Tokrat teroristi niso napadli simbolov; globalne ekonomije – WTC, moči – Pentagon, satire – Charlie Hebdo, verske skupnosti – judovski košer. Tokrat so napadli francoski joie de vivre. Streljali so mlade, ljudi v mestih, kjer se dobro je, posluša dobro glasbo, gleda dobro tekmo. Napadli so prestolnico odprtosti, nemorale, lepote in užitka. Napadli so svoboden stil življenja, razposajenost, po katerem slovi prav Pariz. Napadli so srce pariške duše – svobodo in razsvetljenost. Humanistične vrednote, ki jih je Evropi dala Francija in njen Voltaire. Klub Bataclan leži na Boulevard Voltaire.
Sinoči smo se dobili z nekaterimi pariškimi prijatelji. Govorili smo eden čez drugega. Š. je povedala, da je bil v napadih ubit njen sošolec. A. je povedal, da je bil na štadionu, da je slišal poke, za katere so sprva mislili, da so res močne petarde. Ko je videl, da predsednik Hollande odhaja iz stadiona, imel je res dobro karto, je prijatelju svetoval, da zapustita stadion. Domov sta prišla brez težav. N. je povedala, da je bila nedaleč stran v restavraciji in ni ničesar vedela, dokler niso prišli prvi mejli.
Govorimo in razpravljamo o tem, kako bo ta napad spremenil Pariz. Če ga bo spremenil. Ali Pariz postaja nekakšen Beirut pred nekaj desetletji? Vrag je v Parizu v enem letu vzel šalo in koncerte. Francija je v letu 2015 malodane na dva meseca doživela teroristični napad oz poskus napada. Začelo se je januarja s Charlie Hebdo, nato so aprila preprečili poskus napada na krščansko cerkev v Villejuif na obrobju Pariza, pa avgustovski poskus napada na Thalysov vlak in zdaj ponovno streljanje v Parizu.
S kakšno tesnobo bodo Parižani odslej hodili po lokalih v okrožju, v katerem stanujejo, v priljubljeni 10-ki, kjer je bila glavnina napadov. Verjetno se bodo ob petkih in sobotah nekoliko več dobivali po domovih. Kjer si gotov, da je tisti rdeči madež na tleh lahko zgolj madež od kečapa. Vso petkovo noč sem visela na Twitterju in skupaj s so-tviteraši_cami odkrivala vso razsežnost petkovega pokola. Umrlo je skoraj toliko ljudi, kolikor znakov pušča Twitter.
Sobota. Zvok tovornjakov, ki odvažajo gradbeni material iz sosednjega gradbišča, je dal vedeti, da Pariz živi dalje. Pariškim gradbenikom teroristi ne morejo do živega. Kot tudi ne pekarjem, ki so prodajali sveže baquette, smetarjem, ki so pridno praznili smetnjake. Sobotno jutro je bilo prazno. Priljubljena tržnica na Place d’Iena, kjer se navadno tre Parižanov, je samevala prazna. Zaradi uvedenih izrednih razmer so bili zaprti muzeji, novoletni sejem na Elizejskih poljanah, nakupovalni centri, prelepi pariški parki, restavracije so bile prazne.
Odšla sem po mestu, beležiti podobe ranjenega mesta. Videla turiste, ki so prišli v Pariz in namesto Mone Lize slikali policiste in vojake. Ljudje so nosili cvetje in svečke okoli madežev krvi pred ograjo zastraženega kluba Bataclan. Toliko medijskih hiš sem na kupu videla samo še ob inavguraciji Obame. Zaletim se v Katarino Drlja iz Al Jazeere, malo pokletava in grem dalje. Neka zadušena tišina je okoli tistega kluba, ki je dan prej doživel vso to grozo.
Nedelja. Pariz po starem. Bois de Bologne teče dalje. Med tekom razmišljam, da se je promet gotovo zmanjšal tudi prodajalcem in prodajalkam ljubezni, ki gozd zasedejo ponoči. Nazajgrede kupim nekaj francoskih časopisov, ki so tokrat izšli tudi v nedeljo – Liberation, Le Figaro. Vidim dve podobi Francije. Presunljivo naslovnico Liberationa, kjer besede niso potrebne. In krvavo naslovnico desnega Le Figaro, kjer v uvodniku vate butajo besede vojna, vojna, vojna in zaključijo z besedami Clemenceauja, predsednika Francije v času 1. svetovne vojne: “Vojno vodim v notranji politiki, vojno v zunanji politiki. Ves čas sem v vojni.”
Vojni diskurz so prevzeli tudi aktualni državniki Francije, ki danes, na mednarodni dan strpnosti, pozivajo k strpnosti in hkrati grmijo o vojni. Predsednik Francije je nagovor pred kongresom začel z besedami: “Francija je v vojni.” Močne besede, ki sem jih v Washingtonu tolikokrat slišala po napadih na 11. september. In njihova vojna proti terorizmu se za Evropo ni dobro končala. Na plan je spravila te, ki so pred dnevi streljali po Parizu. Zato je treba biti, kot modro piše Ervin Hladnik Milharčič, previden z izbiro tarče. Treba je biti previden v mestu, ki bo svoje žrtve šele začelo pokopavati. V mestu, ki je tako zelo ranjeno, preplašeno in jezno.
Francija je v volilni kampanji, saj 6. decembra potekajo regionalne volitve. Zadnje pred predsedniškimi volitvami leta 2017. Agresivna retorika gre na roko skrajni desnici, saj je Francija dom tudi najmočnejše skrajno desničarske stranke v Evropi – Nacionalni Fronti. Predsednica Nacionalne Fronte Marine Le Pen je takoj zahtevala zaprtje meja in ponavljala: “Ves čas govorim, da je Schengen treba ukiniti. Da je slaba ideja.”
V času volilne kampanje, visoke nezaposlenosti in neenakosti, rasne diskriminacije na delovnih mestih, je nevarnost toliko večja, da se jeza ne zvrne na muslimanske državljane Francije. Situacija v mestu je toksična in zgolj dva obraza Francije kažeta naslovnici Liberation in Le Figaro. Teh raznolikih obrazov je na ulicah Pariza še mnogo več. In ta barvitost, raznolikost in večkulturnost dela Pariz tako zelo očarljivega. In te barvitosti ni moč prebarvati z rdečo barvo. Mesto se bo te dni oddelo v zeleno. Čez dva tedna bo Pariz gostil čez 100 voditeljev sveta, ki naj bi napovedali vojno klimatskim spremembam in nadaljnemu segrevanju ozračja.
Avtorica: Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta se ukvarja z zagovorništvom žensk in pomaga spodbujati aktivno državljanstvo, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za popularizacijo znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.
– Teroristični napadi v Parizu – fotozgodba 1. del