Vedno me je čudilo, da ženske lažje navijajo/mo za moške kot za ženske. Saj ne, da bi morale biti naklonjene ženskam a priori, ampak pričakovala bi, da si nismo že v štartu ne-naklonjene. A raziskave kažejo, da imamo moški in ženske skupno lastnost: ženske enako kot moški bolj cenimo rezultate moških kot žensk in enako kot moški bomo na volitvah svoj glas lažje dale moškemu kot ženski. Tudi v 21. stoletju še vedno enemu spolu pripisujemo večje sposobnosti, znanje, dominantnost. To pogosto počnemo nezavedno, s tem pa utrjujemo dvojna merila, po katerih morajo ženske skočiti višje ali žrtvovati več. Bojim se, da to počnem tudi sama. Posledice teh dvojnih meril, ki so vraščena v nas samih, se kažejo v tem, da je žensk mikroskopsko malo na odgovornih mestih, ne glede na njihove sposobnosti, pamet in ambicije. In to kljub temu, da kar 91 % Evropejcev verjame, da so enake možnosti za oba spola temelj pravičnejše družbe.
Skratka, tudi ženske same sebi otežujemo ustvarjanje bolj pravične družbe. Le redko pa v živo srečaš univerzitetno profesorico, ki se iz žensk norčuje.
Še več, znanost zlorablja za banaliziranje delovnih razmerij, v katerih označi ženske kot neprimerne za šefice, češ da so motene in nevrotične, moški šefi pa v redu, ker je njihov edini cilj, da podrejenim zaposlenim zlezejo pod krilo. Širjenje takih poniževalnih ‘resnic’ za oba spola, z izrazitim poudarkom na ženskomrznosti, si večkrat dovoli razvpita slovenska antropologinja, številni mediji pa ji pri tem odstopajo nerazumno veliko prostora.
Če bi se svet vrtel tako, kot ga vidi ta gospa, ženske ne bi smele biti del ‘pošastnega, izkoriščevalskega kapitalističnega korporativnega sveta’. Samo bedakinje in salonske feministke, kot je pisno ozmerjala sedem govornic, s katerimi je nedavno nastopila na dogodku za mlade (vključno s spodaj podpisano), sodelujejo v reprodukciji kapitalističnega sistema in treba jih je ustaviti. Še korak dlje je šla s trditvijo, da so ženske prinesle smrt celo delavskemu gibanju, kajti, ko so se mu pridružile, je to izgubilo svojo moč in delavske pravice se niso več izboljševale – če bi ženske ostale lepo pasivne, bi se, po njenem, moški že zdavnaj dogovorili za krajši delovni čas od 8 ur. Z odprtimi usti smo zbrani, večinoma zbrane, poslušali, kako škodljive so ženske kot vodje, podredljive kot zaposlene in na sploh nerazmišljujoče.
Mladim ženskam, ki so bile v občinstvu, nekoč ugledna profesorica žal ni ponudila karierne možnosti, ki bi bila po njenem mnenju primerna za ženske. Morda je ne vidi.
Nastopila je kot agitatorka in sovražnica žensk, zlasti tistih, ki nosijo visoke pete, če so ob tem managerke, podjetnice ali poslanke je stvar le še hujša; tiste, ki verjamemo, da je ne samo prav, ampak tudi dokazano koristno, da imata v družbi, politiki in gospodarstvu oba spola enake možnosti in prostor, pa je ozmerjala s salonskimi feministkami in pri tem celo polemizirala z argumenti, ki jih ‘salonske feministke’ na dogodku sploh nis(m)o izrekle.
Ne verjamem, da je tako nizka raven obračunavanja odraz slovenske sociološke znanosti. Kajti to, kar si je privoščila ta znanstvenica pod pretvezo strokovnega diskurza, je mejilo na sovražni govor in potrebo po biti opažen za vsako ceno.
Avtorica: Sonja Šmuc, univ. dipl. ekonomistka, od leta 2005 izvršna direktorica Združenja Manager. Med leti 2002 in 2005 je bila odgovorna urednica revije Manager, ki jo je izdajalo podjetje GV revije oz. Časnik Finance, med leti 1994 in 2002 urednica in gospodarska novinarka Gospodarskega vestnika, pred tem pa tudi televizijska reporterka na RTV Slovenija in TV Paprika, kjer je pokrivala predvsem mesečno oddajo Poslovni barometer in 100 najuglednejših. Je avtorica več kot 600 člankov.
Če je ženska sposobna voditi gospodinjstvo, je sposobna voditi tudi podjetje ali inštitucijo. Princip je isto, vse ostalo so nianse.
Ženske so nagnjene k temu, da ko dobijo oblast v roke, zakuhajo pravi mali pekelček…ženska je za razliko od moškega, ki je po naravi len in nedosleden, natančna in pedantna in zato ko enkrat postane tiran je v tem ubijalsko uspešna.