Nekoč, davno, davno tega, sem imel prijateljico, ki je silno ljubila musake. Po navadi se je začelo z nekakšnimi palačinkami, na katere je potem v plasteh polagala vse živo in mrtvo. Nikoli se ni vedelo, kaj bo v naslednjem nadstropju. Kuhanje jo je spremljalo že od malega, samo da ga je takrat čutila kot prisilo – ko je prišla iz šole, je morala, namesto da bi se šla na dvorišče igrat, kaj skuhati. Tako ni zasovražila samo kuhanja, ampak tudi starše in brata. In so se ji tako zamerili, da jih je sklenila zastrupiti. Odprla je konzervo doručka in ga imela nekaj dni na toplem, dokler ni postal čisto zelen. Potem je po dunajsko ocvrla mesne rezine in priložila krompir v solati – značilno hitro kosilo v socializmu. Čakala je, kaj se bo zgodilo, in ni bilo nič. Njena zgodba me je naravnost očarala – jaz si pri dvanajstih niti približno ne bi upal koga zastrupiti. Samo enkrat sem se malo zamislil … V eno svojih musak je zamešala dušeno rdeče zelje, ki je čisto pomodrelo, gor pa je zlila jajce, ki je čisto porumenelo, in mešanica je dala neko fluorescenčno zeleno. Takrat sem pomislil, ali sva se zadnje čase kaj prepirala.
Marko Zorko, Knjiga mrtvih
P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.