Avtor: dr. Franci Demšar, fizik in politik. Kariero uspešnega znanstvenega raziskovalca je nadaljeval kot državni sekretar na Ministrstvu za znanost in tehnologijo, kasneje je vodil Ministrstvo za obrambo RS in potem slovensko veleposlaništvo v Moskvi. Od leta 2004 je direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.
(odlomek iz knjige Transparentnost)
V tistem času se je po pregledu prioritet vojaških nakupov, ki sem jih podrobno preučil, jasno pokazalo, da je najšibkejši člen naše vojaške pripravljenosti zračna obramba. Kljub desetletje starim popularnim šalam v povezavi z majhnostjo slovenskega zračnega prostora in nesmiselnosti kakršnega koli vlaganja v zračno obrambo, smo se odločili za prepotreben nakup premičnega radarskega raketnega sistema Roland za zaščito zračnega prostora pred grožnjami z razdalje do srednjih višin (6 km), ki se je med večjim številom možnosti izkazal za najboljšo rešitev. Našo izbiro so podpirali celo nekateri močni politični in gospodarski lobiji. Ponudba, vredna vsega skupaj zajetnih 50 milijonov takratnih nemških mark, je bila tik pred podpisom že pred mojim prihodom na ministrstvo. Menda je bila ravno vrtoglava številka tista, ki me je še dodatno spodbudila, da sem se resno poglobil v problematiko nakupa. Izkazalo se je, da je cena tako visoka predvsem zaradi posrednikov, preko katerih bi se po pripravljeni pogodbi zavezali kupiti potrebno opremo.
Je že tako, da je redkokateri produkt razvit za zgolj enega kupca, in tako se prej ali slej, uradno ali neuradno, izve, pod kakšnimi pogoji ga je kdo kupil, kdo jo je odnesel najbolje in kdo se je pri nakupu najbolj osmolil. Nihče ne mara, da ga prinašajo naokrog. Ali pač? Ker sem vedel, da Nemčija taisti sistem kupuje v velikih količinah neposredno od proizvajalca, sem se potrudil skleniti sporazum z nemškim obrambnim ministrstvom in tako ceno posla znižal na samo 20 milijonov mark. Priznam, da sem bil kar malce ponosen. V družbi, kjer potencialni volivci za vsako gostilniško mizo režejo proračun glede na lastne vrednote in prioritete, je 30 milijonov mark pomenilo toliko in toliko socialnih stanovanj, toliko in toliko inkubatorjev, še več štipendij ali subvencij za kmetijstvo in kar nekaj kilometrov avtocestnega križa.
Potrebe slovenske vojske nekako nikoli niso spadale med najpopularnejše na lestvici nujnega vlaganja. Prav zato moram priznati, da sem po izvedbi nakupa potihoma pričakoval vsaj nekaj priznanja, mogoče kakšno čestitko ali spodbudno trepljanje po rami, če že ne od medijev, ki razumljivo izpostavljajo prej slabe kot dobre poteze, pa vsaj od svojih kolegov. Zmanjšati strošek tako dragega projekta za tri petine kljub vsemu ni tako neznaten dosežek. Pa je bil namesto tega nakup v medijih deležen zgolj površne kritike, iz političnega središča, v katerem so prej več kot navijali za ta projekt, pa je zavel hlad. Nemalo osupel sem ob priliki povprašal za mnenje visokega uslužbenca ministrstva, ki je vse od osamosvojitve naprej veljal za najodgovornejšega za oborožitvene nakupe v okviru Ministrstva za obrambo. »Od kod,« sem ga vprašal, »pomanjkanje navdušenja nad nakupom?« Kot da bi naletel na nerazumevanje problematike, sem poskušal podkrepiti svoje vprašanje z razlago, da gre vendar za projekt, ki se je pripravljal že dalj časa, da je jedrska elektrarna Krško zaradi njega zdaj varnejša pred morebitnim napadom iz zraka, da smo izbrali sistem, ki ga uporabljajo skoraj vse države Nata, da ne govorim o znižani ceni, ki je izredna. Ob modri tišini, na katero sem naletel, sem nadaljeval z entuziastično razlago o načrtih za prihodnost, v kateri bi se morali po mojem mnenju vseh večjih nakupov lotevati na ta način. Preko sporazumov z večjimi državami bi zaobšli drage posrednike in iste posle izpeljali vsaj pol ceneje. »Ravno v tem je problem,« se me je sogovornik končno usmilil. »Kar se spomnim, je to edini nakup orožja, ki je popolnoma nekoristen.« Nisem ga razumel, jasno mi je bilo le to, da je izjemno slabe volje. »Kako nekoristen?« nisem mogel ostati tiho. »Kako neki,« se je razhudil, »od njega ni imel nihče koristi!«
In tako sem se po neuradni poti naučil pomembne lekcije o državni varnosti, in sicer, da nakupi v njenem imenu pravzaprav niso namenjeni varnosti državljanov, če pa že, mir in red zagotavljajo v drugih krogih in na čisto drugačen način.
Več o knjigi Transparentnost, avtorja dr. Francija Demšarja, na tej povezavi. Objavljeno z dovoljenjem avtorja in založbe Mladinska knjiga.
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja, tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.