Na lešo (20.)

(foto via Flickr)
(foto via Flickr)

Smiljka skuha ribe tako, da jih skuha. Skrivnost je v tem, da jih je treba znati skuhati. Jaz jih ne znam. V mrzlo vodo je dala kakšen koren in peteršilj, lovor in še kakšno dišavnico, ki je divje rasla okoli hiše, kolobar čebule in celo zrno česna, in ko je zavrelo, je položila noter ribe. Kuhala jih je, dokler niso bile ravno prav kuhane. Kako je to naredila, ne vem, jaz jih razkuham ali pa so še nekuhane. Ribe je potem zložila na krožnik, juho pa je precedila in vrgla not pest riža. Kuhane ribe smo jedli kar tako, prelite z olivnim oljem in popoprane, ko smo se vrnili z mreže, se pravi okoli desete ure dopoldne, in če je šel kdo mimo, so rekli, ajd na marendu!, in on je odgovoril, kot se odgovori, marendo san! Jedli smo s prsti, včasih je kdo kaj namočil v skodelico z oljem in kvasino, ki je bila na mizi in v kateri se je namakala rožmarinova vejica. Če pa ni bilo mišljeno, da se zraven je še juha z rižem, je bilo manj zelenjave ali skoraj nič, ampak ker se to ni zgodilo nikoli, sploh ne vem, od kod imam ta podatek, in ga zavržemo kot nezanesljivega.

pauk
“pauk”

Med kuhanimi ribami je bil najboljši pauk – imenujem jo tako, kot so mi povedali, čeprav se že pri sosednjih otočkih reče drugače – strašna riba, rada leži v pesku in čaka, da stopiš na njen črni trn, ki štrli iz sredine hrbta. Posledice so hude, to je živčni strup, veliko hujši kot strup škarpoča, škarpuna, škarpine in škarpene, kar je skoraj eno in isto in me je enkrat doletelo in me je bolelo noter do kosti in pomaga samo, če pičeno mesto v vrelo vodo namočiš, poskusite in povejte! Na Murterju sem videl človeka brez desne roke in so rekli, da ga je pičil pauk. Slavko pa je pripomnil, da je še sreča, ker je levičar. Bogve, če imamo tudi pauke za desničarje.

Opomba: V spominu mi je ostal morski pes, kakšnih 80 centimetrov je imel, ki smo ga najprej namakali v mleku, da je izgubil ostri vonj, potem pa še v razredčeni kvasini, in potem skuhali, kot se spodobi. Prelit z oljem in kvasino in obložen z na debelo narezano čebulo je bil čudovit. Meso se s prsti trga od hrustanca in čebula prigrizuje kot keks. In spet – who eats who?

Marko Zorko, Knjiga mrtvih

P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.

Več od Metina lista

Nateg, imenovan javno

Avtor: Jure Brankovič, novinar oddaje 24ur. Prodoren opazovalec družbenega dogajanja, ki z...
Beri dalje