Spoštovane, spoštovani! Našli smo reinkarnacijo škofa Antona Bonaventure Jegliča. Gospod prebiva v Ribnici, uspel se je celo zavihteti v župansko pisarno. Njegove prosvetljenske misli, ki so bile zapisane malega travna 2012 (?!), kličejo po objavi. Gre za ribniškega župana Jožeta Levstka (SDS), ki želi, kot sam pravi, “z novimi projekti in aktivnostmi mestu pridobiti ugled sodobnega, prodornega in s tradicijo prepletenega slovenskega mesta, ki bo še bolj prepoznaven tako doma, kot v tujini”. Poglejmo nekaj progresivnih pogledov, ki jih je v rubriki Izpod županovega peresa obelodanil v aprilski številki Rešeta, glasila občine Ribnica:
“Če hočemo ali nočemo priznati, v sodobnem svetu naši moški več ne igrajo vloge glave družine, saj so naše ženske prevzele »tri vogale, pa še četrtega malo«, in odločajo o večini dnevnega dogajanja v življenju družine.”
“Tale naš ata je naš samo še toliko, kolikor je uspešen v smislu prinašanja denarja za družinski proračun, […] nezadovoljstvo z vse bolj žalostnim položajem v družbi gasi z zatekanjem k lastnim, bolj ali manj zanimivim konjičkom, ali zgolj pred televizijo.”
“Kdo bo sinu danes pokazal, da je svet kljub vsem grožnjam še kolikor toliko varen in je vloga zrelega moškega ta, da z lastno pokončnostjo, zavzemanjem za pravičnost in prave ideale ter tako to varnost vzdržuje tudi za naprej.”
“Danes v tem, milo rečeno, č u d n e m svetu, ženska m o š k e m u največkrat ne pomaga pri tem, da bi se v vlogi zrelega moškega izuril, temveč je nekakšen »ocepek«, ki pade z jablane kot nezrel sadež.”
“Žena je tu kot ovira, problem, da ga ne zna več sprejeti kot avtoriteto in glavo družine, s čimer bi krepila njegovo malce okrnjeno samozavest. […] Ne zaveda se, da sama v vlogi vodje nikoli ne more zablesteti, ker ji manjkajo, milo rečeno, moške lastnosti, tako telesne kot duhovne.”
“Toda, še kako resnično je, da je ženska s svojim »copatkom«, neskončno nezadovoljna in nezadovoljena, tako ali tako, ženske že vedo. Preprosto, nekaterim ženskam ni nikoli dovolj, pa naj moški stori karkoli. […] pred njim se postavi že znano filozofsko vprašanje; žena ali flaša.”
“Vsaka ženska ima še eno orožje, ki ga seveda nadvse rada uporablja, ne zavedajoč se, da je to tudi njej v pogubo. Samo njeno zavedanje, da je močnejši spol, […] deluje nanj kot ledenomrzel tuš. Taki nečloveški ukrepi za moško samozavest se poznajo tudi ponoči pod »koutrom«, ki naj bi v večini primerov poravnal vsa nesoglasja, ki so se nakopičila čez dan.”
“Nekoč so vedeli, da je vzgoja fantov vse nekaj drugega kot vzgoja deklet. Fantje so morali še pred nedavnim v vojsko. Vem, da je bilo marsikomu to odveč in nepotrebno, toda […] »Če nisi sposoben za puško, tudi za žensko nisi.«“
“Moški smo se ujeli v past, kar so seveda opazile tudi ženske, ki na račun tega posegajo po oblasti, pri tem pa se rade primerjajo z moškimi. Situacija je milo rečeno, malce čudna; moški smo se »poženščili«, ženske pa poskušajo igrati vlogo moških.”
Njegov zapis velja prebrati v originalu. Naša Meta, Francka Pšenica, ki je živela in delovala samo streljaj stran od Ribnice, ga verjetno na svoj avtobus ne bi vzela.
Zapis res velja prebrati v originalu. Bralec namreč hitro ugotovi, da so odlomki, ki ste jih vi izbrali in takooo dramatično zapakirali, ironični. Ironija, saj jo poznate, v vašem uvodu jo je razneslo celo do sarkazma. Bralec primerja načine pisanja (vašega s pisanjem prvega moža Ribnice) in je v zadregi, ker na postaji oseb širokih pogledov in aktivnega duha najde le gručico nadzornikov in liberalnih puristov, ki cepetajo od ugodja, če se lahko ujamejo na ribniško rešeto, da ga Ribnčan Urban malo (ampak zelooo nevarno) potrese sem ter tja.
Za konec misel neznanega ribniškega mešetarja:
Vsak Ribnčan še ni Jeglič, kakor vsako zeleno rastje ni meta.
Mislim, da so v času spremenjenih vlog, moški , vzgajani v patriarhalni maniri , v resnični stiski , iščejo svojo vlogo. Ne bi se smeli norčevati iz njihove stiske.
V stiski so tudi zaposlene ženske , zaradi pomanjkanja časa, potrebnega za skrb za otroke in za zakon : trije vogali so pretežki
V stiski, ki se je ne zavedajo, so tudi otroci, razpeti med nervoznimi starši, zasloni in drugimi vzgojitelji , prevažani od točke do točke.
Zakoni propadajo……mislim, da te stiske predstavljajo tako velik problem, da bi ga družba morala reševati …ne , da ga samo priznava in mu daje legaliteto z poučevanjem o različnih vrstah družin