Kaaaaaaaaaaaaaaj si rekel?!

(foto: Graffiti Land via Flickr)

Dnevnik mame pubertetnika

»%&$#«!()=%&/!!!!«

»Kaaaaaaaaaaaaaaaj si rekel?!?!?!?!?» sem ogorčena do zadnje celice svojega telesa zavpila proti svojemu petnajstletnemu sinu, ki me je, sloneč na podboju vrat, gledal kolikor le mogoče prezirljivo, in povedati je treba, da mu je mati narava dala obilne možnosti za izražanje takšnih čustev z obraznimi mišicami. »Fuck you!« je ponovil z največjim veseljem. Medtem ko se mi je jeza segrevala do vrenja, mi je v glavi vrvelo od »primernih« odgovorov: »Tako se ne govori s svojo mamo, ti nesramnež!« »A se zato že celo življenje žrtvujem zate?« »Boš že videl, kako težko ti bo šlo v življenju, če se boš tako obnašal« in celo skrajna: »Če boš takšen, mi ne bo preostalo nič drugega, kot da te pošljem v internat!« Priznam, svojemu pubertetnemu sinu, navdušenemu poslušalcu in posnemovalcu rapovskih zvezdnikov z vsem njihovim besedoslovjem vred ter prav tako zavzetemu igralcu video igric, če že ni na kakšni dvomljivi zabavi s svojimi vrstniki, sem ob podobnih priložnostih izrekla že vse od naštetega in še več. Še posebej internat, po možnosti z bolj vojaškim načinom vzgoje, se mi je pogosto zdel skoraj idealna rešitev za naše družinske težave, glede na to, da je mož pri spopadanju s pubertetnikom še slabših živcev kot jaz. »Upam in molim, da bo kmalu dobil kakšno pošteno punco!« je k temu repertoarju dodala še mama enega od sinovih najtesnejših prijateljev, ki pa se meni, čudo čudes, zdi zelo lepo vzgojen in prijazen fant in si skorajda ne morem predstavljati, da je svoji materi lahko rekel: »You bitch!«, kot je bridko potožila Erna. Tudi tega ne bom prevajala.

(foto: Graffiti Land via Flickr)

Me pa je v tem trenutku prešinilo, da je morda nekaj narobe z Erno in menoj ter ne z najinima sinovoma. Morda je tudi moj nesramni, nevzgojeni sin drugje čisto prijazen, spodoben fant, vsaj kadar v šoli ne igra razrednega klovna? Takšni dvomi so me povedli do knjižne police, ki sem jo v času njegovega zgodnjega otroštva obtežila s številnimi knjigami o vzgoji otrok in starševstvu. Tedaj sem dobro vedela, da potrebujem nekaj strokovne podpore, če nočem vzgajati tako, kot sem sovražila pri svojih starših in zakaj bi bilo pravzaprav zdaj kaj drugače? Ali ne pravijo, da so pubertetniki podobne ali še večje žrtve rasti in hormonov kot jokajoči in jezni triletnik?

Knjiga, ki sem jo vzela s police, nosi naslov »Kako govoriti z otroci, da nas bodo poslušali, in kako poslušati otroke, da bodo govorili z nami.« Wow, sem si dejala, ko sem jo začela brati, ker sem jo v resnici brala prvič, v zgodnjem otroštvu, pravzaprav vse do začetka pubertete, je bil moj sin namreč zgleden mamin sinček in mi nikoli ni delal nobenih težav. A kot je dejal neki vzgojni modrec, enkrat boste splošni predmet opravljanja, če ne v zgpdnjih otroških letih, pa v pubertetnih. Ker sem vse zgodnje otroške frustracije tako odlično obvladala, pa vseeno čisto razumljivo nisem bila niti najmanjše volje, da bi si čestitala za kakorkoli v vzgoji svojega otroka, sem malo pogledala po spletni knjigarni. In res, isti avtorici sta napisali tudi knjigo z naslovom »Kako govoriti s pubertetniki, da nas bodo poslušali, in kako poslušati pubertetnike, da bodo govorili z nami.« Nekaj tednov po prispetju knjige sem bila pripravljena. »Fuck you!« je torej pravkar povedal moj sin, jaz pa sem ga mirno pogledala v oči in mu dejala: »Jezen si.« »%&$#«!()=%&/!!!!« Ne bom pisala, kaj se je zdaj izlilo iz pobesnelih ust oboževalca rapovskega izrazoslovja, vstavite sami in lahko vam zagotovim, karkoli boste zapisali, ne bo pretirano. A bila sem opozorjena, da se bo to zgodilo, zato sem mirno rekla le: »Res si zelo jezen name zaradi…« V knjigi piše, da je pomembno biti natančen in izraziti, kaj pubertetnika tako neznansko razjezi.

To je bilo to. Moj mož, ki je bil v tem trenutku v obraz že rdeč kot paprika, je priča, da je bil to zadnji takšen prepir med menoj in mojim sinom in od tega je minilo že več kot pol leta. Mož lahko tudi potrdi, da sva se pred tem s sinom zaradi igranja igric, prepoznega prihajanja domov, rapovskega izrazoslovja, premajhne zavzetosti za domače naloge in šolo nasploh, premalo dela doma – če sem kaj pozabila, lahko tudi to mirno vstavite sami – grdo prepirala tako rekoč vsak dan. Tudi med izgovarjanjem čudežnih besed nisem niti malo verjela, da bodo pomagale, ko sem jih izrekla, sem se, da ne bi dodala še kakšne vzgojne, ki sem jo nujno čutila na koncu jezika, hitro zatekla v kopalnico. V čem je skrivnost? Prvič po dolgem času sem svojega sina sprejela kot človeško bitje in ne predmet moje vzgoje, seveda pravilne in dobro misleče. Človeško bitje ima svoja čustva in če jih dovolj dolgo zatiramo z ukori, opomini in podobnim iz repertoarja staršev, ki vedo bolje, se nabere jeza (užaljenost, potrtost…) Sodobna psihologija pa je že zdavnaj ugotovila, da je treba čustva, tudi najbolj zoprna, sprejeti in jih izreči. Ko sem to naredila za svojega sina, sem hkrati zmanjšala njegovo jezo in mu dala v premislek orodje, s katerim bo morda v prihodnosti tudi sam bolje prepoznaval in izražal svoja čustva.

»Saj vem, kaj boš zdaj rekla!« je sicer ob naslednjem nesporazumu med nama dejal sin, a z nasmehom in ne z neznanskim sovraštvom v očeh, ki me je prej spravljalo v takšen obup. »Res je, a vseeno velja, da je čustva treba priznati!« sem mu odgovorila, tudi z nasmehom. V mesecih po zadnjem obračunu sem tudi bolje izkoristila čas, ki ga preživljava skupaj, še posebej najine avtomobilske vožnje na nogometni trening in nazaj. Prej sem bila nejevoljna, ker do njegovega nogometnega moštva ni javnega prevoza ter sem se morala iti taksista dvakrat na teden, zdaj sem začela strateško, kar pomeni na kratko in čim bolj stvarno, govoriti tudi o sebi in svojih težavah. S stavki kot »Danes sem pa res slabe volje, vse mi gre narobe! Naredila sem napako in šef me je okaral, uf, je to neprijetno poslušati, a ne morem kriviti nikogar drugega kot same sebe!« sem dosegla, da je sin sem ter tja celo pozabil slušalke, prek katerih je sicer razbijal svojo glasbo tudi zato, da se mu ni bilo treba pogovarjati z menoj, takoj spet vtakniti v ušesa.

Počutim se, kot da sem si spet vrnila svojega sina, ki sem ga sama spodila v neke druge svetove. »Uf, danes pa mi ni šlo najbolje, pri matematičnem testu sem sicer znal vse odgovore, a mi je zmanjkalo časa,« mi je pred kratkim zaupal. Priznam, spozabila sem se in začela pridigati, kako se to ne bi zgodilo, če bi se več učil, ter da bo morda še najbolje, da ga iz gimnazije prepišemo v poklicno šolo. A sem se mu hitro opravičila. »To je pa res zoprno, človek se potem res ne počuti dobro, kaj misliš, da bi bilo treba narediti?« sem vprašala.

Zdaj knjigo »Kako govoriti s pubertetniki, da nas bodo poslušali, in kako poslušati pubertetnike, da bodo govorili z nami« bere moj mož, jaz pa se prebijam skozi »Pozitivno disciplino«, ki jo bova morala nujno še enkrat prebrati skupaj. Vsekakor bolje kot internat in morda zaradi najinih prepirov o vzgoji tudi ločitev, kajti kritičnih trenutkov bo v obdobju sinove pubertete zagotovo še kaj.

Mama pubertetnika

P.S. Na željo avtorice identiteta ostaja skrita, da je njen najstnik ne bi za ušesa :).

 

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

Več od Metina lista

107: Boštjan Anžin (RTV Slovenija) – Bomo danes izvedeli, kdo je kriv?

Z dopisnikom RTV Slovenija o pokrivanju nemirnega Balkana. Kako zdrava je tamkajšnja...
Beri dalje