Ali UTD lahko prispeva k novi družbeni pogodbi?

Prof. dr. Ivan Svetlik (foto via Mladina)
Prof. dr. Ivan Svetlik (foto via Mladina)

Kontekst, v katerem razpravljamo o novi družbeni pogodbi  določajo predvsem naslednji dejavniki:

Globalizacija, ki pomeni trajen konkurenčni pritisk in dolgotrajno krizo razvitega sveta, kamor sodi tudi Slovenija. Gospodarska kriza sproža tudi socialno krizo, ki jo označujejo: ogrožanje pridobitev socialne države, naraščanje socialnih in medgeneracijskih razlik, brezposelnost ter tveganje revščine in socialne izključenosti.

Demografski upad oziroma staranje prebivalstva, ki bo ob nespremenjeni ureditvi institucij socialne varnosti pomenil neznosno breme srednje in mlade generacije za vzdrževanje starejše in bo zaostroval medgeneracijske konflikte.

Socialne frustracije prebivalstva, ki so posledica visokih aspiracij zaradi stalne rasti v preteklih 20 letih in neoliberalne utvare potrjene s tajkunstvom, da lahko vsakdo uspe z minimalnimi napori ali brez njih, če se le dobro znajde. V času rasti so pridobivali tudi najnižji socialni sloji. Starejša generacija je danes frustrirana, ker je delala in vlagala z zaupanjem v institucije, ki naj bi ji zagotovile varno starost, sedaj pa postajajo ogrožene pokojnine in zdravstveno varstvo. Mlada generacija je frustrirana, ker večini grozi, da ne bo ohranila standarda svojih staršev in da bo morala celo za nižji standard trdo delati v razmerah stalne negotovosti. Frustracije se za enkrat kažejo v obliki apatije, lahko pa prerastejo v odkrite konflikte.

Nova družbena pogodba v Sloveniji bi morala rešiti vprašanje solidarnosti oziroma socialne kohezije med sloji in generacijami ter vprašanje mobilizacije človeških virov za soočanje z globalnim svetom. Večja socialna solidarnost je nujna zaradi zagotavljanja socialne varnosti v času, ko se večini poslabšuje socialni položaj in znižuje življenjski standard. Mobilizacija človeških virov pa je nujna zato, da bomo zmožni zagotavljati socialno varnost in da bodo ljudje, zlasti mladi, videli priložnost zase in za skupnost. V nasprotnem primeru bodo ljudje sledili individualnim strategijam uveljavitve in preživetja, kar bo šlo na račun sodržavljanov, ali pa bodo iskali priložnosti zase izven Slovenije. Lahko postanemo žrtve medsebojnih konfliktov in osiromašenja človeških virov.

utd
(foto: RTV SLO/Gašper Petovar)

Pri iskanju poti do nove družbene pogodbe se pogosto omenja tudi uvedba UTD. Ideja je vabljiva in izzivalna zaradi svoje enostavnosti in radikalnosti. Izhaja iz načel enakosti, solidarnosti, univerzalnosti in brezpogojnosti. V tem pogledu je blizu nekaterim močnim vrednotam Slovencev, kot sta varnost in enakost. Ponuja možnost krepitve socialnega državljanstva in politične aktivacije prebivalstva, še posebej, kolikor bi UTD sprejeli na ravni EU. Vendar je pot do uveljavitve UTD v večjem obsegu tako, da bi nadomestil večje segmente obstoječih sistemov socialne varnosti, še dolga. Poprej bo treba najti zadovoljive odgovore na več vprašanj oziroma razrešiti več izvedbenih problemov.

UTD izhaja iz statusa državljana in sledi ideji socialnega državljanstva. S tem pa prekinja vez med socialnim in ekonomskim položajem posameznikov in skupin na eni ter njihovim prispevkom družbi na podlagi dela na drugi strani. Pomeni premik od delocentrične k državocentrični (politično centrični) družbi. Pri tem ostaja odprto vprašanje, kaj bi to pomenilo za sistem ekonomske reprodukcije, ki konec koncev zagotavlja možnost financiranja UTD, še zlasti ob njegovi radikalnejši uveljavitvi.

Če bi želeli po načelu univerzalnosti rešiti problem najšibkejših skupin, nimamo na razpolago dovolj sredstev. Po nekaterih predlogih naj bi v Sloveniji razpoložljiva sredstva omogočala UTD na ravni 300 oziroma 250 evrov na mesec. To pa je premalo za dolgoročno preživetje tistih državljanov, ki nimajo drugih virov in niso zmožni za delo. Meja socialnih prejemkov zanje je že sedaj 450 evrov. Če naj z UTD ne bi poslabšali njihovega položaja in naj ne bi poleg UTD imeli še vzporednega sistema socialne pomoči, bi torej moral biti UTD višji, za kar bi bilo treba mobilizirati tudi več sredstev.  Mobilizaciji več sredstev z davki in prispevki bi nasprotovala srednji in višji sloj, saj bi v njunem primeru šlo zgolj za drugačno tehniko dostopa do enake količine denarja. Na še večji odpor je treba računati v primeru, da bi se morale posamezne skupine na račun UTD odpovedati kateri od socialnih ugodnosti, na primer upokojenci višjim pokojninam, starši dohodninski olajšavi za otroke, študenti višjim štipendijam itd.

Nejasno je razmerje med UTD in socialnimi storitvami kot so otroško varstvo, šolstvo, zdravstvo, varstvo ostarelih in invalidov. Ali gre zgolj za dopolnjevanje ali za nadomeščanje v smislu, da bi bil UTD vir kupovanja storitev? V prvem primeru se stroški za navedene javne storitve ne bi zmanjšali in ne bi bili vir financiranja UTD. V drugem primeru pa se odpira vprašanje porabe prejetih finančnih sredstev: ali bi jih starši res vložili v korist razvoja otrok, ali bi jih skrbniki starejših porabili za njihovo kakovostno oskrbo in podobno.

Glede na opuščanje delocentrične usmeritve je negotov vpliv UTD na etiko dela, ker naj ne bi bil pogojevan. Ljudje bi verjetno UTD vzeli kot samoumevno (naravno) socialno pravico, ki ni pogojena z delom ter plačevanjem davkov in prispevkov. Negotov je dolgoročni vpliv UTD na delovno in ekonomsko aktivnost prebivalstva, s tem pa tudi na zagotavljanje virov za njegovo izplačevanje. Čeprav se v Sloveniji  zdi, da govorita v prid UTD vrednoti varnosti in enakosti, je treba računati na močnejši vrednoti partikularnosti in individualizma. Manifestirata se v pojavih kot so siva ekonomija, koruptivno ravnanje, odklonilni odnos do države v obliki izogibanja davkom in prispevkom za skupno dobro in hkratnim pričakovanjem, da naj država posameznikom zagotavlja varnost in javne storitve.

Še več vprašanj se odpira ob ideji uveljavitve UTD na ravni EU, na primer glede virov financiranja, glede višine prejemkov po različnih državah, glede odnosa do nedržavljanov EU, glede globalnega konkurenčnega pritiska in podobno.

Možnosti uveljavljanja UTD so tako odvisne od odgovorov na navedene in morda še druge dileme. Večje so možnosti uveljavljanja nekaterih parcialnih rešitev, kot so univerzalni otroški dodatek, državljanska pokojnina, vsem dostopne javne storitve in podobno. Večjo sprejemljivost UTD bi najbrž dosegli tudi, če ne bi bil povsem brezpogojen, na primer da bi zavezoval državljane k udeležbi na volitvah, brezposelne k iskanju dela ali opravljanju družbeno koristnih dejavnosti, študente k uspešnemu študiju in podobno. Morda bi ga kazalo državljanom deloma deliti v obliki vavčerjev. Pravico do UTD bi morala spremljati tudi ustrezna odgovornost. Do razrešitve navedenih vprašanj pa ne kaže držati rok križem.

Glede na gospodarsko krizo, ki jo sedanja vlada nesrečno izrablja za rušenje socialne države pod vodstvom ultra neoliberalcev, kar vodi v neizogiben socialni konflikt, je prva naloga stopiti v bran socialni državi. To pomeni jasno izpostaviti, da v razmerah krize potrebujemo:

Več (in ne manj) socialne varnosti, ki temelji na odgovorni solidarnosti. Odgovorna solidarnost vključuje dva elementa: pogojevanje socialnih prejemkov z individualnimi prizadevanjem za študij, delo itd., in uveljavitev načela ‘vsako delo šteje’ v smislu socialnih prispevkov in socialnih pravic tudi iz naslova prožnih oblik dela, podobno kot je bilo to rešeno v Zakonu o malem delu.

Več (in ne manj) socialne države in javnega sektorja, ki edina lahko uveljavita načeli odgovorne solidarnosti in univerzalnosti ter presegata močan individualizem. To ne izključuje racionalnejše in učinkovitejše organizacije obeh. Ključno merilo presoje je kakovost njunih storitev.

Delovanje pravne države, ki je usmerjena proti partikularnim interesom in koruptivnemu ravnanju.

Glede na navedeni globalizacijski in demografski kontekst pa branjenje in izpopolnjevanje obstoječega najbrž ne bo dovolj. Slovenija se mora odzvati na globalne pritiske z ustvarjanje razvojnih priložnosti, kar je še posebej pomembno za mlade. Mogoči odzivi so v varčevanju za razvoj, vlaganju v znanje in nove tehnologije, nišna proizvodnja, mobilizacija vseh človeških virov s programi socialne ekonomije in socialne vključenosti in podobni. Brez novih priložnosti ne bo virov za socialno varnost in socialno državo niti ne zavzetosti posameznikov in skupin za osebni razvoj in skupne družbene projekte. Nujno pa bo reformirati tudi posamezne družbene institucije, kot so pokojninski sistem, sistemi izobraževanja, dela in zaposlovanja, sistem socialne varnosti, zagotavljanje bivanjskih pogojev in podobno. Njihov cilj mora biti omejevanje socialnih razlik ter povečevanje socialne povezanosti in vključenosti, kar še posebej velja za povezanost med generacijami. Zaradi novih razmer bo treba nekatere od teh sistemov postaviti na povsem nove temelje. UTD bi pri tem lahko dobil svoje mesto.

Prof. dr. Ivan Svetlik, nekdanji Minister za delo, družino in socialne zadeve

 

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

Več od Metina lista

Dan žametnih glasov / Day of velvety voices

30. oktober 2012 (torek) Referendumske puščice – Maja Grgič, Delo (P) Zdi...
Beri dalje