Marko Zorko: Človek je dober (4.)

Na Zemlji so pristala inteligentna bitja iz globine vesolja. Nič hudega niso hoteli ljudem. Odpravili so neozdravljive bolezni, prepričali so jih, da so se nehali vojskovati, naučili so jih zdravega življenja in človeštvo je cvetelo. In če so jih ljudje spraševali, zakaj jim tako pomagajo, kakšne bodo njihove koristi, so rekli preprosto in iskreno: »Ljudje so dobri!« Potem so jih povabili, da obiščejo njihov planet, in ljudje so z veseljem sprejeli povabilo. In ko so prvi konvoji z veselimi izletniki zapuščali Zemljo, je neki dvomljivec, ki ni mogel verjeti, da vse to delajo brez sebičnih razlogov, dobil v roke njihovo sveto knjigo, ki so jo previdno skrivali pred Zemljani. Naslov je bil Ljudje so dobri. In bila je kuharska knjiga.

Musaka s supergo

Musaka ni nič posebnega, naredimo jo kot vsako drugo, se pravi v plasteh polagamo v pekač vse sorte, in ker se nikoli ne moremo odločiti, kdaj bi nehali, je zmeraj nečesa preveč. In sicer ponavadi tistega, kar smo dodali nazadnje. Ne moremo pa preprosto reči, da je treba potemtakem samo odvzeti sestavino, ki se je javila nazadnje, in bo jed odlična. Po tej redukciji je zmeraj neka stvar zadnja, kajti ko vržemo zadnjo ven, postane bivša predzadnja zadnja in jo vržemo ven in tako do konca, kjer je na začetku prva sestavina, ki smo jo iz predzadnje, ko smo ji odvzeli zadnjo, naredili za zadnjo, čeprav je zmotno videti, kot da je prva, in ko odstranimi tudi to, imamo pekač prazen.

Pohojena musaka s supergo je bila narejena neke še ne do kraja popite noči na Fabianijevi, kjer je bila doma Lenča. Ženske so proti jutru pospale, trije moški pa smo začeli kuhati. Ko je bila musaka končana – nismo se bali niti kakava v mesnem nadevu –, se nam je zdelo, da ji še nekaj manjka. Potem je nekdo rekel, da manjka personal touch, nekakšen podpis, osebni odtis pod umetnino, in je brez vsake pobalinskosti, samo za umetnost je šlo, stopil s supergo v musako in pustil odtis, ki smo ga potem samo še zapekli. Če vas recept odvrača zaradi nehigiene – iste noči so bili na meniju tudi zrezki, ki smo jih po vrhu osvežili s ščepcem pralnega praška, če pa je bila tisti večer na sporedu tudi solata z varikino ali pa smo nesrečo ob pravem času preprečili, se ne spomnim. Zdaj imamo seveda vanish.

Opomba: S tem se seveda ne hvalim, samo za primer, kako večerjo popestrimo z manjšim kulturnim programom. Neke pozne noči smo v tretjem nadstropju Fabianijeve sedeli z Lenčino mamo in sosedo in nezmerno pili. In nenadoma se mi je zdelo potrebno, da izginem na balkon in potem pozvonim pri vratih. Z balkona sem zlezel na balkon v drugem nadstropju in vstopil v dnevno sobo, kjer je mirno šivala neka gospa. Pozneje je opisala, da sem vljudno pozdravil in vprašal, kje se gre ven. Bila je tako presenečena, da me je brez besed peljala k vratom, ko pa jih je odprla, je tam seveda stal njen mož, ki je bil nočni vratar na radiu in je prišel iz službe. Pozdravil sem še njega in brez škode odšel gor po stopnicah, pozvonil pri vratih in potem spet sedel za mizo, kot da ni bilo nič. Spodnja soseda je pozneje povedala, da se mož najprej ni preveč razburjal, ko pa mu je pojasnila, da pojma nima, kaj je bilo, kar naenkrat da je vstopil z balkona v drugem nadstropju, ji je dal eno okoli ušes, ker za takega bedaka ga pa vendarle ne bo imela. Lenčina mama ji je drugi dan prinesla veliko čokolado.

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

Več od Metina lista

Dr. Romana Jordan

DR. ROMANA JORDAN – pomočnica direktorja Institut Jožef Stefan (2015 – ) – članica...
Beri dalje