Dosjeji X (10.)

Avtor fotografije Thomas Wee
Avtor fotografije: Thomas Wee

Štefka je živela pri meni 13 let in ni nikoli vedela, kaj se pravi imeti trdna tla pod nogami. Edina zemlja, ki jo je poznala, je bila zemlja v lončkih z rožami. Živela sva v mansardi v petem nadstropju na Trdinovi v strogem centru Ljubljane. S podstrešnega okna je imela dostop na streho, ne samo eno, vse strehe, povezane na Trdinovi, so bile njene. Potem je prvič padel sneg. Štefka je bila ponoči na podstrešju, in ko se je vračala, je bilo vse drugače, vse belo. Na poti domov je morala skočiti na streho ob oknu. Maček je previden in hoče vedeti, na kaj bo skočil, to je bilo pa nekaj popolnoma tujega. Stala je na robu cel popoldan in pozno v noč, mijavkala je obupano in proseče, skočiti pa si ni upala. Bilo je pozno ponoči, ko sem skonstruiral napravo za lovljenje malih mačk. Vzel sem omelo in na koncu pritrdil petlitrsko okroglo kartonsko škatlo za pralni prašek, tako da je stala pokonci. Noter sem dal pol kile govejega srca, ki se mu Štefka ne bi mogla upreti. Načrt je bil preprost – zlesti moram na streho in pomoliti mojo past tik pod Štefkin gobček; ko skoči noter, pa jo potegnem skozi okno. Bil sem v pižami, obul sem črne gumijaste škornje Borovo in zlezel na streho. Šlo mi je kar dobro in sem prilezel kakšne tri metre visoko, ko sem opazil, da počasi drsim navzdol. S svojo težo sem topil sneg pod sabo in začelo me je odnašati. Takrat sem se zavedel, da me loči od padca na pločnik, pet nadstropij nižje, samo popolnoma vegast in trhlen snegolov, ki ne bi zadržal nič resnejšega. Obležal sem čisto pri miru, kajti bolj sem se premikal, bolj je drselo. Potem me je prineslo do okna, ujel sem se za okvir in se potegnil noter.

Sedel sem tam nekaj časa in razmišljal o sreči, ki jo ima človek takrat, ko nima pameti. Bila pa bi to dobro uganka za kakšnega kriminalističnega pripravnika. Zjutraj najdejo na pločniku mrtvega moškega v pižami in v črnih gumijastih škornjih, v rokah pa stiska staro omelo s kartonsko škatlo, v kateri se valja pol kile govejega srca.

Opomba: Štefka je imela srečanja tudi z običajnimi organi za notranje zadeve. Mislim, da je bila edina mačka, ki je bila zaradi svoje mačje pohote zabeležena na policiji kot dokazni material.

Ko se je že spet enkrat neuspešno gonila – prejšnji mački sta takrat še mali Andraž in prijatelj Svit z božanjem s čopičem po ritki pomagala, da je lažje preživela –, je bil na obisku prijatelj Braco in je rekel, da lahko pomaga. Njegova kolegica da ima lepega mačka, ki bo Štefki nemudoma pomagal v nebesa. V nahrbtniku je prinesel enega najlepših mačkov, kar sem jih videl, postavnega, modrikasto sivega, z medvedjo glavo. Siv, tako se je klical, je takoj razumel in s Štefko, ki je najprej pihala vanj, zdivjal na streho in ni ju bilo dva dni. Potem sta prišla nazaj, Štefka je imela razcefran ušešček in bila je ukročena in zadovoljna. Potem je imela pet otrok, ampak to je druga povest. Braco pa je, preden je odnesel Siva nazaj, na leseni opaž pritrdil listek, na katerem je pisalo: ČE BO ŠTEFKA V STISKI, KLIČI 628… Potem sem bil v stiski jaz, ker so me obdolžili, da sem na neki trgatvi pri Ljutomeru omogočal kajenje trave in podobne neumnosti. Iz tega je nastal velik halo, naredili so hišno preiskavo in med drugim kot dokazni material zasegli tudi tisti listek, ki je govoril o Štefkinih stiskah, misleč, da gre za kakšno narkomansko Štefko, ki bi utegnila biti v abstinenčni stiski, in se jim je zdela obetajoča sled, ker je bila še telefonska številka zraven. Če so potem mačku Sivu res telefonirali in rekli, da je Štefka v stiski, tega ne vem. Zadeva se je potem srečno končala, precej tudi zaradi odličnega osebja, ki naj bi na tisti preši mojo travo kadilo. Med pričami je bila tudi štajerska lady Alenka P., ki je na trgatvi tako lepo pela Summertime, da sem bil že od tistega zadet. Ko jo je sodnica vprašala, kaj lahko pove o dogodkih predmetnega dne, je rekla, da povedati nima kaj, lahko pa zapoje, nekdo drug pa je zaupno vprašal, če so bili sodniki že kdaj na pravi bratvi – kajti tam že po dveh urah nihče več ne ve, kaj se dogaja. Zaradi vsega navedenega sva bila s Štefko oproščena nadaljnjega pregona, Štefka pa se je še naprej gonila brez policijskega nadzora.

General, premier in predsednik Poljske Wojciech Jaruzelski

Ampak organi so še enkrat posegli v moje in Štefkino življenje. Ko je imela že v drugo srečanje s Sivom in nekoliko pozneje pet mačic, so nama spet naredili hišno preiskavo. Tokrat zaradi generala Jaruzelskega. To je bil tisti poljski general, ki smo ga zaradi državnega udara najprej grdo gledali, potem pa je prišel k nam na prijateljski obisk, kot je bilo objavljeno. Tistikrat sem bil v službi na radiu in sem na kos papirja napisal sporočilo, da pri meni Jaruzelski ni na prijateljskem obisku, in če bo prišel tudi k meni, bodo moja vrata zaprta. Listek sem obesil v radijskem liftu, kjer sem kdaj pa kdaj že nastopil s kakšnim manifestom, kot na primer takrat, ko je dr. Janez Rugelj gladovno stavkal in sem v sporočilu za javnost v liftu obljubil, da dokler on ne bo jedel, jaz ne bom pil. Nekomu se je zdelo očitno dovolj resno, da je poklical policijo, in so vzeli dokazni material in prstne odtise. Najprej so obiskali Duleta – Munjenega, ker v Turistu ni bilo nobenega papirja pri roki in je bil pri roki Munjeni in mi je dal neki uradni dopis s pokojninskega in sem tisto napisal na hrbtni strani. Na čelni pa so bili seveda vsi Duletovi podatki. Pri njem niso našli nič, razen nekaj ostankov hašiša v pipi, ampak ni bilo omembe vredno. Medtem so jim prstni odtisi povedali, da sem to jaz, in sta potrkala dva na vrata. Na policiji sem vse do zadnjega priznal, še hvalil sem se, da sem rešil čast domovine; moral sem nekajkrat prepisati tekst iz lifta in jemali so mi odtise od nog do glave. Potem so rekli, da gremo k meni pogledat, če imam še kaj sovražnih tekstov – tako so opisali moj protest proti vojaškemu udarniku. Za vsak primer so vzeli s seboj še črno labradorko, zaspano in malo grogi, ker sem bil še zmeraj v postopku zaradi tiste trave in so upali še na kakšno lepo veleizdajico. Opozoril sem jih, da imam doma mačko z mladiči, in so rekli, da bo vse v redu. In je res bilo v redu. Štefka je sedela na akumulacijski peči, ob kateri je bila košara z mladiči, in je psa nepremično opazovala – končno so bili pa to tisti, ki so ji že enkrat odnesli telefonsko številko njenega ljubega, pes pa jo je spoštljivo gledal in se ni peči niti približal. Kar je bilo posebej praktično, ker je moje dekle pred prihodom policije na hitro vrglo za peč tisto malo trave, kar je je bilo za sproti. Sicer pa trave niso iskali, pač pa so prebrskali vse papirje in revije in stripe in imeli so veliko dela. Ker pravih sovražnih tekstov ni hotelo biti, so odnesli neki komentar na birokratsko domislico, da se v prometnih konicah ne bi smeli prevažati upokojenci, ker njim je tako vseeno, kdaj kam grejo, jaz pa sem to še malo dogradil z opombo o še boljših ureditvah problema pri eskimskih ljudstvih, ko ostareli grejo v snežni metež, da jih poje severni medved, in da bi lahko na pokojninskem severne medvede gojili in podobno. Bili pa so v tistih časih že toliko pametni, da iz vsega skupaj nič ni bilo.

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

 

 

Več od Metina lista

September/oktober 2015: WASTED RITA

WASTED RITA je grafična oblikovalka in ilustratorka. Ko ne potuje, živi v Lizboni....
Beri dalje