Avtorica: Maja Hawlina, konceptualna in kreativna direktorica studia Poper, na Twitterju jo najdete pod @majahawlina.
Pogosto se teorije branimo, ker je ne razumemo, ker zahteva disciplino, potrpljenje in predznanje. Dobra teorija je redko očitna, praviloma nasprotuje »zdravi pameti«, razumu in konceptom, ki jih jemljemo kot samoumevne in naravne. Če je teorija smela in zapletena, kljuva in je ni enostavno ne potrditi ne ovreči. Teorij se drži sloves suhosti, zaprtosti, neživljenjskosti; ko pa se spustimo v njene tekste, nas mnogi očarajo z uvidi, z matematično natančnimi in discipliniranimi izpeljavami, s pogosto bogatim, iznajdljivim jezikom, a tudi s strastjo njihovih avtorjev. Socialna psihologinja Mirjana Ule poudarja, da se praktična vrednost teorije kaže predvsem v njeni »emancipatorni moči«, zmožnosti, da z njeno pomočjo uvedemo ali celo izvedemo pomembne osebne, skupinske ali socialne spremembe, ki pomenijo osvobajanje od pritiskov, omejevanj, socialne prikrajšanosti. Poznavanje teorije pomaga razvozlati preteklost, uvideti njene ponavljajoče se vzorce in zakonitosti, ter z njihovo pomočjo razbirati sedanjost in njene možne izteke, tudi tiste hotene, ki sprožajo spreminjanje družbene situacije. Še več – teorija je skupaj s kritiko in samorefleksijo sestavina vsake revolucije in obenem, teorija je teorija le po tem, da teoretizira svojo prakso.
Ni čudno, da kot taka teorija v današnji družbi, ki se skuša spreminjati le toliko, da bi ostala nespremenjena ali povedano v radikalnejšem jeziku, v dobi zaostrenega razrednega boja, ni zaželena, je vse bolj aktivno prezrta in progresivno izločena iz izobraževalnih sistemov, iz politike, kulture in celo iz mnogih nevladnih organizacij. Že pred leti je Rastko Močnik redno opozarjal, da Bolonjska izobraževalna reforma, ki jo vztrajno vpeljuje Slovenija pod pokroviteljstvom EU, promovira znanje, ki se prilagaja trgu in zavira teoretske prakse ter s tem podreja intelektualne družbene moči kapitalu.
Medtem, ko se morajo fakultete vse bolj boriti za ohranitev teoretičnih predmetov, se »na terenu« dogajajo zanimive stvari: že nekaj časa smo lahko priča drugačnim, raznorodnim odprtim lokacijam, fizičnim in spletnim, kjer se teorije zavestno, kontinuirano neguje in razširja, na primer Delavsko-Punkerska univerza DPU, Moderna galerija, Zavod Maska, Španski borci, Stara mestna elektrarna, Cafe Open in podobno. Vzporedno z vse bolj izraženo voljo mnogih po radikalnejših političnih in družbenih spremembah, raste in se množi tudi publika za takšna predavanja in forume.
Videti je tudi, da mnogim postaja jasno, da brez osnovnega razumevanje politične ekonomije in vsaj osnov marksizma ne gre, da koncepti kot npr.eksplotacija, razredni boj in mezda, niso anahronizmi ali nesodobna govorica sindikatov, ampak so pogoj za bazično umevanje kapitalizma in njegovih vsakovrstnih, tudi najnovejših izpeljav. Brez poznavanja teorij ideologij le težko razumemo, da so npr. povzdigovani svobodnjaški poklici danes le oblika vse hujših in trajnih pogojev prekarnega bivanja in da so t.i. npr.“kreativna mesta” (ljuba našemu županu in podobnim) predvsem krinka za gentrifikacijo, diveloperske podvige in zanesljiva izseljevanja staroselcev. Podobne tendence se skrivajo tudi za neoliberalno tvorbo “družba znanja” – njeni promoterji se raje kot k resnim teorijam zatekajo k instantnim in eklektičnim receptom avtorjev, ki so blizu Blaira, Sarcozyja in njima podobnim.
Dobrih razlogov, da se prav zdaj še bolj lotimo vrtanja po teorijah ne manjka. Teorije nas silijo k skrajni čuječnosti in discipliniranemu razbiranju trenutnih (ne)sprememb na političnem vrhu. S tem ko jim dovolimo, da nam dihajo za ovratnik in snamejo plašnice, nas spodbujajo k nadaljevanju s protesti. Obenem opozarjajo na aktualne nevarnosti, npr. da bi proteste prehitro udomačili v novo obliko druženja, da se ne bi od očaranosti nad fino ustvarjalnostjo, ki se poraja, vanjo zaljubili, predvsem pa, da ne bi zdrsnili v vsiljene medsebojne antagonizme in v tokove v zadnjih desetletjih priučene tekmovalnosti. Pomoč teorij bo nujna pri iskanju nadaljnjih vizij protestov – takih, ki bodo trezno in imaginativno prepletali področja politike, sociologije, umetnosti, aktivizma, medijev, javnega prostora, trme in še česa.
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.