Ko smo bili še v srednji šoli, smo jih lovili takole. Na triglavi trnek primerne velikosti navijemo rdečo volno, ker žabe kot nore skačejo na rdečo barvo in se jih moraš celo otepati. Tako je bilo rečeno in tako smo naredili in šli k ribniku v Rogozi, kjer je bilo v stranskih rokavih veliko žab. Namakali smo trnke in vabili žabe s prijetnimi gibi ali pa s tihim ždenjem utrujenega mrčesa. In niti ena žaba se ni nataknila, ne vem, zakaj. Na srečo smo imeli s seboj zračno puško in smo jih nastreljali kakšnih petdeset komadov. Bilo je sicer nekoliko nereda, ker se je ob zadetku v trebuh grdo razpenil žabji mrest hudo visoko noseče žabe. Veliko lepši so bili gladki zadetki med oči, ampak ti so bili redki.
Potem jim je bilo treba odrezati krake. Na kuhinjski deski – razen velike črne ponve in kuhalnice in vilic je bila v borši tudi deska – smo rezali krake in jih dajali iz kože. Najprej je bil občutek strašljiv in si jim vlekel kožo do nožic, ki si jih tudi odsekal, z odporom in neko čudno notranjo drhtavico. Nemara zato, ker se je zdelo, da so na neki način še žive, ali pa zato, ker so bili pred očmi tisti kraki na bakreni ograji, ki so trzali in je kaj vem kdo že – to ni knjiga za elektriko – izumil baterijo in tako dalje. Mimogrede, podobno sem doživel z lignji, ki smo jih lovili na peškapondo na otoku Žutu. Čeprav so bili klinično mrtvi, so se še zmeraj prilepili na prste, ko si jih povaljal v moki in v jajcu, in so bili na tak način živi še takrat, ko si jih vrgel v vrelo olje. To so močni dotiki, posmrtna živost materiala je občutje od onkraj, dotakne se te skozi čas, ki ga še ni in bo nekoč prišel tudi zate.
Krake smo potem povaljali v moki, jajcu in drobtinah in cvrli v ponvi, črni in osmojeni ponvi na bregu ribnika, in veter pade in steklenica gre okoli in je večer, ko …
»tisoč stvari skrivnostnih pride k meni
in slišim rime rim.
Med ločjem in večerom poznim,
se tiho čudim svojemu imenu«. (F. G. Lorca)
Tako v pesmih. Drugače se je pa po navadi končalo s kakšnim kruljenjem domačih in umetnih pesmi, vsesplošnim objemanjem in razglabljanjem o poslednjih rečeh, tudi kakšna solza je bila vmes in kdaj pa kdaj je šel kdo bruhat. Sicer pa se o tem ne da povedati nič novega, odkar je John Steinbeck v Polentarski polici predstavil duševni razvoj pri praznjenju dveh petlitrskih steklenic. Razdelimo ga na naslednje stopnje: »Ko je vino še tik pod grlom prve steklenice – resen in zgoščen pogovor; ko je dva prsta niže – sladki in otožni spomini, še tri prste niže – spomini o starih in srečnih ljubeznih; še prst nižje – spomini o starih in nesrečnih ljubeznih; dno prve steklenice – splošna in neposredna otožnost; prst pod grlom druge steklenice – črn, brezbožen obup; dva prsta niže – pesem o smrti in hrepenenju ; še prst niže – kakršna koli pesem, ki jo zna kdorkoli. Tukaj je konec meritve, čeprav se duševni razvoj nadaljuje, toda ne moremo več trdno reči, katero smer bo ubral. Od te točke naprej se lahko vse zgodi.«
Opomba: Žab nisem potem lovil nikoli več. Kdaj pa kdaj sem jih še naročil v gostilni, če so ravno rekli, da imajo posebno ponudbo: sveži žabji kraki. Potem pa še tega ne. Nobene potrebe nimam, da bi jedel žabe, ker se mi zdijo zelo zanimiva in skrivnostna bitja. Žal to skrivnost večkrat povejo preveč na glas in to ljudem ni všeč in jih požrejo.
Marko Zorko, Knjiga mrtvih
P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.