Živim v času

Živim v času, ko je dovoljeno vse in smo hkrati oropani lastne svobode. Vizualni trenutki nam ponujajo prizore lahkotnega ubijanja, brezzobega obglavljanja in mrtva telesa, posejana po ulicah, ki so še pred nekaj leti cvetele. Filme označujejo s priporočeno starostno dobo, svetujejo ogled v družbi staršev in socialna omrežja ščitimo pred goloto. Kaznujemo ženska oprsja, ki se s pornografijo ne srečujejo, umikamo zgodovino, ki ponuja sicer otroško goloto v povsem drugem kontekstu, vse pod pretvezo zaščite, ki je obsevana z moraliziranjem.

Živim v prostoru, ki ima krščanske korenine. Pravzaprav so te stare navade in nič kaj slabi običaji hote ali nehote v naših genih. Medtem pa nas zmoti prijateljevanje duhovnika in ženske, ki živi skrito in tiho ob njem le zato, ker smo zaradi žuganja s prižnice in dvojnih meril že povsem utrujeni.

Živim nedaleč stran od kraja, kjer na zidovih duhovnih hramov predvajajo filme o splavu, za katerega se v državi, v kateri živim, lahko odloča ženska sama. Po zidovih, znotraj katerih govorijo o ljubezni, sprejemanju in odpuščanju.

To poslušam tudi sama, kadar sedem tjakaj k nedeljski maši, ampak zunaj zidov le redko vidim iskreno ponižnost in sočutje. V spomin mi prihajajo misel na ženske, ki so bile veliko pred svojim časom in so jih zavoljo zaščite lastnega ljudstva raje sežigali na grmadah. Govorijo mi o škodljivosti kontracepcijske zaščite kot takrat, ko so trdili, da naravne metode zeliščarstva prihajajo od hudega. Pomislim celo, da so pri predvajanju pripeli napačen film in da so se želeli javno pokoriti za vsa grozodejstva, ki so prihajala iz njihovih vrst in so uničila preveč otroških, ne le mladih duš. Omemba primerov inkvizicijskih sodišč bi bila morda celo preveč.

Živim v družbi, ki prizadete otroke sila težko vključuje medse. Zdravstveni sistem ne vključuje pomenka z drugo materjo posebnega otroka, da bi na tak način lahko spoznala prostor, v katerega jo nerojen otrok nehote potiska. Ji pa vsaj ponujajo tehnično in dovršeno podporo, ko se za takšnega otroka v svojem življenju preprosto ne odloči. Zavoljo drugih že živečih in povsem zdravih otrok ali preprosto, ker se v vlogi posebne matere ne vidi. Zanimivo je tudi, da zavračanja lastne usode, v tem primeru prizadetega otroka, ne odobravajo niti duhovno visoka bitja. Namreč, posamezniku je treba sprejeti prav vse, kar mu na pot položi bog, univerzum ali usoda.

Dandanes za slabiče ni prostora ne v pobožnih hramih, niti med duhovno sfero. S kaznijo pretijo oboji. Še v tem življenju, ob kakšni drugi preizkušnji ali v prihodnjem za tiste, ki verjamejo v reinkarnacijo. Danes je prostor le za superjunake.

Živim v zdravstvenem sistemu, ki od mene ne terja dodatnih vprašanj, ko se iz kakršnegakoli razloga odločim za prekinitev nosečnosti. Vedeti je namreč treba, da se bodo posebni otroci, kljub odličnim preiskavam, ki jih ponujajo porodnišnice, še vedno pojavljali, kot tudi nezaželena nosečnost pri parih, ki poznajo naravne metode nadziranja rojstev otrok. V primerih, kjer poznajo čistost v zakonu (tudi to obstaja), pa je največkrat krivda za nastanek otroka malodane na strani ženske. Če povzamem naravne metode, lahko rečem, da se nenačrtovane nosečnosti pojavljajo tudi v primerih, ko posameznico skrbi, da bi se s konvencionalnimi metodami njeno telesno in duševno ravnovesje podrlo ali pa računa na moč meditacije in odganjanje vseh preostalih nerojenih otroških duš, ki pritiskajo nanjo. Ženski v takih primerih ni več treba ležati na hladni bolnišnični postelji, ampak ji je ob tistih (še dovoljeni) tednih omogočen zdravniški pregled in popotnica z zdravili vred. Dostojanstvo je na tak način še kako omogočeno. Sterilizacija v letih, ko je ženska svoje otroke že rodila in se za nove ne odloča več, pa nič kaj bogokletna.

Živimo v obdobju, ko ženske še vedno mislijo, da je splav greh (tudi tiste neverujoče), čeprav se zanj odločijo iz čiste nuje, popolnega obupa ali druge brezizhodne situacije, ob tem pa so tudi prepričane, da je odločitev za otroka ali njegovo zavračanje povsem v njihovem naročju. Pozabljamo na dejstvo, da ima otrok očeta in mater ter za rojstvo potrebuje privolitev obeh.

Živim med tolažniki, ki menijo, da bi bilo otroku bolje, če bi se rodil v neurejeno in sovražno okolje, kot pa, da se mati zanj ne bi odločila. Žuganje s prižnice priliva na tako žensko dušo še preveč ognja in ji govori, da telo pravzaprav ni njeno. Pušča jo povsem samo, ko klečeplazi in prosi za svoje dostojanstvo ali prgišče pomoči, čeprav mnogi molijo pred mrtvimi svetniki in različnimi inštitucijami.

Živim med moralno čistimi ljudmi, ki si naše (očitno tudi moje in tvoje) otroke lastijo z argumentom, da jim želijo zanje vredno življenje. Skrbi jih prihodnost moje otročadi in si prizadevajo za ohranitev življenja, obenem pa teptajo integriteto različnih oblik ljubezni, ki so tukaj (in sedaj) že med nami.

Živim v trenutku, ko si vsi lastijo moje telo. Poskušajo me prepričati, da na voznikovem sedežu sedi nekdo drug. Jaz pa vem, da se volana oklepajo moje roke, ki včasih posežejo po lesenem rožnem vencu in obenem ponujajo dlan izgubljenim materam.

Njihovo skrivanje za vzgojnimi ukrepi se mi gnusi, dasiravno želim ohraniti omikano držo. Želim si, da bi prenehali sežigati čarovnice in naj jih moje zdravstveno stanje ne skrbi. Ko bodo oznanjali pred občestvom, želim, da bi na oder povabili žensko, ki je po tem, ko se je svojemu otroku povsem odrekla, izgubila del srca, in tisto, ki je zaradi tega dejanja šla v svoje življenje naprej z lahkotnejšim korakom.

Živim v času, ko sem prepričana, da bi Jezus, ki ga želite na vsakem koraku posnemati, takšno početje obsojal in tempelj razdejal. Od kod vam pravica, da si lastite moje telo, ko pa imam občutek, da vam je mar le za moralo v imenu boga in ne za človeka samega?

Avtorica: Petra Greiner, mama treh otrok, žena, fizioterapevtka, a ko zvečer leže v posteljo, je samo svoja. Zaradi posebne drugorojenke Sofie je ustanovila Zavod 13, ki ozavešča o drugačnosti in nudi pomoč ne le materam posebnih otrok, temveč celotni družini. Na Twitterju jo najdete pod @PetraGreiner.

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtoričinem blogu Srečna 13ica.