V Evropski uniji že nekaj časa, v Sloveniji pa zadnje tedne divja prava medijska vojna okrog možnosti privatizacije pitne vode. Oglaša se sicer samo ena stran, tista, ki zagovarja pitno vodo kot javno dobrino. Druga, ki se bojuje za možnost velikih dobičkov, pa previdno molči. Ni pasivna, samo boji se soočenja na javni sceni. Obvlada namreč delovanje v strukturah moči Evropske komisije, parlamenta, prestolnicah posameznih držav; v soju žarometov pa ve, da bo hitro razkrinkana. Tukaj je nekaj dejstev, ki jih moramo poznati:
1. V Evropi je že vrsto let prisotna čarobna beseda javno-zasebno partnerstvo, ki v praksi pomeni prenos koncesij za upravljanje javno pomembnih dejavnosti na zasebni kapital. Ideja je sicer prikazana kot koristna, saj naj bi bil zasebni kapital bolj racionalen, omogočal naj bi višjo raven storitev, pogosto pa obljublja tudi nižje cene. Država ali komunalna skupnost naj bi nadzirali, če vse poteka po dogovoru.
2. Žal se ideja takšnega partnerstva v praksi večinoma izrodi. Pokazalo se je, da javni sektor ne zna dovolj učinkovito nadzirati zasebnega partnerja, ki seveda legitimno išče dobiček. Žal ne vedno na pravi način. Zato se hitro zmanjša obseg potrebnih vzdrževalnih del in investicij, monopolni položaj pa povzroča rast in ne padanja cen. Tveganje koruptivnih dejanj je v takšnem partnerstvu skoraj neobvladljivo. Spomnimo se samo primera privatizacije železniške infrastrukture v Veliki Britaniji (in posledičnega porasta števila nesreč) ali najnovejših primerov v britanskih zasebnih bolnišnicah.
3. Finančni analitiki že nekaj let usmerjajo pozornost velikih koncernov v obvladovanje naravnih virov. Voda in kmetijska zemljišča bi po njihovih ocenah lahko v bodoče omogočala privatnim lastnikom izjemne dobičke.
4. To je verjetno tudi spodbudilo predstavnike velikih korporacij k dejavnemu lobiranju pri sprejemanju Evropske direktive o koncesijah, ki skozi stranska vrata odpira možnost privatizacije vodnih virov. To je s sklonjeno glavo zdaj priznala tudi Evropska komisija. Izraz >privatizacija vodnih virov< sicer ni povsem pravilen, saj gre v resnici za privatizacijo upravljanja z vodnimi viri in vodovodnim omrežjem. Ker pa je krajši in ker sem opisal njegovo vsebino, ga bom uporabljal tudi v nadaljevanju.
5. Osnutek direktive o koncesijah sicer ne predpisuje obvezne privatizacije in posameznim državam omogoča, da se same odločijo, kaj želijo.
6. Odpira pa pot, ki jo nakazuje praksa na Portugalskem in v Grčiji. Evropska trojka od držav v stiski zahteva privatizacijo in – če to omogoča pravni red – tudi privatizacijo pitne vode. Osnutek direktive pa zahteva, da se postopki privatizacije ne vodijo na ravni lokalne skupnosti ali države (kar je sicer običajna praksa), temveč zahtevajo objavo v glasilih EU! Od tu naprej je pot predvidljiva in – napačna.
7. Dosedanje izkušnje s privatizacijo pitne vode so slabe. Privatni kapital takoj po pridobitvi koncesije (kljub lepim obljubam) pomembno zmanjša vlaganja v obnovo vodovodne infrastrukture, zato se začne kvaliteta vode slabšati. Privatnemu kapitalu to sicer ne povzroča skrbi, saj je kakovost vode mogoče korigirati s povečanim dodajanjem klora. Čez čas prične nato upravičevati še dvig cen in pri tem večinoma tudi uspe. Po dosegljivih študijah so škodljive posledice privatizacije upravljanja s pitno vodo resnično dokazljive.
Mag. Dejan Židan, poslanec SD in nekdanji minister za kmetijstvo
Dokumentarni film: A World Without Water (2006)
http://www.youtube.com/watch?feature=player_embedded&v=egtKx24dat8
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.