
Potrebujemo kozarec vina poljubne barve in kos kruha, ki pa naj bo – če hočemo doseči polno sozvočje – bel. Kruh lomimo tako, da se vsakega koščka drži še nekaj skorjice, ker ga potem lažje namakamo v vino. In sicer z roko, to je zelo važno, ker tako končamo triado o vinu, kruhu in zemlji, še posebej, če smo tik pred tem izkopavali krompir. Recept ima kljub preprostosti nekaj vznemirljivih trenutkov, recimo, ko nam zviška čmokne v kozarec terana kos kruha in pljuskne po belem prtu, ki ga je ročno izvezla mati, ko je bila še majhna. Če uporabimo belo vino, roze ali cviček, je dovoljen tudi črn kruh, posebej še, če se znajde zraven kakšno orehovo jedrce, za podlago pa vzamemo steptano glino v dolenjski zidanici pozno popoldne.
Kontraindikacije. Ker v tem primeru vina ne pijemo, ampak ga absorbiramo, je njegov učinek dva- do trikrat močnejši kot sicer. Res pa je, da tudi hitreje mine. V tej zvezi naj omenim znano stavo, ki so jo radi ponujali kmečki fantje korajžnim dekletom. Popiti je bilo treba kozarec vina in sicer tako, da je bilo vino razlito po plitvem krožniku, zajemati pa je bilo treba s čajno žličko. In punca je bila od enega kozarca fino pijana, kaj pa se naj bi potem zgodilo, sta na široko opisovala recimo škofa Slomšek in Bonaventura Jeglič in je čudno, da sta bila ravno onadva tako poučena o teh packarijah. Kaj bi nam znali povedati šele pravi maherji! Znan je tudi recept, ki se mu pravi “pregriznjeno vino”, ampak ga zaradi neokusnosti ne bomo omenjali. Povejmo samo, da spominja na prehranjevanje dojenčkov v manj razvitih krajih, ko matere hrano najprej prežvečijo. Posledice pa spadajo v tisto poglavje, kjer Slomšek pravi: »Gerd je pijanec, še gerša je pijanka, ona še svojega sramu ne pokrije!«
Moja babica pa je povedala tole zgodbo, ki se je bojda resnično zgodila. »Stara ženička je sklenila, da gre na romanje na Brezje, in se je zaobljubila, da bo šla trikrat okoli Marije na oltarju. Na Brezjah pa je najprej zavila v krčmo, da se po dolgi poti okrepča. Naročila si je frakeljček žganja in žemljico in jo pomakala noter. In žemljica je posrkala žganjico in je bilo samo za jesti, za piti pa ne. Pa je rekla: ‘O, ti žemljica, žemljica! Ta frakeljček si ti popila, zdaj bom pa še jaz enega!’ In je spila še eno žganje. Pa pride v cerkev pred oltar in se vse tako čudno vrti okoli nje, pa pravi: ‘O, Marija, sem mislila, da bom jaz okoli tebe hodila, zdaj pa le ti okoli mene hodiš!’«
Marko Zorko, Knjiga mrtvih
P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.