V prihodnji tednih bo Metina lista s pomočjo skupine strokovnjakinj objavila niz prispevkov na temo načrtovanja otroških igrišč. Vas zanima, zakaj so zanimive zgodbe o otroških igriščih? Avtorice ponujajo svojih pet razlogov:
1. ker nekaj novih igral še ni novo otroško igrišče
2. ker sta najboljše igrišče gozd in travnik za hišo
3. ker bistvo igrišča ni okras, ampak brezmejna možnost igre na prostem
4. ker so slovenska naselja polna igrišč, potrebnih prenove
5. ker premišljeno načrtovanje dviga kakovost (fukcionalnost, uporabnost) igrišč in prispeva k obvladovanju stroškov za urejanje, vzdrževanje in prenovo.
Dobro, boste rekli, a zakaj bi to bral kdorkoli, ki nima majhnih otrok? Mogoče zato, ker so, z nekaj malega domišljije, zgodbe o urejanju igrišč ilustracija zgodb o urejanju prostora? Mogoče zato, ker se pri nas, kadar gre za probleme v prostoru, hkrati rado pretirava in poenostavlja? Na veliko se na primer zavzemamo za varnost otrok in iz vrtcev zato odstranjujemo rožne grme in 50 let stara igrala, ki niso povzročila praktično nobene omembe vredne nezgode, hkrati pa nova igrišča prenavljamo in urejamo mimo ustreznega premisleka in načrtov, ki bi se odzivali na potrebe današnjih otrok in njihovih spremljevalcev.
Avtorice je k pisanju navedla predvsem želja, da se razširi glas o tem, zakaj in kako se pravzaprav načrtuje otroška igrišča ter kakšni so najnovejši trendi na področju. Zgledni slovenski zgodovini načrtovanja otroških igrišč želijo omogočiti preskok v sedanjost. Srčno upajo, da je še možno zajeziti val nestrokovnosti, poenostavljanja in tudi zavajanja ter spremeniti trend prakse načrtovanja prenove in urejanja otroških igrišč na bolje.
Avtorice, krajinske arhitektke, veže skoraj deset let stara zaveza, da zapolnijo praznino na področju načrtovanja otroških igrišč in posodobijo domačo literaturo. Otroška igrišča jih še vedno vznemirjajo kot načrtovalke in raziskovalke. Še vedno se jim zdi, da je treba nekako razširiti znanje o urejanju igrišč, da bo možno spregovoriti o razmerah in razviti dobro prakso. Ko govorimo o razmerah pri nas, govorimo o urbanistični dediščini, o res številnih igriščih v naših naseljih in o novih igriščih, ki naj bi bila lepa in trajnostna, karkoli že to komu pomeni. Ko govorimo o razmerah drugod, govorimo o vračanju pristne igre v stiku z naravo, o igriščih doživetij in o načrtovanju in urejanju z otroci.
Prispevki si bodo sledili v razmaku nekaj tednov in se bodo v slikah in besedi sprehodili skozi sodobno tujo prakso, zgodovino načrtovanja, otrokom prijazna mesta, načrtovanje s participacijo, razkorak med estetiko odraslih in otrok in druge povezane teme.
Avtorica: Maja Simoneti, krajinska arhitekta in mama, ki jo zanimata politika in praksa urejanja prostora. Kadar ne govori, bere in piše, vmes tudi kuha in se potepa. Na Twitterju jo najdete pod @MajaSimoneti.
Zapisi Maje Simoneti na Metini listi:
3 rešitve, dobre za ljudi in prostor vsake občine
Prostorska politika – več praznih kot konkretno zavezujočih besed
O vsem naokoli, samo o okolju nič kaj dosti
Končno, nekdo, ki bi lahko odpru oči načrtovalcem in financerjm otroških igrišč (občine)