O generalnem sekretarju OZN in kandidaturi za to delovno mesto

Dr. Danilo Türk. Svetovni gospodarski forum v Davosu 20101 (foto via Wikipedia)

V zadnjih dneh se nadaljuje razprava o morebitni kandidaturi dr. Danila Türka za mesto generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov (OZN). Iz nje sta vidna odločenost države, da podpre kandidaturo dr. Türka, če se bo zanjo odločil, a tudi precejšnje negodovanje v delu politične javnosti. Analiza učinkov, ki jih na kandidaturo lahko imajo tako njeni podporniki kot nasprotniki, je nujna sestavina take razprave in v tej luči kaže brati tudi ta prispevek.

Prispevek izhaja iz teze, da je tovrstne velike projekte, ki Slovenijo lahko pomagajo uvrščati med prepoznavnejše države v mednarodni skupnosti, treba podpreti. Prav zato je nanje treba gledati tudi s kritičnimi očmi. Sam denimo menim, da je treba nasloviti vprašanje, ali ni državni vrh s tem, ko se je v teh dneh dejansko že spustil v kampanjo za dr. Türka, vendarle nekoliko prehitel tok dogodkov. Po drugi strani pa ne kaže podcenjevati niti vneme političnih nasprotnikov, ki nasprotujejo tej kandidaturi. A preden nadaljujem misel, je primerna vrnitev k nekaterim postopkovnim in praktičnim vidikom kandidatur za generalnega sekretarja.

Dr. Danilo Türk. Svetovni gospodarski forum v Davosu 20101 (foto via Wikipedia)
Dr. Danilo Türk. Svetovni gospodarski forum v Davosu 20101 (foto via Wikipedia)

Ustanovna listina Združenih narodov v svojem 97. členu pravi, da generalnega sekretarja imenuje Generalna skupščina, na predlog Varnostnega sveta. Varnostni svet se o novem generalnem sekretarju posvetuje skladno z 48. pravilom svojega Poslovnika, sprejetega leta 1946. Od istega leta dalje velja tudi praksa, za katero je pobudo dala Generalna skupščina, da Varnostni svet zaradi pomembnosti in politične občutljivosti položaja v presojo ponudi le enega kandidata.

Varnostni svet svoja posvetovanja o novem kandidatu za generalnega sekretarja opravi na sejah, zaprtih za javnost. Glede na že omenjeno težo sprejete odločitve o imenovanju in glede na dejstvo, da ima Varnostni svet pet stalnih članic, vsaka med njimi pa ima pravico veta, se določena tajnost v tem procesu zdi smiselna.

Pomanjkanje transparentnosti pri odločanju o Generalnem sekretarju pa je postopoma postalo problem in je kot tako bilo že večkrat izpostavljeno. Generalna skupščina Združenih narodov pri tem ni bila izjema. Glede večje transparentnosti postopka se je izrekla npr. v resoluciji iz leta 1997 in v resoluciji iz leta 2006. V Varnostnem svetu so se države na kritike o transparentnosti do neke mere odzivale že prej, denimo s sprejetjem t. i. Wisnumurtijevih smernic iz leta 1996, ki med drugim uvajajo nekoliko bolj strukturiran, če že ne pregleden proces odločanja glede predlaganja novega generalnega sekretarja. Ob prvi izvolitvi zdajšnjega, g. Ban Ki Moona (kot novi generalni sekretar je svoje delo nastopil leta 2007), smo bili priče proaktivnemu pristopu držav kot tudi kandidatov za ta položaj, ki so o svoji primernosti javno poskušali prepričati Varnostni svet. Predlogov za kar najbolj transparenten postopek izbire ne bo nikoli zmanjkalo, toda nekaj se od leta 1946 dalje ni spremenilo: kandidata predlaga Varnostni svet, na način, kot se njemu zdi najbolj primeren. Iz zgoraj omenjenih razlogov tajnosti v tem postopku zatorej ni mogoče izključiti niti v prihodnje.

varnostni svet ozn
Srečanje Varnostnega sveta OZN (foto via Wikipedia)

Kot tudi ni mogoče izključiti presenečenj in nenadnih zasukov v procesu imenovanja. Na primer, veliko je govora o tem, da do sedaj OZN še ni imel kandidata iz Vzhodne Evrope. V tem kontekstu si je mogoče predstavljati, da bo določen pritisk šel v smer iskanja kandidatov iz te regije. Težko bi kdo rekel, da ta regija ne more ponuditi izvrstnih kandidatov. Ni pa to nujno edini scenarij. OZN do sedaj na svojem čelu ne samo, da ni imela nekoga iz Vzhodne Evrope, tudi ženske še ne. Na to so posebej opozorili v Gibanju neuvrščenih in celo namignili, da bi bilo najbolje, če bi Varnostni svet za predlog oz. imenovanje naslednjega generalnega sekretarja upošteval samo kandidature žensk.

Prav zaradi nepredvidljivosti postopka, zaradi vseh dogodkov in dejavnikov, ki so že ali še bodo vplivali na odločanje o prihodnjem generalnem sekretarju, je na načelni pripravljenosti dr. Türka za mesto generalnega sekretarja treba graditi. Ker gre za zelo občutljivo tematiko, je prav, da država opravi dobro presojo o tem, kdaj naj začne s sistematično podporo kandidaturi in se izogne dejavnikom, ki utegnejo zmanjševati možnosti kandidata. V osnovi ni nič narobe, če se Republika Slovenija na neki točki javno opredeli glede kandidature. Ocenjujem, da je Republika Slovenija svoje delo na tem področju že opravila, ko je podporo morebitni kandidaturi dr. Türka najavila vlada Alenke Bratušek. Najava podpore države je bila pomembna, saj bi brez nje težko nastopil kot kandidat za generalnega sekretarja OZN. Bolj zahtevni postanejo načini delovanja in presoje države v procesu intenziviranja ‘kampanje’. V Sloveniji je, ob zunanjepolitični razsežnosti kandidature, notranjepolitični odnos do nje prav tako zelo pomemben.

Za začetek je treba spomniti, da je dr. Türk že pred letom dni izrazil načelno pripravljenost kandidirati za ta položaj, ni pa še javno objavil svoje kandidature za mesto generalnega sekretarja OZN. Rekel je, da bo to storil takrat, ko bo čas za to. Dejansko. Ne kaže pozabiti, da se mandat sedanjega generalnega sekretarja izteče šele čez slabi dve leti. Sedanja enotna podpora državnega vrha, izrečena takole na glas, se dogaja praktično sredi mandata sedanjega generalnega sekretarja. Ali je bilo preuranjeno že sedaj tako aktivno, javno, na najvišji ravni države, razpravljati o dr. Türku kot kandidatu za mesto generalnega sekretarja, bo pokazal  čas.  Ne znam odgovoriti na vprašanje, ali ima Slovenija glasove za podporo dr. Türku preštete že zdaj; če je odgovor negativen, potem je vprašanje časovnice in kontekstualiziranja sedanje aktivne podpore s strani države še kako aktualno.

O ‘preštetih’ glasovih je zagotovo treba reči par besed. Pojavljajo se ugibanja o tej ali oni podpori, ki naj bi jo dr. Türk že imel s strani te ali one stalne članice Varnostnega sveta. Takšna ugibanja so lahko enodnevna zanimivost za medije, nimajo pa nobene dodane vrednosti, razen seveda, če bi o podporah omenjenih držav javno začeli govoriti predstavniki slovenske oblasti. V tem primeru in v tem trenutku bi to najverjetneje bil nič manj kot strel v koleno. Drugačno in nič manj pomembno vprašanje pa je, kaj storiti, če nek diplomat stalne članice Varnostnega sveta poda javno izjavo o kandidaturi. Da dr. Türk ‘ni dober kandidat’ za mesto Generalnega sekretarja OZN, je po tem, ko je nekdanji predsednik Republike Slovenije najavil načelno pripravljenost kandidirati, namignil odhajajoči veleposlanik ZDA v Sloveniji, g. Joseph Mussomelli. Seveda ni mogoče izključiti možnosti, da je veleposlanik Mussomelli vendarle prehitro reagiral, iz kakršnihkoli razlogov že. Toda glede na funkcijo, ki jo opravlja, njegovo mnenje po definiciji ni zgolj njegovo osebno mnenje, temveč je mnenje države, ki jo predstavlja. Zato bo Slovenija ob skorajšnjem prihodu novega ameriškega veleposlanika morala preveriti (če že ni) težo izjav veleposlanika Mussomellija v zvezi z morebitno kandidaturo dr. Türka.

danilo turk
Danilo Türk z Barackom Obamo leta 2009, oba s soprogama. (foto via Wikipedia)

Pri sklepanju o nadaljnih korakih v zvezi s kandidaturo, če do nje pride, kaže vzeti v zakup že omenjeno in pregovorno odločnost v Sloveniji, da se mednarodne ambicije političnih nasprotnikov onemogoča vsepovsod, kjer se le da. Ne bo nikakršno presenečenje, če se bo v konkretnem primeru, tj. če se dr. Türk dejansko odloči, da bo kandidiral, počelo vse, kar je le mogoče, da se ga diskreditira v mednarodni javnosti. Upam, da se moje napovedi ne bodo uresničile, a intenzivno mednarodno lobiranje proti njemu vsepovsod, kjer bodo ti nasprotniki našli sogovornike, ne bi bilo nepričakovano. Prav nikakršno presenečenje ne bi bili youtube prispevki v njegovo škodo, pa kakšna globalna okrožnica, ki zaokroži po vseh možnih družbenih medijih in ki naj ‘celemu svetu’ pokaže, da vsi v Sloveniji niso za to kandidaturo. Tovrstnih ravnanj v dvomilijonski Sloveniji, ki bi morala ceniti vsak preboj ‘naših’ v mednarodne institucije, nikoli nisem in nikoli ne bom razumel, zato o tem vedno znova tudi pišem. Načrtno diskreditiranje v tujini – recimo temu zlobna diplomacija –  sicer ni intelektualno posebej zahtevno opravilo, je pa lahko učinkovito. Če ne drugače, tako, da daje dodatno ‘strelivo’ protikandidatom v njihovih naporih zmanjšati možnosti konkurenta, češ poglejte, saj ta niti v svoji državi nima podpore.

S takšnim odnosom sami sebi ne moremo biti v ponos. To, da podpiram kandidaturo dr. Türka, ni nobena skrivnost. Razlogi za podporo so načelni. Da gre za primernega kandidata, ne pravim samo jaz. Gre za nekaj več. Kandidatura v sebi nosi določeno simboliko. Je del širše zgodbe o nerazumevanju mednarodnih odnosov v Sloveniji, o tem, kako dramatično drugačen je učinek in doseg stališč v lokalnem okolju v primerjavi z mednarodnim okoljem. Kandidatura je del zgodbe, ki očitno še ni prodrla v našo zavest; to je, da  Slovenija, vsaj ko gre za mednarodno politiko, ni središče sveta. Celo v Evropi se Slovenija, v dobri meri zaradi vmesnega obdobja praznine med dvema zunanjepolitičnima strategijama, ki traja že več kot desetletje, vedno bolj nahaja na njenem skrajnem robu. Za kakršnokoli približevanje politično vplivnejšim krogom evropskih držav in za rast njenega ugleda je in bo za Slovenijo koristen prav vsak mednarodni dosežek. O tem, da se premalo zavedamo pomena t.i. relacijske moči v mednarodnih odnosih in kaj njeno uveljavljanje pomeni za Slovenijo, tudi premalo govorimo. Slovenija ne more biti kredibilen partner v tujini, če navzven ne zna nastopati enotno.

danilo turk vladimir putin
Danilo Türk z Vladimirjem Putinom leta 2011 (foto via Wikipedia)

Dejstvo seveda je, da ima na vprašanji, kako prijazen je dr. Türk do te ali one politične opcije in kako se opredeliti do njegovega ravnanja v tem ali onem primeru, vsakdo svoj odgovor. Da pa na področju mednarodnih organizacij spada med vrhunske kadre, je prav tako empirično dokazljivo. Ko gre za delovanje v mednarodni politiki nasploh zaenkrat v Sloveniji tudi sicer ni nikogar, ki bi dosegal ali presegal njegove karierne dosežke. Da je prepoznaven v tujini bolj kot marsikdo v Sloveniji, tudi njegovi najhujši kritiki, zagotovo tudi drži. Vse to bi v neki zreli državi moralo zadoščati za konstruktiven premislek o širši podpori kandidaturi. Po dvajset in nekaj letih izkušenj v mednarodnih odnosih bi po mojem mnenju v Sloveniji že morali dojeti, da v mednarodni politiki velja drugačna logika kot znotraj meja države. Države in drugi akterji v mednarodni politiki ne sprašujejo o slovenskih notranjepolitičnih zgodbah, razen kadar jim koristijo, da lahko oslabijo mednarodni položaj države. Njih zanima le to, kaj jim ima o neki temi meddržavnega ali mednarodnega značaja povedati predsednik države, predsednik vlade, zunanji minister, veleposlanik, oseba pač, ki v mednarodnih odnosih predstavlja državo in zastopa njene interese. Teme, o katerih se pogovarjajo, so take, ki vplivajo na življenje vseh prebivalcev v državi, ne samo pripadnikov ene ali druge politične opcije. Z vidika nastopanja države v mednarodni politiki torej ni in ne sme biti razlik med ‘našimi in vašimi’. Tako kot to velja za katerokoli zunanjepolitično temo to velja tudi za kandidature, saj potem ‘naši’ ljudje postajajo (so)odločevalci na pomembnih mestih v mednarodni skupnosti. Ne samo v primeru dr. Türka, poudarjam, na načelni ravni mora biti samumevno, da takrat, ko za visoka mesta v mednarodnih institucijah kandidira ‘naš človek’, je ta ‘naš’ državljan Slovenije, ne član ali simpatizer te ali one politične stranke. Torej: če se s kandidaturo ne sramotimo, se pravi da v presojo ponujamo kandidata ali kandidatko, ki ima mednarodno priznano znanje in izkušnje ter ugled na področju dela mednarodne institucije, ki jo je pripravljen/a voditi ali v njej opravljati pomembno vlogo, če se, ko države članice neke mednarodne organizacije seštejejo vse dobre in vse slabe lastnosti ‘naše/ga’ kandidata/tke, izkaže, da je za vodenje te organizacije v danem trenutku zanje najbolj primeren oz. primerna, potem nam mora biti tako izvoljen državljan/ka Slovenije, če že ne v ponos, pa vsaj nek kazalec, da Slovenija kot država s svojimi kadri ima določeno težo v mednarodnih odnosih.

Proti zlobni diplomaciji država Slovenija oz. njena aktualna vlada težko stori kaj neposredno učinkovitega, lahko pa se ji zoperstavi z ustreznim pristopom in obstoječimi človeškimi viri. Prvič, ne glede na to, da je v teh dneh podpora kandidaturi in najava diplomatskih aktivnosti v tej smeri prišla z vseh koncev oblasti naenkrat, na najvišji možni ravni, vseeno kaže na dnevnem redu obdržati vprašanje ali in če da, do kakšne mere je ‘sporočilo svetu’, ki smo mu bili priče v zadnjih dneh, vendarle prišlo prezgodaj? Odgovor na to vprašanje bi kazalo ustrezno skomunicirati navzven, da se Slovenija na mednarodnem parketu ne bi znašla, povedano v nogometnem žargonu, v prepovedanem položaju. Drugič, stoji za kandidaturo celotna slovenska diplomacija? Prav gotovo so med našimi diplomati tudi simpatizerji te ali one politične opcije, a vendarle: se je možno dogovoriti in ponotranjiti, da je kandidatura dr. Türka, če do nje pride, v interesu Slovenije kot države? Upoštevaje po mojem mnenju izjemno kvalitetno slovensko diplomacijo, ne samo na ravni veleposlanic in veleposlanikov, ampak tudi na nižjih položajih v slovenskih diplomatskih predstavništvih, bi tak konsenz za kandidaturo pomenil ogromno. In tretjič – najvažneje – je v slovenski politiki mogoče uspešno opraviti konkretne korake v smeri zbliževanja vsaj večinskega dela politike glede kandidature, vključujoč različne politične opcije?

Če se dr. Türk uradno odloči za vstop v kampanjo za mesto generalnega sekretarja, bodo odgovori na zgornja tri vprašanja zagotovo imeli določeno težo. Ali bo to dovolj, ni mogoče napovedati. Niti uspeh niti poraz kandidature za Slovenijo ne bi bila usodna. Tudi na samozavest glede morebitnih prihodnjih kandidatur za vodilna mesta v mednarodnih organizacijah izidi kampanj ne bi smeli imeti posebnih učinkov. Bolj bi bilo za ugled Slovenije in njenih državljanov škodljivo, če bi se mednarodna skupnost počasi začela navajati na to, da Slovenija v mednarodnih odnosih deluje kot nekakšna slabo opremljena, zbegana vojska, polna dezerterjev, brez bojnega načrta in brez vojaškega štaba.

P.S.: O OZN, njenih aktivnostih in publikacijah ter sicer vprašanjih glede te mednarodne organizacije svetujem obisk spletnih strani Društva za Združene narode za Slovenijo.

 

Zlatko Šabič
Dr. Zlatko Šabič (foto: osebni arhiv)

Avtor: dr. Zlatko Šabič, profesor mednarodnih odnosov na FDV. Občasno skuša spodbuditi zanimanje javnosti za zunanjepolitične zadeve, mednarodne organizacije in evropske integracije. Na Twitterju ga najdete pod @Zlatko_Sabic.

 

Zapisi dr. Šabiča na Metini listi:

O seznamu ali zakaj Slovenija potrebuje dober think tank

Kreativno vstajništvo: Slovenija v Evropi pred, v in po letu 2014

 

Več od Metina lista

Moj piščanec po trdinovsko (17.)

Piščanca stilno uredimo. Stisnemo česen, dodamo majaron, timijan, še kakšno mešanico začimb,...
Beri dalje