Zmeda glede #ZMed-a (pripombe in predlogi k noveli Zakona o medijih)

(foto: PeteLinforth via Pixabay)
nataša briški
Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)
Aljaž Pengov Bitenc (foto: Alenka Unk)
Aljaž Pengov Bitenc (foto: Alenka Unk)

Nataša Briški, urednica spletne postaje Metina lista, in Aljaž Pengov Bitenc, urednik multimedijskega Radia KAOS, že dobro leto in pol pripravljava podcast Metin čaj, kjer gostiva medijske profesionalce in tiste, ki o medijih nekaj vedo. Poleg tega že praktično celo kariero vsak zase delava v elektronskih medijih in jih (so)ustvarjava ter skušava na tem področju vsak po svoje inovirati, bodisi vsebinsko bodisi tehnično.

Zato v nadaljevanju podajava nekaj pripomb in predlogov k predlogu novele Zakona o medijih, za katere sva prepričana, da bodo pripomogli h kvaliteti javne razprave ter hkrati izboljšali zakonsko materijo. Pri tem sva se omejila na področja, s katerimi se soočava v najinih delovnih okoljih, se pravi spletno komentiranje ter kvote slovenske glasbe, nekaj besed pa sva namenila tudi izvajanju nadzora.

OBVEZNOST OBLIKOVANJA PRAVIL ZA KOMENTIRANJE

Predlog ima v delu, ki govori o komentiranju na spletu, zgolj omejeno vrednost zato, ker (1) z ničemer ne preprečuje objave sovražnega oz. žaljivega govora, še več, (2) za sovražni oz. žaljivi govor odgovornost nalaga izključno odgovornim urednikom medijev, ne pa tudi avtorjem tovrstnih vsebin.

Digitalna orodja nam dandanes res omogočajo razmeroma preproste načine za oddajo spletnih komentarjev, a to verjetno ne bi smelo pomeniti, da lahko delamo, kar hočemo. Tega ne bi smel dopuščati niti ali še posebne ne zakonodajalec, čigar ambicija je urejati to področje.

Troli, kakor se je prijel izraz za avtorje žaljivih komentarjev na spletu, niso nič novega, novo je to, da lahko njihove digitalne izbljuvke dandanes beremo vsi, ki se redno motamo po svetovnem spletu. (1) Ker niso jasna pravila igre – pozdravljamo obveznost oblikovanja in objave pravil za komentiranje, in predvsem, (2) ker ni jasen nadzor nad izvajanjem pravil – v tem delu je oblikovalcem pravil zmanjkalo energije za drugi, a vendarle ključen korak. Zakoni brez ustreznega nadzora nad izvajanjem so namreč zgolj črke na papirju.

Eno od temeljnih načel Zakona o medijih, kot zapisano tudi v predlaganih dopolnitvah, je zaščita svobode izražanja. In kako razumemo svobodo izražanja? Dilema, ki ob danih predlogih ostaja, je namreč naslednja: imamo v mislih svobodo izražanja v primeru avtorjev zapisov in/ali svobodo izražanja na strani avtorjev komentarjev pod zapisi? Je katera od teh dveh več/manj vredna? Ima avtor zapisa pravico, da pove, kar želi, ne da bi pri tem kdo na njega ali nanjo kričal, ga/jo poniževal, zmerjal in sploh verbalno napadal?

Vsak komentator ima vso pravico, da na spoštljiv način pove svoje mnenje o izvornem zapisu. Če tega ni zmožen, ima še vedno kar nekaj možnosti, da na različnih kanalih pove svoje mnenje (FB, TW, blog, elektronska pošta …). O kakršnikoli cenzuri v primeru odločitve (1) za ukinitev komentarjev v celoti ali (2) za morebitno obvezno premoderacijo komentarjev, zato ne moremo govoriti. Glede na stanje stvari (poplavo sovražnega in žaljivega govora v komentarjih bralcev, čemur zajezitvi naj bi bil namenjen posodobljen ukrep) le slednje – torej premoderacija in vnaprejšnje izločanje komentarjev, ki vsebujejo sovražen oz. žaljiv govor, omogoča kulturno izmenjavo argumentiranih mnenj, ki predstavljajo dodano vrednost objavljeni zgodbi ali informaciji.

Medijem predlagane dopolnitve narekujejo obveznost oblikovanja pravil za komentiranje, ne pa tudi obveznosti nadzora nad izvajanjem lastnih pravil.

Slednje je ključno, če želimo zmanjšati sovražni oz. žaljivi govor v medijih. Iz zapisanih predlogov namreč sledi zgolj, da je medij v najkrajšem možnem času sicer primoran umakniti komentar, ki ni v skladu z objavljenimi pravili, a le, če komentar kdo prijavi. Sicer pa ne? Kdo so tisti, zadolženi za monitoring in prijavljanje spornih komentarjev? So naključni bralci tisti, ki naj prijavljajo žaljive komentarje? Naj bo to njihova naloga? Odgovornost za prijazen in vključujoč javni prostor? Kaj, če se ob sicer žaljiv komentar ne spotakne nihče v tolikšni meri, da bi pritisnil gump ‘prijavi’? Pomeni, da je npr. nedvomno sporni tekst kot “xy je kreten” ali “ nesovražen in nežaljiv, če ga nihče ne prijavi? Kakšna je tu vloga odgovornega urednika medijev? Iz predlaganega očitno zgolj kurativa, ne pa tudi preventiva in torej preprečevanje objave žaljivih komentarjev.

Žaljivi komentatorji niso nikakršen slovenski fenomen, ampak imajo s tem težave po vsem svetu. Le da jih na različne načine in različno uspešno rešujejo. Medtem, ko medijske organizacije po svetu iščejo celovito programersko rešitev, ki bi ponujala vključujoč in prijazen prostor za druženje in argumentirano razpravo, se skrb za spoštljiv javni diskurz danes ne bi smela tretirati kot dodatna obveznost medijev, ampak dolžnost vsakega izmed njih. Tako rekoč higienski minimum. Ni dovolj postaviti pravila igre, potem pa od daleč spremljati, če se bo ob komentiranju kdo spomnil na njih izvajanje. Medijem, ki jim za povrh ta status podeli celo Ministrstvo samo, verjetno ne pritičejo zgolj pravice iz tega naslova, ampak tudi dolžnosti. Pri čemer verjetno ne bi smeli izvzeti niti zaželene aktivnejše vloge Ministrstva samega (odgovornost za podeljevanje medijskih licenc, monitoring izvajanja zakona) pri zasledovanju spoštovanja zakonodaje s strani medijev, niti odgovornosti uporabnikov medijskih strani za objavljeno vsebino komentarjev.

V želji po obzirnejšem javnem komuniciranju zato predlagava naslednje:

1. Ministrstvo naj v izogib nesporazumom najprej in predvsem natančno definira, kaj se razume pod ‘sovražni oziroma žaljiv govor na spletu’. Da bodo upravljalci medijev sploh vedeli, kaj urejati. Strokovna skupina ministrstva naj oblikuje tudi osnovni predlog pravil komentiranja na spletnih straneh. 

2. (v primeru, da se vsebine komentarjev ne pregleduje pred objavo na spletni strani medija) Če se lastniki medijev in odgovorni uredniki medijev odločijo za sistem komentiranja, v katerega se je možno prijaviti z lažno identiteto, potem naj bodo izključno sami odgovorni za objavljeno vsebino, ki ni v skladu s predlaganimi pravili. 

3. (v primeru, da se vsebine komentarjev ne pregleduje pred objavo na spletni strani medija) Če pa se lastniki medijev in odgovorni uredniki medijev odločijo za sistem komentiranja, v katerem je možna sledljivost identitete komentatorjev, potem se zdi prav, da odgovornost za objavljeno vsebino leži izključno na strani komentatorja in ne odgovornega lastnika medija.

4. Ministrstvo oz. ustrezna inšpekcijska služba naj izvaja redne in nenapovedane monitoringe komentatorskih delov spletnih strani registriranih medijev in s tem tudi sami prevzamejo del odgovornosti in aktivnejšo vlogo pri spoštovanju in izvajanju Zakona o medijih v delu, ki naslavlja željo po zmanjšanju sovražnega oz. žaljivega govora na spletu.

(foto: PeteLinforth via Pixabay)
(foto: PeteLinforth via Pixabay)

KVOTE SLOVENSKE GLASBE

Nov predlog novele Zakona o medijih, ki ga je ministrstvo za kulturo dalo v javno obravnavo, ki se izteče 21. julija, zahteva tudi nekaj opomb s področja kvot slovenske glasbe, za katere je upati, da ne bodo naletele na gluha ušesa.

Več kot očitno je, da so oblikovalci novele zakona v njeni zadnji različici skušali ugoditi bolj ali manj vsem pripombam, ki so jih bodisi prejeli bodisi so odmevale v medijih bodisi so, tako kaže, preživele kakšen drug poskus spreminjanja medijske zakonodaje.

Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Pričakovati, da bodo interesi različnih deležnikov, prevedeni v odstotke, kakorkoli pripomogli k rešitvi izigravanja slovenskih kvot, je skoraj tako naivno kot scenariji za porniče v sedemdesetih letih. V resnici je nastala kolobocija, ki je velika večina radijskih postaj ne more ustrezno rešiti, saj zato nima ne materialnih, ne finančnih, ne kadrovskih resursov.

A za začetek velja pozdraviti odmik od rigidne definicije slovenske glasbe, ob katero smo se mnogi spotaknili v prvi verziji novele zakona. Tovrstna fleksibilnost daje upanje, da bo tudi ta novela še pred fazo predloga postala bolj človeška.

Kajti določbe glede kvot, še posebej glede deleža predvajanje glasbe, mlajše od dveh let, in od izvajalcev, mlajših od petindvajset let, je v praksi nemogoče izpolnjevati. Odgovorni za glasbeni program na radijskih postajah bi morali tako rekoč vsak dan sproti preverjati, ali določena skladba še ustreza datumskim omejitvam, zakon tudi ni jasen, kako ravnati v primeru, da je bila ista skladba izdana dvakrat: prvič, denimo, na debitantskem albumu neke skupine, in drugič čez par let na »best of« albumu te iste zasedbe.

Ta določba predstavlja tudi vir glavobolov v prihodnje, predvsem ob napovedani in deloma že začeti digitalizaciji radiodifuznega oddajanja. Utemeljeno je namreč pričakovati, da bodo v digitalni ponudbi radijskih postaj tudi takšne, ki bodo posvečene starejši glasbi in bi jih takšna določba po nepotrebnem in nepošteno omejevala, saj bi morali odstopati od zastavljenega formata, ki bi, denimo, predvideval, da takšna radijska postaja predvaja zgolj glasbo iz 60. in 70. let dvajsetega stoletja.

Še bolj absurdna in v praksi nepreverljiva je določba, da mora najmanj osmino tistega dela slovenske glasbe, ki je predvajana v dnevnem oddajnem času, predstavljati glasba izvajalcev, ki niso starejši od petindvajset let. Z vidika izvedljivosti je takšen pogoj radijski ekvivalent iskanja leče v pepelu, saj se tako lahko sestavljavci glasbene opreme z izpolnjevanjem hkratnih pogojev glede kvot ubadajo od tod do večnosti.

Namreč, glasbena oprema, ki bi hkrati skrbela, da bo 70 % od 50 % slovenske glasbe dejansko v slovenščini (vsaj večinsko, kar je dobrodošla sprememba), da je hkrati četrtina od teh 50 % skladb mlajša od dveh let in hkrati osmina takšnih, ki ob dnevu prvega predvajanja niso starejši od 25 let. To so trije med seboj enakopravni pogoji, katerih izpolnjevanje zna povzročiti več zmede (!) kot koristi.

Pa se pri tem sploh nismo dotaknili v nebo vpijoče nedoslednosti pri omejitvi let, saj ni jasno, ali mora biti mlajši od petindvajset le frontman skupine ali morda cela skupina, pri čemer bi morali verjetno izračunati povprečno starost vseh članov zasedbe. Prav tako ni jasno, od kod naj odgovorni za glasbeno podobo radijskega programa te podatke črpa, saj je verjetno nerealno pričakovati, da bi skupaj z glasbo, ki jo producenti pošiljajo radijskim postajam v predvajanje, pošiljali tudi fotokopije osebnih dokumentov.

Eden od temeljnih postulatov zakona naj bi bila zaščita slovenskega jezika. Čeravno po najinem mnenju anahrono, je takšno izhodišče še vedno boljše od postulata »zaščite poslušalcev«, s katerim snovalci zakona utemeljujejo dodatne pogoje pri kvotah slovenske glasbe.

Da slovenski jezik ne potrebuje zaščite na ravni umetniškega izraza, je bolj ali manj jasno. A še manj glasbeno »zaščito« potrebujejo poslušalci radijskih postaj. Če pred čim, potem poslušalke in poslušalci potrebujejo zaščito pred abotnimi vsebinami, ki se jih – to je treba priznati – na radijskih valovih kar tare, pri čemer komercialne radijske postaje niso edini krivec za takšno stanje.

Povedano drugače, kvote in podkvote so lahko še tako natančno določene, pa slovenski poslušalec ne bo nič na boljšem. Kvečjemu obratno, saj je utemeljeno pričakovati, da bodo pri izpolnjevanju kvot in lovljenju odstotkov mnoge radijske postaje, sploh manjše, ubrale linijo najmanjšega odpora ter zanemarile kvaliteto predvajane glasbe.

Sklep in predlog

Navkljub dobrodošlemu odmiku od rigidne definicije slovenske glasbe, bo imelo normiranje kvot, kakor je določeno v predlogu novele Zakona o medijih, torej točno nasprotni učinek od želenega, saj bo glasbena raznovrstnost manjša, kot bi lahko bila ob nekoliko bolj elastični ureditvi tega istega vprašanja.

Zakonodajalec se mora namreč zavedati, da je (tudi) žanrska raznovrstnost glasbe eden od elementov iskanja ciljne publike (se pravi, prepoznavnosti radijskega programa), predlagana ureditev kvot pa po najinem mnenju radijske postaje naravnost sili v to, da si bodo še bolj podobni ter obsojeni na povprečnost. Povedano drugače: v odsotnosti drugih resursov je prav raznovrstnost glasbe tisto, kar radijske programe ločuje med seboj ter jih dela zanimive za različne segmente publike, s tem pa tudi za oglaševalce.

Če bo zakonodajalec predpisal tako tog kalup slovenske glasbe, kakor ga predvideva novela, bo vsebinska in glasbena raznovrstnost radijskih programov zmanjšana. Tako bo zmanjšan tudi obseg poslušalstva, ki posluša radijske programe, kar avtomatično pomeni tudi zmanjšan obseg oglaševanja na manjših (neodvisnih, ki niso vključene v katero od mrež) radijskih postajah, kar neposredno ogroža obstoj tovrstnih (recimo jim alternativnih) radijskih postaj. S tem pa bo zmanjšana tudi stopnja medijske pluralnosti v Sloveniji, kar pa je v neposrednem nasprotju z občimi cilji Zakona o medijih.

Vsled tega predlagava, da se iz novega, 86. a člena (ki ga določa 3. člen novele) črta tretji odstavek. Meniva, da preostale določbe tega člena preoblikujejo pogoje predvajanja slovenske glasbe do te mere, da bodo dolgoročno cilji iz tretjega odstavka v veliki meri izpolnjeni sami po sebi.

NADZOR

Še beseda, dve, o nadzoru in rokih. Vprašanje je, ali je AKOS pravi naslov za izvajanje nadzora upoštevanja določb zakona. Nadzor, ki ga je do sedaj izvajal medijski inšpektorat, je bil namreč zgolj eden od nadzorov, ki so mu elektronski mediji podvrženi. Nadzor nad ščitenjem intelektualne lastnine (po domače, urejenost razmerij z avtorskimi agencijami) je, denimo, izvajal tržni inšpektorat, ki je organ v sestavi MGRT. Zato se zdi logično, da bi nadzor podobnega tipa izvajal podoben organ.

Vprašanje je tudi, ali je postopek ugotavljanja kršitev, kakor je predpisan, skladen z željo po »hitrosti in učinkovitosti nadzora«. Predlog novele namreč v postopku nadzora dopušča absurdno dolg rok za odpravo nepravilnosti na strani izdajateljev RA ali TV programov. Predvideni rok od enega do šest mesecev, z možnostjo podaljšanja še za enega do šest mesecev, namreč pomeni, da bodo v skrajnem primeru kršitelji določb ZMed (ki jih v resnici že zdaj med izdajatelji RA in TV programov ni malo) imeli na voljo eno leto, preden jih bo doletela kakršnakoli resna sankcija (24-urni izklop programa), ter nato še tri mesece, preden bi AKOS odredil odvzem frekvence kot skrajni ukrep.

Praksa v slovenskem medijskem prostoru kaže, da kršitelji s kršitvami nadaljujejo, dokler le morejo, kršitve pa se odpravijo tik pred zdajci, če sploh. V letu in treh mesecih, kolikor je skrajni rok za odreditev skrajnega ukrepa odvzema dovoljenja za oddajanje pa se lahko zgodi marsikaj, vključno s statusnimi spremembami izdajatelja programa, spremembami lastništva ali (nominalnimi) spremembami poslovodstva ter drugimi manevri za podaljševanje statusa quo.

Če želi predlagatelj v resnici pohitriti postopke nadzora in opolnomočiti izvajalca nadzora, naj si bo to AKOS ali inšpektorat za medije, potem po najinem mnenju skrajni rok za odprave ugotovljenih kršitev ne bi smel biti daljši od šestih mesecev.

 

V upanju, da bodo najine pripombe pripomogle h kvalitetni javni razpravi in boljši noveli Zakona o medijih, vas lepo pozdravljava,

Nataša Briški, Metina lista

Aljaž Pengov Bitenc, Radio KAOS

 

Ljubljana, 21. julij 2015

 

Opomba: Zmeda glede #ZMed-a, objava na spletni strani Radia KAOS.

Več od Metina lista

Dan gorskih vrhov / Day of mountain peaks

26. julij 2012 (četrtek) Rimski imperij in njegovo obrobje – Tone Hočevar,...
Beri dalje

1 komentar

  • Kakršnokoli “uzakonovanje” pravil okrog interneta (in deloma tudi medijev) je obsojeno na bolj ali manj spektakularen propad, saj rigidni zakonodajni okviri in postopki lahko kvečjemu za nazaj sanirajo že izživete trende in so zaradi gibčne narave interneta in tehnologije lahko zastareli že na dan sprejetja zakonodaje. V kontekstu Slovenije pa, očigledno, že tekom razprave in predpriprav.

    Bolj kot po procentih, vejicah, odstavkih in ostalih birokratskih tehnikalijah bi moral zakonodajalec hrepeneti po zakonodaji, ki se bolj kot s procesom ukvarja z efektom in bolj kot da predpisuje vsako minuto, zgolj sanira ekstreme, ki se pojavijo na vsak kvartal ali dva.

    V tej luči postane debata o spletnih komentarjih in njihovi vsebini in kako jo regulirati absurdna: ve se katere zlorabe svobode govora se v Republiki Sloveniji preganja po uradni dolžnosti in (tako ali drugače) se ve, kdo je avtor komentarja ali spletne vsebine. To je vsa zakonodaja, ki jo potrebujemo in odgovor na slab nadzor ali pomanjlkjivo uveljavljanje te zakonodaje ni še več zakonodaje. Sploh pa ne, če pomeni oteževanje ali oslabljenje možnosti svobode govora (da lovljenja na zanke, kdo je odogovoren za komentar narejen preko vmesnika FB/TW in kako vročevati naloge za strežnike v tujini ne omenjam).

    Takisto tudi dilema okrog kvot radijskega predvajanja v sržu sploh ni zanimiva zaradi tehnikalij o letih, narodnosti in jeziku izvajalcev, ampak do kje bomo posegli v avtonomno pravico lastnika postaje kaj predvaja in avtonomno pravico poslušalca da sam posluša glasbo, ki jo želi.

    Žal pa v obeh primerih trčimo na eno glavnih hib podalpskega prostora – da (najlažjo) rešitev v obliki osebne svobode in izbire vseh vpletenih veliko raje vidimo zapleteno v tisoče vrstic pravil in mnenj, ki na koncu služijo predvsem piscem teh vrstic in tistim, ki jim jih narekujejo.

Komentiranje je zaprto.