Prišli smo v Tin Can Bay, kjer vstaneš ob pol šestih zjutraj samo zato, da si čim bolj na samem z delfinom, ki hodi zgodaj zjutraj na rt pogledat, če so ljudje z ribo že na delovnem mestu. Stojiš do pasu v topli vodi, laguna ima zjutraj skrb zbujajočih 35 stopinj, čez dan za dve do tri stopinje več, gledaš domačine, ki pljuckajo z rokami po vodi, češ, delfin bo razumel in prišel po ribo, potem pa se prikaže plavut in siva senca šine tik pod vodo, ustavi se tik pred teboj, pogleda iz vode s tistim nasmejanim izrazom popolnega zadovoljstva in skrivnega vedenja o že nečem, nalahko potegne ribo iz rok in se obrne vznak, da je še malo cirkusa, potem pa ponovi vajo, tokrat na drugem koncu, da je za vsakogar nekaj. Ob šestih je res najboljše, takrat so v vodi samo trije ali štirje in je tako delfina na osebo nekoliko več. Do sedmih se že nabere do dvajset ljudi, in ko je gostota prevelika, se delfin umakne, in kot da je zamišljen, odplava za najbližjo barko in izgine. Stanje, ki vlada med delfinom in ljudmi, lahko opišemo na dva načina: prvič, ljudje hodijo tja zaradi delfina, in drugič, delfin prihaja tja zaradi ljudi, pri čemer je zgodnji delfin tisti, ki diktira tempo. Ko prideš v Tin Can Bay, imaš že naslednji dan uro navito na pol šestih.
Tin Can Bay je majhen kraj in v nekaj dneh vse poznaš. Tako se poštarka nasmehne, ko se s kolesom vrača od delfina, in pove, da je danes na sporedu mati z mladičem, ki prav tako domuje v zalivu. Ko to novico še svežo prodaš lastnici Kakadu bara, te s prijazno malomarnostjo dopolni, da gre pravzaprav za dva mladiča, lanskega in predlanskega, ki je sicer že velik in bi lahko sam skrbel zase, da pa mati še zmeraj pazi nanj. In res! Okoli poldneva se primaje k obali mlajši pretepač, ki ima nekoliko natrgano plavut, in takoj se vidi, kdo bo po materi prevzel obrt.
Nas z ribami nakrmijo v restavraciji v marini. Tudi mi pridemo ob dogovorjeni uri, sedemo na prostor, ki nam je določen, in odpremo usta. Natakar prime ribo za rep in nam jo spusti v goltanec, mi pa zadovoljno napravimo še en krog po marini, potem pa odplavamo domov. Delfini in ljudje smo na istem – sesalci, ki jemo ribe. Pri čemer pa se moramo ljudje za ribo precej bolj potruditi kot delfini. Saj bi bilo res fino, ko bi prišel zjutraj v službo, naredil preval ali dva in že bi te peljali v restavracijo in ponudili ribo z grebena v poprovi omaki. In medtem, ko prežvekuješ ribo, ki je pripravljena kot zrezek, brez kosti in brez glave, se pravi, brez tistih začudenih izbuljenih oči, ki kuharju povedo, kdaj je riba kuhana, nas pa sprašujejo, zakaj je nismo pustili v morju, kjer je imela v krogu družine in sorodnikov še toliko opravkov, medtem lahko premišljuješ o poti večine živega: pride ven, gre not in pride spet ven. In vendar ni v tem nič strašnega, kajti tisto bitje smo pojedli z ljubeznijo.
Večkrat sem se pogovarjal z vegetarijanci, ki jedo ribe, in nekako medlo so mi poskušali razložiti, zakaj je to nekaj drugega. Na koncu pa se je vendar izkazalo, da gre samo za čutne vtise. Torej: riba je mrzlokrvna, nima kožuščka in nima nog, komaj lahko razločiš, kje je glava in kje se začne trup, živi v elementu, ki ni naš, in tako dalje. Skratka – niso nam podobne. In bližja je podobnost, večja je nelagodnost, če jo zagledamo na krožniku. Nekje v globini je nemara strah, da bi človek v raztresenosti pojedel samega sebe.
V mestecu Grafton smo se srečali s plemenom, ki naj bi bilo najbolj krvoločno. S tistimi, ki pijejo kri. Ko je padel mrak, se je z otoka na reki Clarence dvignil oblak. Nebo je zakrila jata ptic, ki so v popolni tišini drsele čez večerno nebo. Prihajale so iz mraka in izginjale v mraku in ni jim bilo konca. Deset minut, petnajst minut in potem je prišel trenutek, ko se ti je zazdelo, da jih ne bo nikoli zmanjkalo in da se vrtijo v krogu. Kar je bilo čudno do tesnobe, je bil popolni molk. Ne šelest tisočih peruti, ne cvrkut tisočih ptic. Potem smo opazili, da to sploh niso ptice, ampak ogromni netopirji. Mrzlo me je spreletelo, ko sem gledal te velike živali, kako jih požira mrak, in si predstavljal, kako se bodo kmalu prisesale na govedo, ki se pase po planjavah. Potem smo vprašali domačine in so povedali, da so to vegetarijanski netopirji, fruit bats ali leteče lisice. Na otoku Suzan je njihova kolonija, ki je največja na južni polobli. Poleti je tam do dvesto tisoč primerkov, ki merijo tudi en meter z razprostrtimi krili. In zvedeli smo same prijazne stvari: matere jemljejo mladičke s seboj skrite v kožuščku, ob večeru odletijo v treh kolonah v gozdove, kjer se miroljubno prehranjujejo z jagodami in borovnicami. Tam, kjer bi morala biti grozovita podoba, po kateri je človek oblikoval svoje najbolj mračne zgodbe, je bila gozdna idila. Na tla se brezšumno spusti netopir, zloži krila in v gozdni tišini zoblje jagode. Na prsih pa počiva otrok in posluša, kako toplo bije materino srce.
To je bilo v tistem času, ko sem se zadovoljno naslonil nazaj, odložil vilice in nož, poklical natakarja in pohvalil neko žival, ki je bila dobra.
Marko Zorko, Knjiga mrtvih
P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.