Kdo je nor?

Nataša Briški (foto: osebni arhiv)
Nataša Briški (foto: osebni arhiv)
Nataša Briški (foto: osebni arhiv)

Avtorica:  Nataša Briški – novinarka, soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina listaV prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43.

Zadnje čase pogosto poslušam o tem, kako da je nivo razprav v javnem prostoru vse nižji. Da so spletni forumi leglo večinoma anonimnih komentatorjev, ki se skrivajo v svojih bunkerjih, pripravljeni, da streljajo vsevprek, se veselo valjajo v blatu in v tem še neznansko uživajo. Torej vseh tistih, ki radi provocirajo, izzivajo, žalijo, prostaško in nespoštljivo komunicirajo z drugimi. Zanje obstaja več izrazov, jaz še najpogosteje uporabim kar spletni sleng in jim rečem troli. Kolega jih je na Twitterju duhovito opisal: “Trol je tisti spermij, ki bi moral pristati na rjuhi.”

Troli sicer niso nič novega. Novo je, da lahko njihove digitalne izbljuvke dandanes beremo, poslušamo in gledamo vsi, ki se redno motamo po svetovnem spletu. Vse, kar morajo napraviti osebe, ki imajo stališče tako do dogajanj na EP v košarki kot vojne v Siriji, od nepravic istospolno usmerjenih do gensko spremenjene hrane, je, da pritisnejo *pošlji*. Ameriški komik George Burns je o teh pametnjakovičih in njihovih retoričnih ekspertizah nekoč dejal: “Res škoda, da so najbolj usposobljeni ljudje za vodenje države preveč obremenjeni z vožnjo taksijev in striženjem las”.

Objavlja se bentenje kar tako, zmerjanje z domobranci in partizani, s pedri in komunajzerji. Naglas se sicer zgražamo nad podlimi komentarji, potihem pa kakšnemu tudi prikimamo. Zato ne razumem ogorčenja nad vse nižjo kulturno ravnijo javnega komuniciranja v Sloveniji. No, ga razumem, je pa rešitev precej preprosta. Avtorji žaljivih in prostaških komentarjev so zgodba zase in jim ne bi škodil pregled pri kakšnem strokovnjaku. Vendar ni problem le v njih. Problem so uredniki, ki te komentarje objavljajo. Dodatno kritiko si zaslužijo tudi vsi, ki se zgražajo nad spletnimi komentarji v svojem mediju, imajo v rokah vse potrebne vzvode, da kaj spremenijo, pa ne naredijo nič. Ljudje že od malega vedno iščemo meje, ki jih je moč prestopiti. Treba je postaviti jasna pravila igre in odločno izvajati nadzor, ne pa republicirati bedarije in se potem čuditi, kako vse smrdi.

Na Metini listi že od vsega začetka komentarje strogo moderiramo, objavljamo samo tiste, za katere ocenimo, da so ne glede na kritičnost spoštljivi tako do avtorjev in avtoric zapisov kot drugih komentatorjev in komentatork. Zakaj? Konec koncev bi se lahko morebitnim oglaševalcem “hvalili” češ, poglejte, koliko odziva generirajo zapisi, objavljeni na naši strani. No, predvsem zato, da lahko avtorji in avtorice povejo, kar mislijo, ne da bi na njih kdo kričal. Pravice verbalno svinjati po drugih ljudeh nima nihče. Objavljamo tudi kritične komentarje na zapise, a naj bo kritika konstruktivna. Vsake toliko časa se na kakšen zapis zgrnejo troli, ki jih prijazno odslovimo, da si najdejo drugo postajo, kjer bodo svinjali čez avtorje, papeža, predsednico vlade ali Katanca. Ugotovili smo, da jih najbolj boli prav ignoranca. Če trola ignoriraš, bo šel stran. Ni kleč v številčnosti komentarjev, ampak v njihovi vsebini.

Preden sem se lotila pisanja te kolumne, sem preletela komentarje na spletnih straneh največjih slovenskih medijev pod najbolj eksplozivnimi novicami zadnjih nekaj dni. Uporabila sem odokativno metodo, se pravi metodo od oka, ki me je pripeljala do naslednje ugotovitve: prvi komentar se ponavadi še nanaša na članek, drugi že parlamentira s prvim komentatorjem, tretji bi malo klepetal, četrti nekomu grozi, peti pa že odpre fronto partizani domobranci in smo tam. Na 150 plus. Gotovo to koga zabava, meni pa se niti malo ne zdi smešno. Kje je tu dodana vrednost? Razumem kritiko in jo pozdravljam, ampak si predvsem želim, da se vsaj v javnem prostoru menimo kot ljudje. Četudi na koncu ostanemo na nasprotnih bregovih.

Ne pomaga nobeno uvajanja davka na neumnost, angažiranje dodatnih moderatorjev spletnih forumov ali pisanje pravil igre, če jih nihče ne upošteva. S tem je kot z zakoni, lahko vsak dan deset novih napišemo, dokler ne bomo začeli izvajati natančnega nadzora nad izvajanjem, je vse skupaj en blažev žegen. Boste rekli, kaj pa svoboda govora? Že, že, ampak svoboda govora verjetno ne zajema tega, da lahko vsepovsod rečeš, kar ti pade na pamet.

Žaljivi komentatorji niso nikakršen slovenski fenomen, ampak imajo s tem težave po vsem svetu. Le da jih na različne načine in različno uspešno rešujejo. Na stran Huffington Posta, enega najbolj znanih spletnih medijev, je vsako uro poslanih okoli 25.000 komentarjev. Zaradi poplave trolov, ki postajajo vse bolj agresivni in umazani, so se odločili spremeniti svojo politiko. Anonimnežem ne bodo več dovolili komentiranja. Meni se sicer zdi še posebej odlična politika New Yorka Timesa. Za komentiranje po uredniškem dogovoru odprejo le okoli 17 člankov na dan. Odprti so 24 ur, potem jih zaprejo. Če vidijo, da gre debata drugam in ne prinaša dodane vrednosti, komentiranje zaprejo še prej kot v 24-ih urah. Pred objavo vsak komentar, ki so jih omejili na 1500 znakov, prej preberejo. Eksperimentirajo pa tudi z nekaterimi drugimi pristopi. Zato, da bi bil nivo javne razprave kulturnejši. Temu jaz pravim odgovoren medij.

Res ni problem v trolih, tako kot denimo niso problem kvazi strokovnjaki in popoldanski znanstveniki, ki se na vse spoznajo, v bistvu pa na nič zares. Problem so tisti, ki jih vabijo v studio ali jim dajejo prostor v svojih medijih. Ampak to je že druga tema :). Torej, spoštovani kolegi uredniki in urednice, ko bo v vaš nabiralnik naslednjič priletela elektronska pošta ab@normal.si s komentarjem tipa “kaki kreten je tale”, “A je ta sploh kdaj v šolo hodu al je sam stripe bral?!”, “prekleta xy da bi kdo vrgel atomsko bombo” … imejte v mislih naslednje: Ni nor tisti, ki to pošilja, nor je tisti, ki to objavlja.

 

Kolumna je bila izvorno objavljena v Poletu, tedenski prilogi Dela, ki izhaja vsak četrtek v mesecu.

 

Več od Metina lista

On, ki je sam bil ljubi moj

Sreda, 6. februar 2013 (junakinja tedna je Nezakonska mati) Tina Maze kot...
Beri dalje

5 komentarjev

  • Kdo je nor?

    Naslov kar kliče po novem vprašanju.
    Ja res, kdo je nor?

    Ali je bolj nor tisti, ki piše žaljive članke, tudi lažnive in podle konstrukte (kakršnih je precej slovenskem medijskem prostoru) ali pa je bolj nor tisti ki take članke komentira?

  • Ime, priimek in obraz bojo težko dvignili nivo kulture tam, kjer je sploh ni, kjer pa je, pri vsebini nimajo nobene pomembne vloge. FB je poln imen, priimkov in obrazov, pa je še bolj poln komentarjev, proti katerim so v članku našteti povsem nedolžni.

  • Kdor se skriva, nima čiste vesti! Mene sta že moja starša učila, da se moram podpisati čitljivo! Etika in morala?!

  • Kdor si morda še dela utvare, da bi ukinitev anonimnosti na dolgi rok rešila karkoli, naj se na FB razgleda malce dlje od varnega zavetja kroga svojih prijateljev, ki se vedno v vsem strinjajo z njim in si prebere, kaj drugi ljudje (pod resničnimi imeni in priimki) pišejo tam.
    Sploh razni “močnjakoviči”, kot kakšni domnevni psihiatri in moralni svašta-logi, ki v prostem času, ko ne pišejo neumnosti, še sistematično zalezujejo in maltretirajo ljudi, ki se ne strinjajo z njimi.

    In še nekaj: internetni trol(l) se je nekdaj nanašal na izzvanje (oz. osebo, ki zziva) in s tem povzročil neskončno točo besnih odzivov.
    Izraz kot tak izvira iz “trollinga” – ribarjenja z vlečenjem vabe za čolnom. Ker oseba “ribari” za žrvami oz. njihovimi odzivi in pri tem dobesedno “vleče” debato v željeno smer. Bistveno pa je, da to počne, ker pač lahko – za lastno pervezno zabavo, ne za politično propagando, ne za prevlado nekega dosledno bedastega mnenja itd…

    S tem pa, ko je internet postal enostavno dostopen vsem in so nanj navalile množice, ki niso imele pojma o kulturi, ki je tu obstajala pred njihovim triumfalnim prihodom, je “troll” spemenil pomen (brezumna, človeku podobna žival) ter postal nekakšna splošna žaljivka, s katero se dandanes obklada vsakogar, ki je neprijeten, nasilen ali piše neumnosti – kar 99% takšnih komentatorjev tudi je (če izvzamemo npr. polit-agitatorje).
    To niso trolli, to so nevzgojeni, nerazgledani, nasilni… nakladači, ki enostavno bruhajo nakopičen gnev nad vsem svetom “ki se je zarotil proti njim” in se izživljao nad “sovražnikom in izmečki, domnevnimi povzročitelji slehrne tegobe, ki jih pesti. – Kot se je že od nekdaj počelo za šankom. Razlog, da se to dogaja pa je isti – prej ali slej se znajdejo v družbi sebi enakih, ki jih podpirajo, jim pritrjujeo in prinsejo k mizi še več tem, nad katerimi lahko obupujejo, nergajo…

    In tudi ne bom diskriminatoren – vsi do ščebetavčkov na twitterju, teoretikov zarot in velikih “social justice” borcev, ki spreminjajo svet z nabijanjem na tumblrju in podpisovanjem e-peticij, podlegajo enaki motivaciji.
    Seveda -vse to je dobro in zabavno, dokler se štarcuna ne zapre (ker je Putin tako velel) in se lahko gre domov!

Komentiranje je zaprto.