Zločin in kazen. Meje ženske ambicije

alenka bratušek
Alenka Bratušek (foto via Wikimedia)

Ko so ženske v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja doživele emancipacijo tako v političnem in socialnem kot, z jasnim začrtanjem ločnice med seksualnostjo in prokreacijo, osvoboditev v biološkem smislu, so, kot povzema teoretičarka Rosi Braidotti, pričele končno delovati, govoriti in pisati v svojem lastnem imenu. Proces prilagajanja na vsaj teoretično spremenjena družbena razmerja moči med spoloma še traja, zato velja pri vsakršnem poskusu »utišanja« ženske v javnosti, toliko bolj, če se uresničuje skozi osebno diskreditacijo, privzdigniti obrvi. V prepričanju, da bo spodnje še (in vedno znova) aktualno.

Medijski linč: Vse, kar ste kdaj želeli pripomniti o A. Bratušek, pa si tega niste upali

Kljub načeloma hvalevrednemu prizadevanju za pregon korupcije in nepravilnosti, se je po drugi strani ob vse številnejših medijskih sramotitvah vredno vprašati, ali niso te morda tudi odraz sprememb v standardih novinarske etike, ki smo jo dolgo imeli za samoumevno. Novinarji so se – vsaj tako se zdi – najdlje upirali relativizaciji meril in standardov, ki bi še lahko preprečili zdrs v popoln kaos pri interpretaciji najrazličnejših družbenih interesov, prioritet, perspektiv, diskurzov in »zasukov«, kjer za nič več ni mogoče reči, da je bolj prav kot nekaj drugega.

Da je profesionalno novinarstvo podleglo cenenosti in da je tudi sámo promotor govora, ki vzdržuje in proizvaja neenakosti, so pokazali mediji – soustvarjalci javnega razpoloženja –, ko so o ravnanju bivše premierke A. Bratušek pri izbiri kandidatov za evropskega komisarja poročali v očitnem nesorazmerju s težo domnevnega prekrška. Zgodba A. Bratušek ima temačnejšo plat od navidez pravičniškega obračuna s samovoljo, v katerem so se novinarji z oprezanjem za vsako pomanjkljivostjo v obnašanju (in oblačenju) ter naslajanjem nad neuspešnim koncem njene komisarske »sage« znašli na mejah verodostojnega žurnalizma.

V času resnično srhljivih zgodb te države, v katerih so izginile milijarde javnega denarja, je bil večmesečne medijske pozornosti deležen en sam faux pas predsednice vlade, ki se je neetično, nedostojno itd. kandidirala za evropsko komisarko in o sebi glasovala.

Ne pomnimo, da bi še katera samokandidatura v slovenski politiki tako vztrajno dvigala prah kot prav ta, vključno s primeroma Erjavec in Štefanec (se še kdo spomni, zakaj?), čeprav je stampedo temeljil na predpostavki, da sta neetična tako samokandidiranje kot kljubovanje javnemu mnenju.

Dejstva in interpretacije

Da bi razumeli razsežnosti in implikacije primera Bratušek, je smiselno postaviti dogodke v širši kontekst. Bivša premierka je zagrešila vsaj dva prekrška: jasno izraženo politično ambicijo in spor z nekaterimi ključnimi (moškimi) političnimi kolegi, ki so ji sicer vsak po svoje in vsak v svojo smer vlekli vajeti iz rok, še preden jih je sploh zagrabila. A. Bratušek je (žal) v veliki meri nadaljevala politiko svojega predhodnika, ki jo je narekoval Bruselj, tako kot vse prejšnje in kot jo tudi nova Cerarjeva vlada.

alenka bratušek
Alenka Bratušek (foto via Wikimedia)

Poleg vsega, kar ji je sicer upravičeno, a iz udobja opozicijske perspektive očitala na primer Združena levica, je vendarle treba priznati, da je A. Bratušek uspel manever, ki je Slovenijo iz težke situacije popeljal v znosnejšo: zajezila je nekatere nadaljnje posege v socialne transferje, ki so izhajali iz varčevalne politike, se trudila rešitve sprejemati v dogovoru in odpravila ekscese Janševe avtokracije. Občutno je dvignila raven političnega diskurza in izkazala spodobno mero osebne integritete. Ko je ocenila, da nima dovolj politične podpore, je odstopila in tvegala politični poraz. In omogočila volitve. Da ob vsej nastrojenosti medijev nismo zasledili veliko utemeljenih kritik ukrepov njene vlade, ki bi presegale generalne očitke o podleganju bruseljskemu diktatu, je pomenljivo.

Dejstvo je, da je A. Bratušek edina zbrala dovolj podpore, odločnosti in ne nazadnje poguma, da se je (samo)kandidirala kot alternativa J. Janši, ki kljub hudi politični krizi nikakor ni hotel sestopiti z oblasti. Spomniti se velja, da si premierka to sploh ni prizadevala postati, ampak je to bolj ko ne postala po sili razmer. Pred tem je, v do tedaj netipični politični maniri, po Sloveniji iskala potencialnega mandatarja, med drugim tudi v M. Cerarju. Ko je sama postala premierka, se je hitro zapletlo z Jankovičem, čigar ego ni dolgo zdržal v umiku in ji je konec koncev zrušil vlado (še danes nadvse priljubljen župan glavnega mesta), pomalem so se dogajali ekscesi tudi na ravni odnosov s predsednikom države, nato še s Cerarjem pri uveljavljanju njenih pristojnosti kot premierke v odhajanju. Ob tem so bili gospodje kdaj tudi negalantni, nekateri pač pikri in šovinistični.

Po samokandidaturi za Bruselj je postalo takorekoč dovoljeno vse. Seksizma, ki so ga prej novinarji in novinarke, zdi se iz gole kurtoaznosti, uspeli ohranjati v mejah običajnega – imamo pač nizka merila –, ni bilo treba več skrivati.

Na primer, A. Bratušek igre ni vodila z »damskimi koraki«, kot je menila novinarka, pri čemer seveda ni šlo zgolj za metaforiko. Na volitvah je bila poražena, a kljub dejstvu, da ni imela podpore javnosti in politike, je »naredila zares vse, da bi njena kandidatura uspela«. Sočni pridevniki so označevali njeno osebo bolj kot njena dejanja. Menda je bil ključni vzgib za »odbijajočo« samokandidaturo apetit po bajni funkcionarski plači, pri čemer ne pomnimo, da bi njenemu predhodniku kdaj očitali kaj podobnega. Tisti redki, ki so stopili A. Bratušek v bran, so bili diskreditirani bodisi kot njeni »prijatelji« bodisi kot aktivisti energetskih lobijev. Toda po anketi Delovega Revolta je A. Bratušek v obdobju pred zaslišanjem v Bruslju kljub izrazito negativni medijski sliki podpiralo 30 odstotkov anketirancev.

Kritično novinarstvo ali zabavljaštvo?

Takšne impresivne poenotenosti medijskega in političnega prostora v Sloveniji nista nikdar uspela ustvariti niti Janša niti Jankovič, oba z dolgo zgodovino etične, kot kažejo kazenski pregoni, ovadbe in sodbe, pa tudi materialne transgresije. V marsikaterem detajlu zgodbe je šlo za nekorektnosti, ki so uspele ustvariti novo javno podobo A. Bratušek, katere kritiki so ves čas implicirali, da premore kvečjemu ambicijo, ne pa tudi kompetenc za bruseljsko službo, česar v resnici ni dokazala niti inscenirana zavrnitev evropskih poslancev.

Kako se je KPK sploh lahko lotila svoje »preiskave«? S poskusi analize premierkinih namer, naklepov, notranjih vzgibov, (ne)občutij krivde ob tem, ko je predlagala svoje ime in zanj glasovala, kot se je tedaj spraševal slovenski komentator in urednik? Je naključje, da so čustva in notranji vzgibi postali relevantni prav, ko smo se spraševali o spornosti delovanja ženske? Dozdajšnji zaključki o kazenskopravni odgovornosti A. Bratušek so še danes precej megleni.

Vse skupaj pa je zato ponudilo obilo priložnosti za zabavo. Komentatorja resnega slovenskega časnika sta v kvantaškem spletnem pogovoru našla celo filmske vzporednice. Film Tequila Sunrise, v katerem mafijski drogeraš nagovarja starega pajdaša (Mel Gibson), ki želi na pravo pot zaradi ljubljene ženske (Michelle Pfeiffer), da je treba prav to žensko za vsak primer, ker preveč ve, ubiti. Na vprašanje, kaj če se z njim ne bo strinjal, mu odvrne, da ga bo prepričeval tako dolgo, da se bo. Kar naj bi ponazarjalo razmerja med predsednikom slovenske vlade in predsednikom evropske komisije v odnosu do premierke. Vendar pa je komentator ob tem zamolčal nadaljevanje zgodbe, v katerem se izkaže, da je mafijski mogotec prevarant in strahopetec, ki mu je mar le za lastno preživetje in koristi in je za to pripravljen ubiti celo svojega starega prijatelja. Toda Mel Gibson ga v samoobrambi prehiti in z žensko zaživita srečno in svobodno življenje.

Je bila degradacija bivše premierke očiščenje ali kompromitacija političnega prostora?

Medijski obračun z bivšo premierko je bolj kot to, kdo je A. Bratušek, pokazal na anomalije in absurde sodobne Slovenije. Verjetno je, da se bodo ženske po tej izkušnji še manj odločale za politične kandidature. Bratušek ni mogoče povsem odvezati lastne odgovornosti za dogajanje, je pa v okoliščinah, ki so jih najbolj zagrizeno orkestrirali predvsem njeni domači nasprotniki, nosila nekajkratno težo preizkusa, kakršna bi bila lahko ob domači podpori.

A. Bratušek nismo volili – ne zato, ker je ženska, ampak ker se je opredelila za liberalko; če pa bi izkazovala nazorsko usmeritev, ki nam je bliže, bi jo z veseljem volili, ker je dokazala, da je sposobna povezovalno voditi vlado, da premore več integritete kot marsikateri predhodnik in seveda tudi zato, ker je ženska. Pričakovali bi, da bomo že končno razumeli preprosto, a pomembno pomensko razliko med samo zato in tudi zato. Kot tudi spolne kvote.

Spolne kvote namreč nikoli niso skušale biti odgovor na (zgrešeno) vprašanje »zakaj več žensk?«, temveč »zakaj le moški?«, njihov cilj pa je skromen: zagotavljanje potrebne kritične mase za ustrezno zastopanost obeh spolov.

Se razume, ob tem bo ženska »odžrla« moškim tudi kakšno mesto med najvišjimi in zato najbolje plačanimi funkcionarskimi položaji. Kakorkoli, zločin je znan, nesorazmernost kazni pa odraz ustaljene prakse, po kateri je pripuščanje žensk na položaje moči vse prej kot samoumevno. Kot ugotavlja mlada slovenska aktivistka in borka za ženske pravice, »odločne ženske je treba pač uničiti«. Je bilo utišanje A. Bratušek res za koga katarzična izkušnja? Morda pa bi trenutni družbeni klimi bolj kot mučna  medijska obračunavanja koristila dobršna mera (samo)kritike medijskega prostora.

 

mojca šorli
Dr. Mojca Šorli (foto: osebni arhiv)

Avtorica: dr. Mojca Šorli, doktorica jezikoslovnih znanosti, samostojna raziskovalka, leksikografinja in prevajalka. S poklicnim delovanjem povezano je predvsem njeno zanimanje za reprezentacije spolov skozi javni diskurz. Z občasnim publiciranjem se (civilnodružbeno) odziva na aktualna družbena dogajanja. Je članica in nekdanja prostovoljka Društva SOS telefon. Ceni zasebnost in kulturo govora. Na Twitterju je ne najdete.

 

Več od Metina lista

Lenart J. Kučić, novinar in kolumnist Sobotne priloge Dela

1. Kdo si in kaj počneš? Menda sociolog pod krinko, ki se...
Beri dalje

1 komentar

  • Zelo lepo ste povzela naše medije. Jaz dnevnih novic sploh ne spremljam več, ker so popolnoma zrežirane in gledalca usmerjajo k ustvarjanju napačnega mnenja. Škoda, da več ljudi ne sprevidi delovanja medijev in vpliva kapitala ne javno mnenje, ki se preko medijev in zakupa oglasov legalno poslužujejo na TV in Radio… Za več kot polovico stvari v državi so krivi mediji….. Rok

Komentiranje je zaprto.