Etika skozi feminizem: Smernice za raziskovalke

Dr. Renata Šribar, zasebna raziskovalka in docentka antropologije (foto: Franci Virant)
Dr. Renata Šribar, zasebna raziskovalka in docentka za antropologijo (foto: Franci Virant)

V času priljubljenosti razprav o morali (osebna refleksija in udejanjanje vrednot) in etiki (raznorodni sistemski pristop k vrednotam) je treba v tem okviru odpreti tudi feministično diskusijo. Etična in moralna refleksija ni vezana zgolj na tako poimenovane razprave, ampak se odvija tudi na ravni razmisleka o naravi znanosti in vednosti. Že sintagma umeščena vednost (Donna Haraway) in koncept pozicioniranja v raziskovanju kažeta na pomen samorefleksije, ki ne more biti ločena od etičnih vidikov znanosti in spoznavanja; oboje, etika in temeljno izhodišče raziskovanja, skozi katerega se opredeljuje spoznavajoča in raziskujoča, se nanašata na »objekt« in razmerje subjekt-objekt v vednosti in znanosti. Pretočnost in soodvisnost obeh entitet delata znanost in vednost živo, zavestno in povsem vpeto v produkcijo sveta; obenem v refleksijo vključujeta pojem znanstvene odgovornosti, ki je moralni in etični koncept per se.

Z namenom konkretiziranja tega kratkega uvoda v etične smernice za raziskovalke bi rada opozorila še na nov pomen intersekcijskega pristopa. Ta sedaj že nepogrešljiva metoda razumevanja kompleksnih neenakosti v družbi, ki tematizira družbene vire neenakosti (spol, sloj/razred, državljanski status ali manko tega, spolno usmerjenost, etnijo/nacionalnost, starost, telesnost,  materin jezik) v medsebojnih presekih je uporabna tudi drugače – prav v samorazumevanju subjekta raziskovanja s perspektive etike in morale. Metoda je uporabna na individualni in kolektivni ravni, tj. v (samo)pozicioniranju posameznice ali skupinskega feminističnega subjekta v raziskovalni proces.  Napotuje na individualni ali kolektivni splet lokacij v družbeni strukturi in njihova presečišča. Ta ni neposredno povezan z mestom v mreži znanja in vednosti, kljub temu pa obstajajo korelacije, v primeru feminizmov je tako merodajna (a ne usodna) zlasti lokacija spola pa etnije in ekonomskega razreda. Obenem je v (samo)pozicioniranju žensk v znanosti in raziskovanju ključno raziskati medosebne odnose, ki se vežejo na ustvarjanje in karierni status in kot taki močno zaznamujejo naše delovne možnosti.

V prid boljših pogojev možnosti v znanstvenoraziskovalnem delu, ki jih ustvarjamo ženske med sabo z vidika morale, je tu za začetek nekaj etičnih smernic.

– Poleg obstoječega normiranega pisnega navajanja kolegic spodbujati normo ustnega navajanja v vseh kontekstih, tudi glede idej in ne le objavljenih del.

– Pri sodelovanju z mediji in v javnih nastopih promovirati kolegice in jih vpeljati v krogotok javnih (so)govornic.

– Udejanjati in spodbujati branje tekstov kolegic, zlasti tistih, ki izhajajo iz lokalnega okolja (na ravni države). Transparentno vključiti njihovo znanje na lastni refleksivni poti.

– Udejanjati in spodbujati medsebojno izmenjavo tekstov ali podatkov o tekstih in drugih informacij iz raziskovalne sfere.

– Pri oblikovanju raziskovalnih timov in izbiranju kandidatk za akademsko delo upoštevati žensko kvoto s poudarkom na referencah, znanstvenoraziskovalnih in pedagoških vizijah in sposobnostih žensk. Pri tem naj se upoštevajo pogoji njihovega znanstvenoraziskovalnega subjektiviranja, obenem s sposobnostjo za etično refleksijo in njeno aplikacijo v timsko prakso.

– Vzpostaviti neformalno informacijsko mrežo o medsebojnem citiranju, ki je zunaj domene mednarodnih citatnih baz.

– Spodbujati kolegice, ki so dosegle vplivne položaje v raziskovanju in akademski sferi, da nediskriminacijsko in po svojih močeh pomagajo ženskam, zlasti feministkam, pri vključevanju v znanstveno sfero.

– Vzpostavljati kulturo transparentnega in nehierarhičnega medsebojnega sporazumevanja in empatije, še posebno v primerih očitne sistemske in strukturne prikrajšanosti kolegic.

– Razvijati kulturo kritične samorefleksije v raziskovalnih in akademskih razmerjih in kultivirano tovrstno izmenjavo mnenj.

– Spodbujati uporabo spolno občutljivega jezika v znanstvenih objavah in v formalnih in neformalnih konverzacijah (slednje v okviru feminističnih združb in širše).

Dr. Renata Šribar, zasebna raziskovalka in docentka za antropologijo

(Več v Šribar R. in Vendramin V. (2012), Raziskovanje skozi feministično etiko, Monitor, XIV/1, 117–134.)

 

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

 

Več od Metina lista

Učitelji in menedžerji, ki znajo poslušati, so uspešnejši pri svojem delu

Človek je neprestano in povsod obkrožen z zvokom, ki ga ustvarja sam...
Beri dalje