Avtorica: Tina Bončina, dr. med., psihoterapevtka, avtorica bloga Psihofiza, na Twitterju jo najdete pod @psihofiza.
Ko nekdo dobi grozilno pismo, da ga hoče nekdo ubiti, je to seveda močno neprijetno. Ljudje se lahko med seboj ne maramo in veliko načinov je, da to lahko izrazimo. Nekateri so bolj ustrezni in na odraslem nivoju, spet drugi žaljivi in infantilni. Kje so časi, ko so posamezni goreči ljubitelji športa ali športnikov izrazili svojo gorečo naklonjenost z golim tekom čez igrišče, se morda želeli dotakniti svojega idola, ga ogovoriti ali morda samo fotografirati. Večinoma je šlo bolj za ekshibicionizem, se pravi za lastno izpostavljanje. Toda živimo v času, ko tabujev skoraj ni več, vse je dostopno, vse je izvedljivo.
Zakaj bi nekdo sploh grozil s smrtjo? Zakaj bi nekdo želel nekoga ubiti? Ga nekdo ogroža? Najpogosteje se ta posameznik čuti inferiornega na določenem področju in zmotno meni, da če bo odstranil tistega, ki ga prekaša, bo sam postal boljši. (iz pozicije “Jaz nisem v redu, ti si v redu!” bi rad prešel v “Jaz sem v redu, ti nisi v redu!”.) Pri tem popolnoma zanemari nemoralni vidik svojega ravnanja. Se pravi, gre za moteno osebo, ki se le deloma zaveda posledic svojih dejanj. Tudi, če gre samo za grožnje, so namenjene isti stvari – da bi se ta človek ustrašil, da bi pokazal, da je “krvav pod kožo”, da bi postal slabši. Če povzamem: grožnje so namenjene temu, da nekdo ne bi dosegel svojega cilja. Pri športnikih je to še kako pomembno, saj je dobra psihična pripravljenost ključnega pomena za doseganje vrhunskih rezultatov. In Tina je odlično pripravljena, tako fizično kot psihično. Podrla je razne rekorde in to gre marsikomu v nos. Lahko, da gre komu v nos le njena slava in bi rad bil tudi sam deležen del tega. Tako se zato želi izpostaviti, da bi dobil svojih pet minut na poročilih ali članek v časopisu. Zato igrajo mediji kar pomembno vlogo pri poročanju o realnem ali morebitnem napadu.
Če pogledamo, kako so mediji odreagirali pri Tini: anonimno grožnjo so dobili organizatorji in je naši šampionki niso pokazali. Niti njenemu trenerju ne. O tem so ju obvestili, seveda pa so obvestili tudi policijo in ta je poskrbela za varnost. Žal pa je informacija pricurljala v javnost in Tina se je morala soočiti še z radovedno javnostjo, z dajanjem izjav, z razlaganjem zgodbe… Enako tudi njeni sodelavci. S tem se del pozornosti nedvomno preusmeri s treningov in priprav na slabe stvari. Po drugi strani pa ta pozornost povzroči, da je kot morebitni cilj napadalca težje dosegljiva.
Vsako takšno grožnjo je potrebno resno vzeti z vidika zagotavljanja varnosti posameznika. Treba je predvidevati, da se lahko zgodi najbolj črn scenarij in zato zagotoviti osebno varovanje. Za to je bilo v Tininem primeru poskrbljeno. Kako pa naj sam športnik in njegova ekipa reagirata na takšne grožnje? Grožnje so predvsem povabilo v igro o tem, kdo je močnejši. Športniku te igre ni potrebno igrati, svojo moč namreč dokazuje na tekmovanjih. Tako je pomembno, da to v javnosti tudi izpostavi – da ne želi težav, da razume, da je lahko nekdo jezen, da sam nikomur nič noče, predvsem pa, da se bo še naprej posvečal svojim uspehom. Za zmago mora namreč športnik verjeti, da to zmore, da lahko osvoji prvo mesto. Če bo samo “probal”, mu najverjetneje ne bo uspelo. To pomeni, da mora obvladati dvome vase, poiskati samozavest, zaupati svojim sposobnostim. Seveda je to precej težje, če razmišlja, da mu nekdo grozi. Vprašanja, kdo bi to bil, zakaj bi kaj takega naredil, s čim se mu je zameril, oziroma, kdaj bi lahko uresničil svojo grožnjo… vse to lahko zamaje zmagovalno razmišljanje. Zato je zelo pomembno, da ima takrat ogroženi športnik okoli sebe ljudi, ki se situacije lotijo na trezen in strokoven način.
Pojav groženj ali napadov na športnike ni novost. Čeprav niso vedno na udaru le športniki, sodniki raznih športov namreč dobivajo toliko groženj, da se o tem praktično ne govori več. Vse z namenom, da bi “bolje” sodili. Med napadenimi športniki se lahko spomnimo Monike Seleš, Rogerja Federerja, Nancy Kerrigan… Monika je bila tarča resnega napada oboževalca Steffi Graf, ki je z napadom svoj namen dosegel. Kariera Seleševe po tem dogodku ni bila več ista, dekle pa se je kar nekaj let borilo s psihičnimi posledicami napada. Glede na Tinine reakcije je punca dobro pripravljena tudi na takšne bedne situacije, vsaj tako bi lahko sodili po njenem odzivu na Twitterju: “What doesn’t kill you makes you stronger!” (Kar te ne ubije, te okrepi!)
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.