Aplikacija za spomine

spomini

Danes nam je umrl hrček. Malo kosmato bitje, ki je še včeraj navdušeno plezalo po vseh možnih kotičkih, se je na rojstni dan starejše hčerke splazilo iz svoje hiške, kot da se želi posloviti, se utrujeno, napol slepo, majavih nog uleglo na slamo in za vedno zaspalo. Poslovilo se je. Življenje in smrt. Nekaj se rodi, nekaj pomaha v slovo. Kar tako. Življenjski cikel. Za nekatere se sklene hitreje kot za druge. Toda ne glede na to, koliko traja to obdobje, ki ga preživimo odprtih oči, skriva v sebi neskončno število trenutkov, ki jih vsrkamo, vzamemo zase, naredimo iz njih življenjsko igro. Vsaj tako se nam zdi.

Igra. Samo ena beseda. Pa vendar iz dneva v dan vedno bolj oddaljena, sprevržena, izmaličena. Izgublja na pomenu.

Sklonjenih glav s prsti tapkamo, vlečemo, ne zmenimo se za okolico, ki je okleščena na nekaj deset centimetrov. Svet se skrči, vsi smo enaki, življenje živimo med srečnimi ničlami in enkami, medtem ko spomini samevajo. Oddaljeni spomini so vedno bolj podobni trenutnim zadovoljitvam. Prihajamo do točke, ko bo včeraj enako danes in enako jutri. Kaj bomo lahko pripovedovali? Če te ni v okolju, v katerem lahko slehernik tvoj obstoj potrdi z gumbom odobravanja, lahko pozabiš na včeraj, danes in jutri. Pozabiš lahko na spomine. Tako ali tako te lahko nanje spomni računalnik, program, aplikacija. Ničle in enke. Predvsem ničle. Vsi vemo vse, nihče ne ve nič. Pa vendar kimamo, mrzlično pritiskamo gumbe. Nenapisano pravilo. Drug drugega trepljamo po ramenih in spominjamo, da življenje teče. Brcamo čas v kot. Živimo tako hitro, da bomo na koncu pozabili umreti.

spomini

Ti, ti, ti moja lužica

Bil sem izjemno razposajen fant. Imel sem mravlje v riti, kot so hiteli pripovedovati starešine. Če ni bilo priložnosti, da bi trgal oblake, grizel v grajski grič, s sestrine glave trgal indijanske pramene, v vtičnice vtikal elektromotorčke, da so mi eksplodirali v obraz, pa sem na kavču v dnevni sobi izvajal olimpijske levje skoke, v svoji sobi metal na improvizirane koše ali s pravilno odmerjeno brco vedno znova sklatil majavi radiator.

Bil sem otrok ulice. V tistem pravem smislu besede, ko je to še pomenilo, da smo se igrali zunaj. Nisem mirno vohal vijolic in skladal rim, ni me imelo, da bi štel zvezde, ampak sem – seveda, kot so radi povedali starešine – imel mravlje v riti. Skakal sem, kot da ne obstaja jutri. Z leve na desno. Z ograje na ograjo. Z veje na vejo. Z ene strani ceste na drugo.

V tistih časih, ko sem jih štel šest, sedem, osem, še nismo poznali helikopterskih staršev, ki bi šteli naše sekunde in nas oprezajoč na oknu varovali pred zrakom.

Tam nekje, ob zvokih nacionalnega radia, so pekli piške in pripravljali pohane bučke ter se niso zmenili za vsemogočne pravice otrok. Poleg tega ničel sploh ni bilo, enke pa samo takrat, ko je bilo treba koga po riti.

Skakal sem. Z eni strani ceste na drugo. Tudi takrat, ko sem jih imel šest, sedem ali osem. Skočil sem na cesto kot gazela in v soju luči prihajajočega mercedesa obstal kot srna. Otrpnil sem. Nisem se zmenil za klice, hupe. Samo stal sem. In potem je naredilo škrrriiip in tup. Ravno toliko, da sem se usedel na rit. In potem je bila tišina. In toplina, ko se je ulilo iz mene.

Naredil sem lužico. Tisto pravo, ko potemnijo tlakovci. Ne tiste, ko se razveselim novega modela telefona.

Dumb Dumbo

Ograje našega mesta. Mamljive, skrivnostne, pred čim nas varujejo? Kaj sporočajo?

Otrokom res veliko, seveda. Sporočajo na primer, da si želijo dotika, želijo si, da plezajo po njih, kaj pa drugega. To so sporočale tudi meni. Natančneje, ograja na našem mestnem dvorišču. Ni dovolj, da osvojiš njen vrh, zanimiv je tudi prostor med rešetkami. Čemu bi ograje drugače sploh imele rešetke?

Glava je morala skozi. In je tudi šla. Ko sem jo porinil med rešetke, sem občutil olajšanje. V glavi sem odkljukal še to. Nisem razmišljal o prej in potem. Bilo je samo zdaj. In kot glavna cirkuška atrakcija sem čakal na mimoidoče, ki bi mi ploskali zaradi moje neizmerno domiselne genialnosti. Toda bilo ni nikogar. Ni bilo gruč turistov s palicami za družabne samoportrete, nobene takojšnje zadovoljitve. Samo jaz in končno zavedanje, da glava noče več ven. Bolj kot sem rinil nazaj, bolj so kljubovala ušesa. Bil sem histerični kričeči slonček, dokler ni na dvorišče priletela babica. Saj veste, tista iz Toma in Jerryja, ki vedno dvigne krilo, ko zagleda miško. Samo da je bila to moja babica. Šušljalo se je, da je delala v obveščevalni, tako da z njo ni bilo šale.

Prijela me je za noge in potem se je zgodila pravljica. Saj poznate tisto o repi, kajne? Naredilo je hrrk, hrrft, fffftp in flooorp. Glava je bila zunaj.

Ograje našega mesta. Še vedno jih imamo. Glave in nosove pa vtikamo drugam.

Bekr bekend

Stene. Zidovi. Ima jih vsaka hiša. Zlasti so bili zaželeni tisti goli, brez bršljana, reklam za novi ford esmaks. To so zidovi, idealni za bob ob steno, nabijanje žoge za nogomet. Seveda, ko smo imeli v rokah loparje za tenis, smo bili vsi lendli, poskočni bekrji, zateženi mcenroeji, navratilove, stokajoče seleš(ove).

In tako se je pripetilo, da sva s prijateljem ob eno od takih sten nabijala žogico za tenis. Pozabila sva na ograje našega mesta, drveče mercedese, mamljive elektromotorčke. Bila sva samo midva in tisoči gledalcev, ki so nama ploskali. Čisto zares. Od tu naprej berite v počasnem posnetku.

Žogica se odbije od stene. Prijatelj se pripravi. Mišice se napenjajo. Želi zafelšati žogico – tole za hip preberite hitro – in z loparjem zareže skozi zrak. Lopar vzpostavi stik z mojo ustnico. Poči, a neslišno. Ne boli. Lopar mi pade iz rok – dvakratni počasni posnetek – in se nekajkrat odbije od tal. Primem se za usta. Toplo mi je. Zaradi krvi, ki se zliva v sklenjeni roki, podobni kupici. Prijatelj se uči črke O, če sodim po obliki njegovih ust. Stečem po stopnicah domov. Kot pravi moški kljubovalno pljunem kri na steno. Za zanamce. Ustnica je zacvetela kot cvetača.

Urgenca, drveči vozički, joj auauauva boleča injekcija, šivi. Ustnico so mi okrasili z mlečno strelo, ki je bila kul veliko pred Harryjem Potterjem. Danes lahko po ustih dobimo samo še med ničlami in enkami, tam, kjer boli samo ponos. Pa še to vedno manj.

Spomini. Kaj lahko naredimo z njimi? Kam naj jih ob poplavi vsega, kar je tukaj in zdaj, stlačimo? Kako naj jih umestimo, če je daljna preteklost oddaljena nekaj minut? Kam naj postavim spomin na hrčka, ki je živel tako dolgo, kot traja obdobje, ko čakam na novo različico operacijskega sistema? Se bom jutri sploh odpravil ven pogledat, ali so rožice nad njegovim grobom na dvorišču še na mestu, če mi bo spletni iskalnik dopovedoval, da bo vetrovno in deževno?

Vsi umremo. Za to gotovo obstaja aplikacija, ki nam to pove.

Prihodnjič: Kako sem padel skozi streho in skrivil župnikovo katrco. Če se bom še spomnil.

 

damjan zorc
Damjan Zorc

Avtor: Damjan Zorc, diplomiran anglist in prevajalec. V svoji karieri je prevedel kakšnih 500 filmov in neznano število besed. Zadnja leta prevaja za Google. Je strasten bralec in navdušen gledalec. Vedno več tudi piše, snema oddaje in filme. In ne, ne dela na Valu 202. To je njegova Facebook stran, na Twitterju pa ga najdete pod @SikkPuppi.

urška kozak
Urška Kozak

Avtorica slike: Urška Kozak, leta 2005 je diplomirala iz slikarstva na ljubljanski ALU. Udeleževala se je številnih slikarskih dogodkov, slikala in razstavljala in prejela je tudi mnoge nagrade in priznanja za svoje slike, med drugim tudi v tujini. Njena strast je v zadnjem času ilustracija. Ilustrirala je med drugim pesniško zbirko Než’na poezija avtorja Kobrowskega, ki je izšla letos in otroško slikanico Neža in razmetane sanje, ki je izšla lansko leto in je zanjo letos prejela priznanje za eno najboljših ilustracij na mednarodnem festivalu ilustracije Bookillfest v Novem Sadu.

 

Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevi spletni strani.

 

Kolumne Damjana Zorca na Metini listi:

Vrtiljak (junij 2015)

Vse zvezde (junij 2015)

En korak nazaj, dva naprej (maj 2015)

Več od Metina lista

Mag. Jelena Aleksić

MAG JELENA ALEKSIĆ – asistentka evropskega poslanca Iva Vajgla – članica predsedstva...
Beri dalje