Ves prejšnji teden sem preživela na službeni poti v tujini. Zaradi narave potovanja – študijski obisk – sem lahko le na hitro zgodaj zjutraj in pozno zvečer preletela novice doma. Dobila sem občutek, da je bilo izobraževanje oz. financiranje izobraževanja v fokusu. In to mi je dalo motivacijo, da si končno vzamem čas in napišem misli, ki se mi dalj časa podijo po glavi.
V svojem času izobraževanja sem zamenjala nekaj šol. Začela sem z osnovno šolo v svojem rodnem kraju v Makedoniji. Obiskovala sem dve srednji šoli, začela v Makedoniji in nadaljevala v svojem novem domu, v Sloveniji. Po srednji šoli je sledil najprej dodiplomski in nato podiplomski študij. Vse šole, od začetka do konca, so bile javne šole. Tudi vrtec, ki sem ga obiskovala, je bil javni. Zakaj, sta dva preprosta razloga. Prvi je družben in sicer, moji starši so od nekdaj zaupali in poveličevali javne inštitucije. Drugi pa ekonomski – za družino, ki priprada srednjemu sloju v Makedoniji, je skoraj nemogoče, da bi si privoščila izobraževalne in zdravstvene storitve v zasebnem sektorju v Makedoniji, še težje pa v Sloveniji.
Osnovna šola, ki sem jo obiskovala, se nahaja v zelo majhnem mestu Vinica, v vzhodnem delu Makedonije, daleč od glavnih ekonomskih, izobraževalnih in političnih centrov države. Vseeno je bila naša šola znana kot ena bolj uspešnih v državi. Učenci naše šole smo se vedno udeleževali raznih tekmovanj v znanju in pogosto dosegali visoke rezultate. Tudi sama sem bila državna prvakinja v znanju jezika in kulture. Imeli smo eno posebnost, ki jo še nisem srečala nikjer drugje. V vsaki učilnici je bil nad tablo napisan izrek kakšne znane ali manj znane osebe. Z velikimi črkami je bila napisana izjava našega patrona tudi v avli in smo jo učenci lahko prebrali čisto vsak dan, ko smo bili v šoli.
Najbolj v spominu so mi ostale tri izjave in sicer:
- »Moč se skriva v skupini.«
- »Več kot vem, bolj se zavedam, kako malo vem.«
- »Svet razumem kot polje, kjer različni narodi na kulturen način tekmujejo med seboj.«
Po grobih izračunih sem te tri izjave, še posebej zadnjo, ki je bila napisana v avli, prebrala vsaj 2160-krat v času osemletnega šolanja. Opažam tudi, da ne samo, da so se mi te izjave tako močno vtisnile v spomin, ampak tudi, da močno vplivajo na to, kako ravnam v vsakdanjem zasebnem in tudi poklicnem življenju. Močno verjamem v povezovanje in sodelovanje ter sem prepričana, da se za vsakim uspehom skriva dobro usklajena ekipa. Vsak dan znova ugotavljam, kako malo vem in koliko se je še treba učiti in raziskovati ter da je namen šole, da nas nauči, kako se moramo učiti in iskati znanje, ki ga bomo potrebovali skozi celotno življenje.
In še zadnja izjava, ki sem jo prebrala največkrat. Vsi, ki me poznajo, vedo, kako zelo tekmovalna sem, prav na vsakem polju. Tekmovanja so zame velik izziv, priložnost, da pokažem, kaj znam oz. se izboljšam in naučim, česar še ne znam. Tekmovanja niso slaba, če se jih udeleženci lotijo na pravi, kulturen način, lahko potegnejo maksimalno od vsakega pozameznika. Slaba postanejo takrat, ko niso več takšna in se začnejo izkoriščati za slabe namene.
Težko ocenim, koliko je investicija – črna barva za napis izjav v cca 20 učilnicah, stala šole. Verjetno ne prav veliko. Je pa povratek naložbe zelo velik. Te besede so zelo vplivale na razvoj otrok, ki so obiskovali šolo, in razvoj celotne družbe. Danes je veliko govora o tem, kako moramo spremeniti način, na katerega družba deluje, da moramo razmišljati trajnostno, da dvignemo kulturo, da postanemo vključujoča družba, da strmimo k enakopravnosti spolov … Načinov je ogromno. Kakšna izjava nad tablo, pa verjetno še kam, bi najbrž tudi pomagala.
P.S.1 – V objavi Je stekleni strop res samo iluzija v naših glavah sem pred časom pisala o tem, kako v senatu Fakultete za elektrotehniko ni niti ene predstavnice ženskega spola. Te dni smo zaposleni prejeli sporočilo, da se je senatu pridružila profesorica. Stanje seveda ni optimalno, je pa 100x boljše kot še pred tednom dni. Vključitev profesorice je pomembno dejanje fakultete. Nam zaposlenim in tudi ostalim sporoča, da so bile naše besede in klici uslišani, in da si fakulteta prizadeva k temu, da se stanje popravi.
P.S.2 – V objavi Vsi različni vsi enakopravni sem opisovala našo ekipo. V preteklem obdobju smo dobili še nekaj zanimivih projektov in iščemo nove člane, ki bi dodatno prispevali k naši raznolikosti. Vabljeni, da se nam pridružite.