Dr. Andraž Teršek, Brutalci. To ni ta roman o nas.

Odlomek iz romana:

Andraž Teršek, Brutalci. To ni ta roman o nas. Založba UMco, Ljubljana, 2014

—————————

Vpraša, vljudno in pozorno: »Lahko torej govoriva?«

Odgovorim, cinično in ravnodušno: »Bova govorila o športu?«

Odzove se, suvereno in odločno: »Bova, če si Tina.«

Pritrdim, razoroženo: »Nisem.«

Mirno primakne, še bolj suveren in pokončen: »Potem pa ne bova.«

Priznam »okej, fer« in v povsem nepotrebnem dosegu triumfalnega poraza osebnosti ob nekem skoraj začetku hlastam za zrakom rešitve.

Poraz? Ah, ne, ni to … Četudi, načeloma … »Sovražim poraze, ki jih ne znam logično pojasniti.« (Gari Kasparov)

Preusmeritev pozornosti je včasih uspešna taktika skrivanja pred lastnimi napakami. Človek z napakami pa vendarle še ni sistem napačnih vrednosti. Kot na primer javni mediji z javnimi zmečkanci. Le kako nam ne bi šlo na bruhanje?

Pogovarjava se. Danes je posebno kritičen. Celo malo razburjen. Na meji jeze, ki je prešla iz razočaranja, ki je prešlo iz zavedanja (lahko bi bilo tudi zadevanje) brutalne nemoči vplivanja. On, ki zna plesti in gnesti človekova razmišljanja, več govori, jaz bolj poslušam.

»Javno prepoznavanje uspešnosti je pri nas devalvirano, razvrednoteno je do nerazpoznavnosti. Na vse mogočih področjih človekove dejavnosti, na katerih bi morala navduševati preudarno izbrana in oblikovana vsebina, prevladuje izsiljeni, pogosto skrajno ceneni videz. Navidezna paša za oči. Slepilo z namenom. In jalova votlost za čutečnost in zdrav razum. Televizijski programi pri takšnih početjih nimajo tekmeca. V več mesecih dolgih resničnostnih šovih nam skušajo iz podpovrečnih vrednosti in znanj reciklirati zvezde. Ideale. Phe, idole. Vsebino in dodano vrednost posameznikov, ki bi realno težko zapolnila čas kratke vremenske napovedi, raztegnejo … v sago.«

Pa še kako, da je res. Njenim akterjem za sleherno, tudi skrajno banalno besedo namenijo režijsko potvorjeni aplavz. Tako so najnižji inteligenčni kvocienti deležni v eni oddaji več ploskanja, kot ga doživijo v celotnem poklicnem življenju najimenitnejši gledališki igralci ali drugi umetniki svetovnega slovesa. Gre za popolno negiranje vrednosti aplavza. Po takšnih izkušnjah je lahko ploskanje za resnično človekovo izjemnost, ki neti spontano navdušenje, le še nekaj ponižujočega.

S palcem in kazalcem levice stisne spodnjo ustnico, rahlo razpokano od burje. Pogled obrne v desno, zazrtje ustavi z mislijo, upočasni dihanje, desni komolec položi na leseno mizo, ki je ne bo podrla teža odloženih knjig, kvečjemu težave človeka s samim seboj …

»Uspeh je pozitiven in potreben vzgib v ljudeh. In želja po prepoznavnosti je tesna sorodnica človekovega ega. Vseeno pa ni dobro, kadar želijo najslabši igralci med nami igrati najvidnejše vloge. A na televizijah in radijih je tudi to mogoče. Pogosto je najpomembnejše, da si upaš in seveda vroče želiš. V množici nizkega vrednostnega povprečja in intelekatualno preskromnega odnosa do kvalitete javnega nastopa bo človek s trmastim ponavljanjem sebe v še tako kilavi podobi za svoje kriterije uspel. Ljudje bodo po nekaj njegovih televizijskih ali radijskih nastopih zanemarili, da v zabavnih oddajah ni duhovit, da ni bister in hitro misleč, da ni dober retorik, da se štorkljavo vede pred kamero in bedasto smeji sebi in svojim miselnim puhlicam. Če nima drugega, lahko izreče ‘fuk’. Tretjina se jih bo smejala, tretjina bo iz tega naredila temo za pogovor, ki bo trajal najmanj naslednji mesec. Tretjina bo pritrdila, da gre res za fuk. Iz javnega medija bo sedaj lahko prestopil med živo publiko. V dvorane. Kot na primer on in on, dva podobno neiskriva ona. Tam bo občinstvo zaradi popolne odsotnosti vsakršnega talenta nastopajočega najprej šokirano, a kmalu za tem prizanesljivo in usmiljeno, ob tolažbi, da gre pri človeku najverjetneje le za slab dan. Če nastopa tolikokrat na TV, že ne more biti zanič. A ne bo šlo za slab dan, ampak za trajno odsotnost primernosti.«

Še več kot to. Potem se bo zgodilo, da … In ko bo začel gospodič-TV-zabavljač še s seksualnimi vici, političnimi dovtipi in gagi, bo živo občinstvo prišlo na svoj račun. In smeh iz prizanesljive zadrege prestopi v levitana, ki zavije vrat zdravi presoji in razumu.

Prav ima, to mu pravim, da ima v vsem prav. Mislim … Sicer pa, zakaj bi v teh težkih časih, ko je naše zaupanje v dobro, pravično in pošteno krepko načeto, še vedno zaupali smehu. Zato je prav, da nam na televizijah prikazujejo zabavne oddaje z že posnetim krohotanjem …

V slamomentu pa duhovno in razumsko zverižene duhovitosti, ki jih za narodov blagor darujejo za njihovo delo površno priučeni posranci. Žlahtnost butalskih sporočil je pri večini naših lunaparčičkov dobro zapisana. Vse ostalo izrečeno med našimi politiki pa je, še posebno zdaj, ko smo tako zasidrano v evropotropski kuriji, najbolje preslišati. V resnici med našimi TV zabavljači, zvezdami resničnostnih šovov in politiki, s predprisklednikom na čelu, ni bistvene razlike. Vsi se grejo šov. Vsi slabi igralci bi radi igrali najvidnejše vloge in bili megaestradniki. In vsi so nedvomno hudo drugačni ljudje, ko ugasnejo kamere in ko gledalci zapustijo prizorišče …

Ampak, saj slabši, kot jih poznamo, najbrž ne morejo biti?!

Dna ni. Spodaj je samo prazen prostor …

Avtor: dr. Andraž Teršek, ustavnik in univerzitetni učitelj tem iz prava, etike, politologije, edukacije, psihologije in aktivno kritičnega državljanstva. Je predstavnik pravniške avantgarde in intelektualec, aktivno prisoten v javnem prostoru. 

Zapisi dr. Andraža Terška:

Prave alternative ni, vztrajanje je samo alternativnost, a je nujno

Nihilizem in javna politika vzgoje in izobraževanja

Hudičev advokat: resne grožnje svobodi izražanja