od treh predsedniških soočenj bo 3. oktobra, tema pa notranja politika. Majhen odstotek neopredeljenih ostaja glavna tarča obeh kampanj. Ameriška družba deluje močno razdeljena, ob čemer postaja vse bolj očitno, da so čajankarji republikansko stranko potisnili precej globje na desno, medtem ko podobnega premika na levi ni. Rezultat bo sicer gotovo tesen, ampak ob vse bolj razdeljenem volilnem aparatu kaj drugega niti ni možno. Analitik NYT Nate Silver, ki je na volitvah 2008 med drugim pravilno napovedal zmagovalca v 49-ih od 50-ih držav in zmagovalce vseh 35-ih senatnih dvobojev, možnosti za ponovno Obamovo zmago trenutno ocenjuje na 84,9% (6. oktober 2012).

Nataša Briški