Država smo ljudje

7. decembra 2012 sem se oglasil v eter 1. programa Radia Slovenija, v oddajo Radio Ga Ga. Zrevoltiran zavoljo stanja družbe, v kateri koeksistiram in ga ustvarja »politika v odhajanju«, sem v skupini, ki sem jo ustvaril na socialnem omrežju Facebook, objavil svoja razmišljanja o nekaterih predstavnikih javnega življenja. Tistih posameznikih in združbah, ki so si vzeli pravico po svoje interpretirati »poslanstva«, ki jim jih je zaupalo ljudstvo. Tistih, ki so nam ugrabili državo. Ob pisanju sem se spomnil, da ravno v tistem času poteka oddaja Radio Ga-Ga. Tisti petek sem se, enako kot vsak drug dan, resnično želel nasmejati in sprostiti. V spletnem iskalniku sem našel povezavo, preko katere sem prišel do oddaje in njene spremenjene sheme. Vsebina oddaje kar naenkrat ni bila več namenjen sprostitvi, temveč je ljudi ozaveščala o možnostih, ki jih imajo, da lahko sami izpeljejo korenite spremembe. Tako sem si namreč oddajo interpretiral sam. Po poslušanju nekaj klicateljev sem se odločil prebrati svoj delno napisani »manifest« in pozvati ljudi, da je končno nastopil čas, da si našo državo vrnemo nazaj.

Priloga: “Klic, ki ga je vredno slišati” v oddajo Radio Ga-Ga

http://www.youtube.com/watch?v=AbR5bB5YF9U

In tukaj ter zdaj povem, da bom aktivno sodeloval tudi v prihodnje. Ker država smo ljudje. Nekoč je francoski kralj Ludvik XIV. drzno izjavil: »L’etat, c’est moi« – »Država, to sem jaz.« Pri ljudeh, ki so predolgo na oblasti, namreč obstaja zelo velika verjetnost, da se te oblasti »prenapijejo in prenažrejo«. Da si jo dobesedno prilastijo. Že samo v naši državi in družbi nasploh imamo nešteto »sončnih kraljev«, ki ne zmorejo kančka samorefleksije, kdaj je dovolj in kdaj je čas za nove in sveže ideje.

Naša država potrebuje Neposredno Demokracijo. Pretočno Demokracijo. To, kar imamo danes, je Demokracija izključno na deklarativni ravni. V vseh pogledih. Vsi smo talci nekih, kot se je izkazalo, ne preveč humanih in filantropskih idej, ki prihajajo iz »obljubljene nam Evrope«. Vsa Evropa, in tega na televizijskih ekranih in v večini medijev ne boste našli, je v tako katastrofalnem stanju, da bo potrebno izredno veliko časa, da sestavimo družbeni duh nazaj v človeku dostojne okvirje. Tja, kjer smo nekoč že bili. T.i. »mainstream mediji«, ki naj bi načeloma oddelali vlogo poročanja in povzemanja dogodkov, so postali orodje vplivanja na javno mnenje. Nacionalni mediji, komercialni mediji… Če se jih lotimo zgolj površno, bi lahko rekli, da jih niti ne potrebujemo v takem številu. Saj konec koncev vsi »poročajo« enako. Dovolj bi bil en! V bistvu gre za povzemanje ene in iste »resnice«, ki kroži skozi »tiskovne agencije«. Seveda izključno, ko govorimo o najbolj gledanih in poslušanih. Pri branih je že precej drugače. Seveda obstajajo redke izjeme, ki pa so zavoljo svoje majhnosti »postale nepomembne« v svetu informacij. Srečni smo lahko in hvaležni za obstoj interneta. Da nam je dana možnost dostopa do »različnih aspektov resnice«. Dasiravno se tisti, ki dejansko vladajo informacijam in posledično tudi posamezniku, z različnimi metodami in nekimi nesmiselnimi predpisi, odločeni onemogočiti dostop do informacij: SEPA, CIPA in ostale oblike predpisov. Ljudje smo v dobi informatike dobili možnost dobivanja tudi tistih informacij, ki jih preko njihovih medijev ne bi dobili nikoli. In tukaj je bistvo vseh težav današnjega »demokratičnega« časa.

Sem oče treh otrok. Najstarejši hodi v drugi razred osnovne šole, mlajša dva sta na srečo še v vrtcu. Naj vam povem, da sva se s sistemom, odkar imam otroke, že večkrat srečala. Tudi šolskim. Ta je načeloma povsem korekten in dovoljuje, celo zapoveduje participacijo vpletenih. Kot vsi sistemi, ki tvorijo našo družbo v celoto. Vendar je te participacije absolutno premalo. Razlogov je več in se vanje ne bi pregloboko spuščal. Izpostavil bi informiranost in pripravljenost ljudi do informiranja. Ko po končanem pouku hodim po najstarejšega sina v šolo, ga prevzemam v različnih učilnicah. Te učilnice so pravzaprav vse enake. Vse nosijo eno sporočilo – Evropa in naš družbeni sistem je zveličaven in edini sprejemljiv. Na stenah visijo »klonirani« umetniški izdelki otrok. Ni sledu o kreativnosti. Vse enako… S sten bučijo simboli zahodne »demokracije«, kot edinega pravega sistema, »krojenega po meri človeka«. Pariški Eifflov stolp, londonski Big Ben, berlinska Brandenburška vrata, bruseljska Atomium in Evroparlament… Vse se »sveti in kliče po obisku«. Samo in izključno ena resnica! Pri odgovornem(ih) v tej šoli sem poskušal izvedeti, čemu tako. Ali se kot pedagogi strinjajo z eno interpretacijo in ali otrokom dopuščajo možnost izbire. Odgovor je bil enoznačen, »da, seveda«. In sem predlagal, da bi morda otroke seznanili tudi z rezultati te demokracije. Npr. s stanjem Palestincev. Z razdejanjem družbenih sistemov, ki so nekoč obstajali v bližnji okolici tako EU kot geografske Evrope. Da bi nekdo tem otrokom omogočil pravico do kritičnega razmišljanja že v obdobju osnovnošolskega šolanja, sicer se bodo v življenje odpravili z matrico »pravilnega razmišljanja in razumevanja« okolja, v katerem živijo. Ni namreč vse kar vidimo in slišimo preko medijev, res. Tam, v teh devastiranih družbah, živijo ljudje z imeni in priimki. So živeli. Le da se k njim »demokracija« šele izvaža. Zavoljo energentov, tega otrokom in vam ne bo povedal nihče. Raje jih bodo prikazali kot barbare in nekoga, ki živi po »čudnih in neprimernih« prepričanjih. Michel de Montaigne je v esejih O ljudožercih že leta 1580 napisal: »Kolikor sem mogel o tem ljudstvu izvedeti, ni po mojem v njem nič barbarskega ali divjaškega. Samo to, da ima sleherni za barbarstvo vse tisto, kar se ne sklada z njegovimi navadami; kajti o tem, kaj je prav, sodimo zgolj po mišljenju in nraveh tiste dežele, kjer živimo. Tam pa je seveda vse popolno: popolna vera, popolna vlada, skratka vse je popolno in dovršeno.« In to je največji problem družbe, ki jo zapuščamo svojim otrokom.

Nismo pa redki, ki razmišljamo s svojo glavo. Tudi vi, ki ta trenutek berete besedilo pred vami, se gotovo strinjate, da ste tudi sami del s svojo glavo razmišljujočih. In prav je tako! Zavoljo tega sem se odločil artikulirati svoje in misli mnogih, s katerimi se srečujem v svojem življenju. Navkljub pogledom in pogostim obsodbam, ki sledijo mojemu odmiku od ustaljenih norm. Od norm naučenega in privzgojenega. Tega sem se navadil in utrdil prav v svojem prepričanju. Da smo si vsi enaki. In verjemite, da nikomur ne morem zameriti, ker utegne poleg drugačnega razmišljanja tudi delovati v skladu s svojimi mislimi. Vsi, ampak popolnoma vsi, smo rojeni na ta svet z enakimi potrebami in pričakovanji. Poglejte svoje otroke. Starejši se spomnite časa vaših otrok in njihovega otroštva. Ko so bili še majhni. Nedolžni. Srečni. Nasmejani in žalostni. Jezni in željni topline ter razumevanja. Njihove igre. Njihovega učenja. Otroškega življenja! Vsi enaki! Popolnoma enaki! In taki s(m)o lahko tudi danes. Kot odrasle in že izoblikovane osebe.

Ravno zavoljo tega sem se oglasil in bom kot aktivni državljan sodeloval tudi v prihodnje. Da se ljudje začnejo ne samo zavedati, da imamo resnično srečo, da smo ravno mi tisti, ki lahko ustvarjamo in bivamo na tem »kosu lebdečega kamna«. Da odpremo oči in se začnemo zavedati, kaj nam pripravljajo. Da se je vse prej kot s čakanjem križem rok, potrebno premakniti. In da, resnično obstajajo rešitve. Zaradi nas in naše kvalitete življenja, ki jo hote in nezavedno prenašamo na naše otroke in konec koncev tudi na ljudi, ki nas obkrožajo. Lahko nam preostane od vladarjev ponujeno, lahko pa stvari zapeljemo v našo smer. Ker gre za nas. Prišli smo do družbenega nivoja, ko nam manjka solidarnosti, še preden se sploh pojavi potreba po njej. Prebuditi je potrebno empatijo, ki jo ima vsak od nas še vedno nekje v sebi. In četudi se mora predhodno nastaviti. Kalibrirati. Mimogrede, nisem ne mirovnik ne bojevitež. Ta stanja se, predvidevam da enako kot pri vsakomur, tudi pri meni prepletajo po spletu okoliščin. Ker pa smo v tem družbenem sistemu dobesedno stisnjeni v kot, druge možnosti kot »(r)evolucije«, ki smo ji priča, ni. Brez idealov o boljšem življenju pa človek nima več svojega smisla. Vsaj v kontekstu današnjih razmer.

Po klicu na Radio Ga-Ga sem dobil v nabiralnik Facebook elektronske pošte preko 60 sporočil podpore in zahval. Od dotlej neznancev do javno izpostavljenih in znanih. Tudi ničkoliko telefonskih klicev. In niti enega samega negativnega odziva. Osebno se mi zdi celo malo strašljivo (!), da v tem »svobodnem« sistemu človek ne upa izraziti svojega mnenja, in da vsi čakamo, da se nekaj premakne. V tako »lepo opevanem družbenem sistemu«. Vidite, ravno zato se je vredno dvigniti. Za dostojanstvo. Tisti, ki me poznajo, me v izrečenih besedah podpirajo. A najbolj pomembno priznanje sem dobil doma. Od svoje soproge Mateje. In otrok, ki me sprašujejo kaj se dogaja, ker seveda vidijo in čutijo. Otroci so popolnoma enakopravni partnerji v naših življenjih. Le, da se še ne znajo izražati, kot bi »mi« to želeli. Željni so pridobiti vedenje, predvsem najin najstarejši sin, kaj življenje dejansko je, in kaj lahko sami storijo, da bodo nekoč zares dobri ljudje.

ŠIRITE ZAVEST, DA SI LAHKO USTVARIMO RESNIČNO DOBER SVET!

Miroslav Cunjak

Poskus transkripta telefonskega klica na Radio Ga-Ga: »To, kar nam počne politika, nima več stika z realnostjo. Uničili nas bodo. Popolnoma. Mene, moje tri otroke. Njihove potomce in nekaj naslednjih generacij. Gre za “legalizirano” suženjstvo. Krajši komentar bom dodal na vse to, kar se je končno začelo dogajati. Dovolj je tega vrtenja okoli mlačne vode. Levi in desni so nas pripeljali v tak položaj, da si dobršen del državljanov tega sploh še ne predstavlja. Ne razumem namreč kako “prepirljivci in prepričanci” ne usmerijo svoje energije v širjenje zavesti, da dejansko obstaja rešitev? Grem po neki nedoločni vrsti in tudi ne bom vseh omenil, ker bi bilo predolgo. Omenil bom le tiste, ki mi prvi pridejo na misel in ki se zadnje dni najbolj pogosto omenjajo ter pojavljajo v medijih. Mediji so šele zgodba zase! Predvsem “nacionalni”.

1. Janković je kakor neformalni vodja levice. Kaj je levica? Proletariat, delovno ljudstvo. In nek “najpremožnejši”, z dvomljivim izvorom vzpostavljeni kapitalist naj bi vodil “proletariat”?! Simbol izkoriščanja naj bi vodil izkoriščani del državljanov?! ADIJO PAMET!

2. Janez Janša… Vojni dobičkar. Nemčurski agent, ki je pripravljen prodati NAŠO državo za pest evrov! Najhujši so spreobrnjenci, ker ta kriminalec pač spreobrnjenec je. “Stranka”, katere predsednik je, niti nima svojega programa!!! To je copy paste Evropske centralne banke, ki je v lasti :_______________ (dopišite si, ker ste gotovo dovolj informiran/a). Berlinu in Dunaju bo dal vse tisto, kar jima ni uspelo dobiti v preteklih stoletjih.

3. Igor Lukšič? Pa kdo tukaj koga vleče za nos? Temu “levičarju” gre izključno za pet minut medijske pozornosti.

4. Nova Slovenija?! Vatikanski pokvarjenci. Imejte svojo verovanje. Res se trudim spoštovati druga prepričanja, vendar za “božjo” voljo: živijo povsem v nasprotju s svojimi dogmami.

5. Gregor Virant? Naj nekdo že pomaga temu človeku pri požiranju sline. S svojimi obrati zdaj sem in zdaj tja ter nekim večnim “prilagajanjem” in všečnostjo, ki jo tako plehko izvaja, nima kaj početi na tako pomembnih funkcijah.

6. Ernest Petrič?! Huh! Predsednik Ustavnega sodišča, ki je v Iraku pomagal “najti” nuklearno orožje, in ki v dvajsetih letih ni prijel Ustave Republike Slovenije v roke, ko je šlo za lastnike te države: LJUDI. Danes nam vsiljuje svojo interpretacijo, da so protesti in referendumi neustavni?! Ven s takimi, dobesedno prašiči! Čigavo Ustavno ureditev varuje ta človek?! Kaj piše v Ustavi Republike Slovenije? Je kje omenjeno lastništvo kapitala?! In on se je našel pametovat’?!

Vsi omenjeni in njihovi priskledniki na Šubičevi sprejemajo “zakone” po tekočem traku in tako hitro, da temu ne more slediti nihče več. Z vsemi temi “zakoni” nas zadolžujejo vse bolj in bolj. Včeraj, 6.12.2012, je bilo jasno izraženo, da če zaščitenim kriminalcem stopiš na golšo in se postaviš pred DZ, ker hudiča tja bomo šli danes, tja bomo šli 21-ega in tja bomo hodili toliko časa, dokler se ne bo naredila Islandija. In da bodo oni začeli misliti, kaj bodo sprejemali in česa ne.

(nadaljeval sem z govorom na pamet)

170.000(*) strani pristopnih dokumentov so »oni« sprejeli, ko smo vstopali v Evropsko Unijo. Pa kateri »kre**n« je verjel, da je kdo to sploh prebral?! Na Islandiji imajo predsednika države že 16 let! Je to diktatura?! 1. avgusta 1996 je nastopil svoj položaj, še danes vodi. Ampak ne on! Ljudje vodijo njega! 25 naključno izbranih državljanov, ki so zbrali po 30 podpisov, je šlo spremenit Ustavo. (*) Mi se tuki… Meni gre kar na jok! In mi se tukaj vrtimo okrog levih in desnih! Ja porkaduš, no! Dajte se zbuditi ljudje! Bejžte pred tisti DZ! Bejžte pred Ustavno sodišče pa ven najagat to golazen! Mislim, pa to je neverjetno no! Peskova! Kaj ma ta gor delat na TV Slovenija?! Kaj ima tam za delat Bobovnik?! Ven z vsemi!

Rešitev smo ljudje. Jaz, vi. Rešitev je vaš tehnik. Rešitev so povsem naključni, s politiko nekontaminirani ljudje, ki znajo razmišljati s svojo glavo. Da gremo na referendum! Da se prevetri in se da vprašanje ljudem: »Ali ste pripravljeni na revizijo vseh dosedanjih zadolževanj in da se Slovenija odpove zunanjemu dolgu? TISTEMU, KI JE NEUSTAVEN!« Povabimo tuje strokovnjake. Tako, kot je to naredil predsednik Ekvadorja Rafael Correa. Povabil je zelo veliko strokovnjakov, ki so šli prevetriti vse tiste zakone, vse tiste pogodbe z IMF. In so ugotovili, da je bilo ¾ tega neustavnega! Odplačat del dolga, ja! Ne pa vse!

Pa mi smo toliko dolžni porkaduš, da je to neverjetno. Ko smo šli ven iz Jugoslavije, ko »nam je bilo tako hudo«, ker to je bilo itak vse medijsko pripravljeno (!), je bilo 22 mio ljudi dolžnih po 1.000 USD. Zdaj nas je samo tukaj v Sloveniji nekaj več kot 2 mio pa smo dolžni po več kot 15.000 USD. Ampak to je kapljica! Mi bomo vedno bolj zadolženi Rešitev je ta: Referendum »Ali se strinjate, da se prevetri zunanji dolg in da se odpiše? (da ga državljani ne priznamo!) Da se ne gremo več tega! To je prva stvar. Druga stvar. Tehnična vlada, dobesedno res! Miro Cerar je zelo sposoben človek. Prositi na kolenih ljudi, ki znajo razmišljat, da naj nekaj naredijo. Starejši Cerar bi kljub vsemu potreboval nekaj več energije. In kaj, če je bila mati v neki Vladi? Saj so bili VSI v neki Vladi! Tudi sam sem bil na volitvah in sem volil zdaj za te, zdaj za druge. Zdaj pa dovolj! Smo začeli razmišljat s svojo glavo?!

To (kar imamo sedaj) je katastrofa. Osebno imam tri otroke…

(*) podatek o količini sprejetih pristopnih dokumentov se gibažlje v teh okvirjih (+/- 10.000 strani)