»(Ne)enakost« je znova na preizkušnji in čeprav gre za na videz povsem demokratično obujeno debato o »(spolni) enakosti« v duhu svobode govora in razmišljanja, ki nima nič opraviti z nespodobnostjo, ni mogoče mimo nekaterih zakritih podobnosti s sodobno prakso zanikanja.
Sprašujemo se o ustreznosti termina, namesto da bi se ukvarjali s problemom, ki ga označuje. Vedno znova se vračamo na začetek, namesto da bi se pomaknili naprej.
Čeprav vljudno, gre (spet) za poskus diskreditacije termina, predvsem pa koncepta, ki zgodovinsko gledano obstaja zgolj in samo kot reakcija na nedopustne diskriminatorne prakse v preteklosti in sedanjosti. »(Ne)enakost« naj bi bila, ne po naključju, problematična predvsem v kontekstu spola in – spet, paradoksalno – kot označevalec pojma, ki ščiti, ne pa ogroža pravice in svoboščine posameznikov. Pa naj temu botruje iskren strah pred potencialnimi novimi »neenakostmi«, nevednost ali navadno sprenevedanje.
Zdi se odveč poudariti, da je »spolna (ne)enakost« že skoraj dve desetletji pravno in zakonsko utemeljen in uveljavljen izraz za sodobni koncept ene izmed različnih neenakosti v družbi in da enakost »vključuje tako formalno (de jure) kot dejansko (de facto) enakost, torej enakopravnost, ki se nanaša na formalno-pravno enakost, in enakost, ki se nanaša na dejanske situacije v odnosu med spoloma in zadeva realne okoliščine« (o tem beremo leta 2016 denimo TU), pač pa velja opozoriti še na nekatere druge jezikovne (in biološke) vidike te terminološke razprave.
Sodeč po popularnosti enega trenutno najvplivnejših neokonservativnih (Youtube) intelektualcev, psihologa Jordana Petersona, se nam obeta še veliko biološkega in psihološkega determinizma v želji, da bi kljub vsem modernim spoznanjem, zlasti družboslovnih ved, ki dokazujejo nasprotno, dokazali veljavnost stoletja starih konservativnih predpostavk o »naravnem redu stvari«. Neokonservativna pozicija vztraja pri begu od odgovornosti do sočloveka tukaj in zdaj, bodisi v svet zgodnjih evolucijskih resnic o naravi in razvoju živalskih vrst bodisi v sfero transcendence in presežnega, ob ignoriranju tistega, kar posameznika v življenju bistveno določa, tj. družbe, v kateri se je rodil in bil vzgojen.
Dokazov o »naravni« neenakosti ljudi ne glede na vse konservativne napore ne moremo najti v družbi tukaj in zdaj, zato naj bi jih iskali v evolucijski preteklosti denimo spolnega vedênja jastogov, in v isti sapi v transcendenčni in kreacionistični viziji človeka.
Lahko se je strinjati, da so »naravne«, biološke razlike vir življenjske radosti. Seveda vse dokler ni ta ista radost za drugega ali drugo muka in nadlegovanje.
A naravnega v resnici ne moremo absolutno doumeti, saj smo od začetka in a priori družbena bitja. Pritiskom in pričakovanjem družbe ne uide niti znanost, ta ne nastaja v vakuumu in ne more delovati zunaj nje. Psihološki, celo biološki narativi so zato marsikdaj soustvarjali mit.
Problem s terminologijo in konceptom spolne enakosti ima sicer tudi nevroznanstvenik, ki se ukvarja z raziskovanjem spolnih razlik v možganih, dr. Gregor Majdič z veterinarske fakultete, tudi aktualni rektor Univerze v Ljubljani, ki je v zvezi z (ne)enakostjo spolov objavil že več besedil, leta 2015 prav tako na Metini listi denimo prispevek, v katerem pravi:
“Vsekakor bi morali biti enakopravni in enakovredni tako, kot je že pred skoraj 100 leti rekel velik borec za človekove pravice Martin Luther King, All men are born equal. Zato bi bilo prav, da bi nehali govoriti o enakosti med spoloma, temveč bi morali poudarjati različnost, a hkrati enakopravnost in enakovrednost, kajti le tako bomo dosegli enake možnosti za oba spola, tudi pri tako banalnih vsakdanjih stvareh, kot so zdravila ali varnost v avtomobilu.”
Z vidika nevroznanstvenika, ki raziskuje razlike, je najbrž takšno stališče pričakovano, čeprav sta navedeni »banalnosti« edina razloga, ki ju navaja, in četudi ni povsem jasno, zakaj izhajati prav ali zgolj iz razlik po spolu (razen če ni razlika možganov po spolu že predpostavljena), ne pa tudi denimo vzdolž številnih drugih možnih dihotomij in primerjav med ljudmi na splošno.
Z vidika pravnika je stvar drugačna: »To [enakost] pomeni, da se politika enakosti spolov zavzema za resnično partnerstvo med ženskami in moškimi ter delitev odgovornosti pri odpravljanju neravnovesij v javnem in zasebnem življenju. Ko torej govorimo o enakopravnosti spolov, enakovrednosti, o enakih možnostih, o enakih pravicah, enakem dostojanstvu itd., govorimo ravno o tem, kar je pod skupnim imenom zajeto v pojmu enakost spolov.« (dr. Miro Cerar. Nekateri (ustavno) pravni vidiki načela nediskriminacije v Enakost in nediskriminacija – sodobni izzivi za pravosodje, 2005)
Iz tega izhaja, da bomo težko razpravljali o vprašanju, ne da bi ga najprej umestili v ustrezni kontekst in namen razprave, saj je govoriti o vseh vidikih spola hkrati v pričakovanju absolutnih resnic praktično nemogoče. Prav tu in manj v sami definiciji (ne)enakosti je bistvo zagate.
Za naše vsakdanje življenje precej pomembnejša od bioloških je slej ko prej prav omenjena konceptualna razlika med enakopravnostjo in enakostjo, ki so jo, ne po naključju, vzpostavile družboslovne vede, med prvimi sociologija, pa tudi prostor političnih institucij, ki jih zanima zlasti družbeni spol.
»Koncept “enakost spolov” je bil razvit v študijah spolov in kot tak prevzet v politični besednjak OZN in Evropske unije. Na tem konceptu temeljijo politike enakosti spolov.«
Na nasilje nad ženskami in otroci denimo, ki je še kako akutno tudi danes in tudi v Sloveniji, enakopravnost očitno nima posebnega vpliva, ima pa ga še kako neenakost. Celo več, neenakost v razmerjih moči je dokazano ključni vzrok tovrstnega nasilja. Biološke raziskave bodo ta vidik spola težko zajele, saj jim ob ekstrapolaciji rezultatov pretežno na podlagi preučevanja živalskega vedênja ni dostopen. Cilji in nameni raziskovanja spolnih razlik so torej v kontekstu družbenega spola povsem drugi. Tu gre za družbeno, tj. politično, ekonomsko in socialno (ne)enakost, in ne biološko oz. fiziološko ali telesno (ne)enakost, pogojeno z okoliščino spola.
O tem, zakaj v kontekstu razprav o razmerjih moči v družbi enakopravnost ni enakovredna enakosti, je mogoče, kot omenjeno, prebrati v temle zapisu, enem izmed mnogih v zadnjih letih, ki pojasnjujejo potrebo po ločevanju med konceptoma. Terminološki par »enakost/enakopravnost« je rezultat družbenega dogovora oz. konvencija (v angleščini zadovoljivo analogen je par equality/equity). Ustrezni pomen mu je bil pripisan na podlagi širšega konsenza najprej v strokovni javnosti, nato pa je, kot je to običajno, prešel v splošno rabo. Pomen kot konvencija in ne kot imanentna lastnost besede je značilnost jezikovnega funkcioniranja na splošno, še posebej pa v tistem segmentu jezika, ki teži k terminološkosti in s tem k poenotenju rabe. Takšen pomen se oblikuje v široki izmenjavi znotraj enega ali več sorodnih diskurzov, ob interakciji s številnimi predhodnimi in sočasnimi besedili. Ima zelo jasen cilj, to pa je nedvoumno in učinkovito sporazumevanje med nosilci védenja.
Kakorkoli, razlike, ki nas obkrožajo, so omniprezentne, tako med rasami kot kulturami, družbenimi razredi, verskimi prepričanji, življenjskimi nazori in slogi in še mnogo drugega. Naj bi bilo potemtakem problematično govoriti o »enakosti« tudi v kontekstu rase, razreda, veroizpovedi? Obenem in po drugi strani pa je povsem jasno, da nam razlike na ravni tovrstnih abstrakcij govorijo le malo, saj so, kot pravi celo naravoslovna znanost, izrazitejše individualne razlike med posamezniki ne glede na spol in kulturne okoliščine.
A ker bo v prebujeni konservativni klimi očitno treba teči še deseti krog, smo (žal) spet pri tako osnovnih razmislekih, kot je tale: Dec naj bo dec, baba pa baba (A. Steržaj, 12. 2.), recimo »Novodobni seksisti ne žugajo več z biblijo v roki, pač pa z učbenikom biologije. Ne grozijo s cvrenjem v peklu, pač pa z depresijo, boleznimi in alkoholizmom v tuzemskem življenju.« Poenostavljene interpretacije znanstvenih ugotovitev denimo biologa, ko govorimo o družbeni (ne)enakosti spolov, se zdijo ob vsem, kar vemo, nezadostno, celo neprimerno. Kot je razumeti tudi dr. G. Majdiča, dokončnih sklepov o možganskih razlikah med spoli ni, saj ne moremo izolirati tako rekoč nobene posamezne (nevrološke, značajske itd.) lastnosti in jo absolutno pripisati okoliščinam spola. V kolikor je seveda sploh mogoče in dopustno neposredno prenašati ugotovitve o živalskem vedênju na ljudi. Ali kot zapiše A. Steržaj (ibid.): »In ne nazadnje, zakaj bi živalski del narave sploh moral pogojevati družbeno vlogo, pri bitju, ki je za razliko od jastogov, zmožno inteligence, sočutja, dogovora, razumevanja, spoštovanja, samozavedanja drugačnosti, različnih identitet, odločitev in okusov, domišljije, eksperimentiranja, prevpraševanja, iskanja smisla – višjega od zgolj plazilskega zadovoljevanja evolucijskih nalog.«
Čestitke torej ob 8. marcu, predvsem ženskam za izborjene pravice, za njihovo odločenost, da jih ohranijo, pa tudi vsem drugim, ki želijo živeti družbeno enakost in jih tega ni strah povedati.