Zakaj sem jezen na Ministrstvo za kulturo

Avtor: Bor Pungerčič, za svoj opis je vprašal kolega pri sosednji mizi. Dobil je odgovor, da “je vse in počne vse”. No, od danes dalje tudi piše blog kot AndarAndar. Že dalj časa pa pod istim imenom tudi neredno čivka kot @andar_andar. 

Dobro jutro.

Hmmmm, hec kako se tile moji blogposti vedno razvijejo iz debat, ki se začnejo na drugih platformah (FB, TW …). Mogoče bo treba enkrat napisati kaj tudi o tem. Ampak ne danes. Danes sem jezen. Oziroma sem bil, ko sem napisal naslov, pred štirimi urami. Zdaj sem samo hladno nasršen, but for argument’s sake … Zjutraj me je pričakal mejl z Ministrstva za kulturo Republike Slovenije, ki mi je sporočil tole. Kolega Marko Brumen (a.k.a. @multikultivator) ga je celo tvitnil dalje. No, nekaj hitropoteznih dregljajev kasneje se mi zdi, da ne morem več dovolj jasno zajeti svojih pomislekov v 140-ih znakih, ergo, pišem blog …

Zakaj sem danes jezen na MzK? In na najnovejšo pogruntavščino, ki nam jo ponuja – “kulturne žepnine”. Saj, kot je komentiral Marko, “lahko dobiš tudi prst v oko, kot doslej.” A ni vsaj nekaj bolje kot pa sploh nič? Je. Definitivno je. Gotovo bo hitra finančna injekcija 1.500 EU (čeprav bruto), marsikomu (tudi meni, da ne bo pomote, če je bom deležen) prišla še kako prav. Tako kot maratoncu pride prav izotonični napitek ali gel-pack tam okoli 33-ega kilometra, za hiter dvig energije, tovrstni “mehanizmi aktivne politike /…/ na področju spodbujanja ustvarjalnosti in delovanja samozaposlenih” gotovo lahko pozitivno prispevajo k raznovrstnosti financiranja kulturne dejavnosti. Ampak meni se je tale kost zataknila v grlu že pred tem. Že ko sem prebral ime namreč. “Kulturne žepnine”.

Dajmo se za trenutek vprašat, kdo dobiva žepnino. Hm? Jap, otroci. Otroci, ki še niso sposobni zaslužiti lastnega dohodka, najsi bo to, ker so premladi, premalo izobraženi ali pa samo premalo motivirani in podjetni. A v vsakem primeru, odvisni. No, in kdo jim daje to žepnino? Starši, načeloma. Oči ali mami, ali pa kar oba, odvisno od lokalne družinske samouprave … Kakšen odnos torej vzpostavlja ta novi finančni produkt MzK, med nami – samozaposlenimi v kulturi in njimi – MzK (oz. stalnozaposlenimi na kulturnem ministrstvu)? Sicer niti zdaleč nisem strokovnjak za transakcijsko analizo (ki sem jo omenil tudi v svojem izvornem tvitu, očitno neuspešno), a kolikor so mi razložili osnove, pozna T.A. tri osnovne vloge, ki jih v različnih situacijah igramo/prevzemamo vsi, odvisno od odnosa, ki se vzpostavlja. Te vloge so otrok, starš, odrasli. Odrasli načeloma rešujejo težave konstruktivno, z enakopravnim dialogom, argumentiranjem in sporazumom. Starši pristopajo s pozicije moči ter rešujejo probleme namesto svojih otrok, dobronamerno, a tudi do neke mere pokroviteljsko. Otroci pristopajo iz pozicije nemoči, s pričakovanjem, da bodo starši poskrbeli za njihove potrebe ter razumeli in prenašali njihovo nezrelost, negotovost, itd. Nagnjenost k zavzemanju določene vloge je odvisna od psihološkega razvoja posameznika in sledenju določenim vzorcem.

Če pogledam zdaj s te perspektive na nastalo situacijo, na odnos med MzK in samozaposlenimi, ki se oblikuje kot posledica prihajajočega razpisa, se mi zdi vloga, ki si jo je zase izbralo ministrstvo, izrazito paternalistična. Kar posledično, subtilno, postavlja celoten sektor izobraženih, sposobnih, samostojnih samozaposlenih odraslih oseb, v pozicijo otroka – negotovega, nesamostojnega, odvisnega člana skupnosti. OK, ampak, a ni to samo ime? Zakaj tako visim na tem? Kaj pa, če bi rekli “enkratna finančna pomoč”? No, če bi temu rekli tako, potem bi dejansko dobilo svoje pravo ime – t.j ime mehanizma socialne pomoči. Kar t.i. “žepnina” nedvomno tudi je. Hitra transfuzija, preden bolnik, ki je v kritičnem stanju, izkrvavi do konca. Ker, če temu ni tako, čemu in komu so žepnine v resnici namenjene? Kaj je njihov smisel?

V “normalni”, konjunkturni, kulturno urejeni situaciji, bi tovrstna podpora npr. arhitektu pomenila, da si lahko vzame mesec dni časa in se loti projekta, za katerega ve, da ne bo dobil komercialnega plačila, bo pa ustvaril nekaj majhnega in morda širše kulturno relevantnega. Na misel mi pride duhoviti projekt kolega Tomaža Krištofa, ki ga za teh 1.500 evrov nikakor ni mogoče izvesti, ga je pa mogoče v mesecu dni razviti, oblikovati in kakovostno predstaviti. Ter si tako zagooviti tudi kanček več vidnosti na trenutno s kadrom prenatrpanem trgu arhitekturne delovne sile. Mogoče bi lahko temu angleško rekli “pet project grant”.

Malce spominja na tisti razvpito Googlovo “Pravilo 20 %”, ki zaposlenim dovoljuje, da petino svojega delovnega časa (na primer vse petke), porabijo za razvoj lastnih projektov, pri čemer so jim na voljo vsa sredstva podjetja. Iz tega časa svobode sta se famozno razvila dva izmed Googlovih najmočnejših produktov – vseprisotni Gmail in bajno donosni AdSense.

Ministrstvo za kulturo torej zdaj podpira tudi naše “ljubiteljske” podvige? Krasno! Samo, akhem, ja, da si upravičen do te žepnine, ne smeš prejemati nobenih drugih javnih sredstev, ne smeš biti prejemnik štipendije, knjižnega nadomestila … Skratka, moraš biti kar revček, no. Ali pa si služit denar drugje. Razen seveda, če sem pismo ministrstva narobe razumel. Kar je povsem možno, glede na to, da gre samo za napoved razpisa, ne za razpis sam. Navedeni niso niti razpisni kriteriji, pogoji, komisija, niti točen znesek – “predvidoma do največ 1.500 evrov bruto”. Skratka, vemo samo, da se nam nekaj obeta. Kaj točno in kako bomo do tega lahko prišli, se bo pa še pokazalo …

A če se vrnem malce nazaj. Glede na to, da se razpis izključuje z ostalimi javnimi sredstvi, najverjetneje torej ne bo mogel podpirati stranskih projektov večine umetnikov, ki se že pretežno financirajo iz javnih sredstvev – sredstev, ki so že zdaj tako omejena, da se npr. celotni plesni projekti delajo za 5.000 EU in se korak še stopničko nižje, na 1.500 evrov, zdi malodane parodičen. Komu bi potem lahko žepnine prišle prav? No, na prvi pogled se zdijo kot na kožo napisane t.i. “kreativnim industrijam”, od katerih se pričakuje, da so pretežno finančno samozadostne, a katerih člani formalno še vedno večinoma spadajo med samozaposlene v kulturi. Oblikovalcem, arhitektom, piscem, itd., ki se preživljajo z delom v “industriji”, bi torej takšna žepnina lahko omogočila kakšen ustvarjalni skok čez plot na bolj umetniško polje. Seveda pod pogojem, da imajo v preostanku časa dejansko plačano delo in imajo od česa živeti …

Tu se mi ponovno vsiljuje tista prispodoba z maratoncem. Ko si enkrat na 33-em km in rabiš hitro okrepčilo, da je zadnjih 5 km krajših in lažjih, posežeš po napitku, gelu ali podobni hitri poživitvi. Ampak, če si na 33-tem km, si verjetno v formi, pred tem si leto ali več treniral, vsak dan zaužiješ 3000+ kalorij in dobro veš koliko in kaj daš vase. Ne vem, koliko izmed nas je ta hip v takšni formi. A samostojnemu ustvarjalcu, ki ga pomanjkanje dela že leto, dve ali več nepretrgoma sili v zategovanje pasu, na 33-tem kilometru ni potreben hiter napitek, ampak bolj verjetno infuzija. In nujna medicinska pomoč. Skratka, sistem podpore, ki deluje.

Zato (na žalost!) vidim v kulturnih žepninah trenutno samo obupan poskus hitrega lepljenja obližev na rane, ki pa zna ne glede na morebitno kratkoročno pomoč, pustiti dolgoročne posledice. Namesto, da bi se MzK ukvarjalo s tem, kako ustvariti kuturno okolje, v katerem bi lahko vsi samozaposleni z rednim delom ustvarili zase in za svoje morebitne družine zadovoljiv dohodek, socialno varnost in vau, relevanten doprinos k širši kulturi, ponuja po letih zmanjševanja sredstev, zamujajočih ali celo odpovedanih razpisov in odsotnosti jasne strategije preživetja kulture, tako rekoč vbogajme gesto za (predvidoma) 66 izbranih posameznikov. Kako in kdo bo izbral teh nekaj “srečnežev”, pa itak sploh še ni jasno.

Seveda, obstaja pa tudi možnost, da se za vsem skriva zelo jasna strategija. 1.500 evrov je namreč ravno dovolj denarja, da si v mesecu dni posameznik oblikuje in postavi spletno stran! In ko bomo (s pomočjo MzK) končno enkrat vsi imeli svoje spletne strani, nas bo odkril svet in bomo postali mednarodno uspešni, slavni, bogati … in ne bomo več v breme državi. Tisti, ki pa jih svet nemara ne bo prepoznal kot izjemne, pa itak niso vredni niti tistih 1.500 evrov in naj lepo v miru pocrkajo. Pa tudi ne bodo več v breme nikomur. Še posebej ne samim sebi.