Zamrle so nama sinapse v možganih

Dandanes gre že skoraj vsak dijak, ki konča srednjo šolo, na fakulteto. Čemu? Da bi si pridobil izobrazbo? Da bi sledil svojim vrstnikom? Da bi zadovoljil pričakovanja staršev? Koliko dijakov se vpiše na fakulteto zaradi izobraževanja in ne samo zaradi formalne izobrazbe? Sami sva premišljevali o svoji motivaciji za študij in zgroženi ugotovili, da je študij zgolj sredstvo za dosego cilja, le neka formalnost, ki jo moraš opraviti, da lahko opravljaš želeni poklic v prihodnosti. Cilj je »zasužnjil« interes za študiranje, študij pa je tako izgubil svoje bistvo.

Ni več motivacije za študiranje oz. je ta zelo nizka. Zakaj? Zaradi samega sistema, t.i. bolonjskega programa, in Pedagoške fakultete. Že v prvem letniku so nas pri didaktiki učili, da je urejen učni prostor eden izmed ključnih dejavnikov za učenje. Sam pogled na fakulteto, še bolj pa na učilnice, ki so tako natrpane s študenti, da nekateri včasih sedijo celo na tleh, pa je vse prej kot privlačen.

Na fakulteti preživiva ogromno časa, saj je izobraževalni proces razpotegnjen čez cel dan. Urniki so neprimerljivi z naravoslovnimi fakultetami. Fakulteta si tudi deli prostor s srednjo šolo, kar ironično vodi v simbolično poenotenje srednješolskega pouka z visokošolskim izobraževanjem. Če naštevava dalje, imamo toliko prostih ur, med katerimi bi lahko delali seminarske naloge pa tega ne moremo, ker na mnogih računalnikih v knjižnici ni naložena niti osnovna programska oprema (npr. Microsoft Office). Neprestano dobivamo raznovrstne domače naloge vprašljivega značaja, kot je npr. razvrščanje in štetje kovancev pri fiziki. Od teh nalog seveda ne odnesemo kaj dosti. Vzamejo nam toliko časa, da ga primanjkuje za študiranje resne literature in poglabljanje v snov. Lahko bi bile zastavljene mnogo bolj ustvarjalno, predvsem pa povezane s študijem oz. študijskim strokovnim gradivom. Vključevale bi lahko problematike, ki bi nam npr. omogočile spoznavati delo z učenci s posebnimi potrebami na konkretnih primerih in s konkretnimi rešitvami. Za tovrstno delo v razredu smo popolnoma neusposobljeni, učence s posebnimi potrebami pa bomo zagotovo poučevali. Zakaj torej petletni študij, če se bomo morali pred začetkom opravljanja poklica še dodatno usposabljati? V drugem letniku smo se že vsi tako apatični, da nam celo sestava kratkega poročila, ki bi moral zahtevati premislek, predstavlja problem.

V gimnaziji sva »študirali« več, kot pa to počneva sedaj, ko sva dejansko vpisani na fakulteto. Če želiš študirati, se to dogaja iz »učbenikov«. Nikjer ne beremo tekstov v originalu, kot bi se spodobilo za kvaliteten študij. Že tako se izgublja motivacija ob očitkih kolegov in kolegic, ko kar izbuljijo oči, ko te vidijo, da delaš nekoliko več, kot se od tebe zahteva. Potem pa prideš na predavanje in ko ti predavateljica končno našteje nekaj knjig, ki jih moraš predelati, se najde sošolka, ki vpraša: »Ali se da to vse dobiti v eni knjigi?« Kaj ti ljudje sploh delajo na fakulteti?!? Še huje pa je, ko pomisliš, da bodo nekoč postali učitelji razrednega pouka.

Naj za konec dodava še mnenje slovenskega filozofa: »Za potešitev ‘vedoželjnosti’ je na voljo internet. Tudi izobraževalne reforme potekajo v smeri pridobivanja specialnih znanj in poklicnih kompetenc. Ali bo to res doprineslo k družbenemu razvoju in blagostanju, kakor se pričakuje, ali je pri tem zadovoljen sam spoznavni interes, puščamo ob strani.« (Komel 2011, str. 5).

Zamrle so nama sinapse v možganih.

S. in K., študentki Pedagoške fakultete v Ljubljani