Avtorja: Anita Lozar in Matej Pelicon, nadobudna pisca, predavatelja in pivca piva, ki v rednih pisarijah za revijo Vino in na svojem blogu opozarjata na večini nepoznane dimenzije, ki jih prinaša pivo in branding na področju alkoholnih pijač. Februarja 2013 sta uresničila svoje sanje in ustanovila Pivovarno Pelicon (na Twitterju @pivovarna). Komaj čakata, da začneta variti svoje pivo!
Peti junij si bomo zapomnili po mnogih stvareh. Predvsem po histeričnih solzah. Najine so se prikradle na oči ob približno isti uri, ko je prvostopenjsko sodišče v Ljubljani razglasilo sodbo. Pa ne zaradi sodbe, ampak ker je po zaporedju velikih številk takrat na vrata pozvonil poštar in naju presenetil s paketom, ki ga sploh nisva pričakovala.
Lansko leto sva se z namenom, da poskusiva več let zapored najbolje ocenjeno pivo na svetu (sklicujoč se na portala Rate Beer in Beer Advocate), z avtomobilom odpravila v Belgijo. V prvih 72 urah sva spala zgolj 5 ur. V vrsti načrtovanih obiskov sva najprej obiskala pivovarno De Dolle in takoj zatem samostan St. Sixtus nedaleč stran, v vasi Vleteren, kjer varijo slavni Westvleteren 12. St. Sixtus je samostan s strogim redom Trapistov in eden od osmih samostanov na svetu, ki med drugim vari tudi pivo s šesterokotno oznako Trappisten bier. Westvleternovega je bilo do nedavnega nemogoče dobiti. No, dobilo se ga je že, vendar pod absurdnimi pogoji – običajno te nihče ne vpraša po registrski tablici vozila, s katerim boš prišel po največ 24 steklenic piva. Vsak dan ga je mogoče piti le v gostilni nasproti samostana, kjer so na voljo tudi drugi njihovi proizvodi.
Kakšni so bili vtisi? O razočaranju nad Westvleteren 12 ne bova zgubljala besed. Ni bilo krivo pivo, temveč okoliščine in prazen želodec. Okus korenine, ki ji Italijani rečejo liquirizia, se na vroč dan, po slabo prespanih 72 urah pač ne prileže do te mere, da bi znali ceniti in oceniti mojstrstvo omenjene pijače. Predstavljate si, da vam želi nekdo po prekrokani noči, in sicer še pred jutranjo kavo, razkriti skrivnosti Caravaggia. Odveč in nemogoče. V zvezek z ocenami piv sva si zapisala, da bova pivo spet poskusila čez 50 let, saj se nama je glede na klientelo v lokalu zdelo, da mora biti nekaj tudi na tem in da mu morava dati čas. Vseeno nama je ta podvig povedal veliko. Če sva bila pripravljena prevoziti 1410 km in prebedeti skoraj tri dni samo zaradi kozarca piva, sta bili relevantni vprašanji samo: Koliko je še takšnih kot midva in kje se ti ljudje nahajajo? Takrat približno se je rodila prva trdnejša ideja o Pivovarni Pelicon (najini obrtni pivovarni). Izkušnje so pokazale, da je takšnih, ki so se pripravljeni potruditi za pivo, veliko, v bistvu vedno več. Na Pivomanijah (pivskih degustacijah Pivovarne) se imamo prav super in ljudem je všeč, da lahko svoje brbončice izpostavijo novim zvarkom. Vse prevečkrat se rado zgodi, da na relaciji kuča-poso pozabimo na življenje. Odkrivanje novih stvari pa spada med osnovne pogoje zanj.
Če se obrneva nazaj k histeričnim solzam petega junija … Paket, ki naju je presenetil, je naredil tisoče kilometrov, da bi prišel do naju. Nekdo ga je poslal. In to zato, da bi lahko okusila pivo, ki je Westvleteren 12 izrinilo z vrha najbolje ocenjenih. Vsebina škatle je sedaj, po svetovnem glasovanju, na tretjem mestu, gre za pivo Pliny the Elder pivovarne Russian River iz Kalifornije. Paketa sva bila vesela iz več razlogov. Piva gotovo ne bi okusila še leta ali pa sploh nikoli, če ga ne bi dobila po pošti, po pošti pa ga nikoli ne bi dobila, če ne bi bila na Kickstarterju. In to je tudi eden glavnih razlogov, zakaj neuspeha na Kickstarterju nikdar ne bova preveč obžalovala. Po “množicanju” se je zgodilo toliko lepih stvari, med drugim veliko lažje dobiva najboljše pivo, kar kot pivoljubca zelo ceniva.
Ko o takem pivu bereš na internetu, si lahko le predstavljaš njegove okuse. In Pliny starejši je natanko takšen, kot ga opisujejo. Neverjetno piten, z 8 % alkohola in s tako prijetno grenčico, ki traja in traja. Vonj je uravnotežen, nobena aroma ne prevladuje. Slad podpira sadno-smrekaste vonjave. Podobno v okusu pridejo v ospredje citrusi in smrekovi vršički, ki jih spremlja mala, vendar dovolj očitna značilna hmeljna aroma, na katero smo pri nas bolj navajeni. To je prava hmeljna bomba, ki jo sladkost slajenega ječmena drži pod kontrolo. Za razliko od dneva, ko sva poizkusila Westy12, je bil dan, ko je pošiljka s pivom Pliny The Elder potrkala na varta, idealen. Popoldne je po dolgem času posijalo sonce in to priložnost smo zalili z najboljšim pivom na svetu.
Dobro pivo je kot dobra glasba. Obstajajo melodije, ob katerih se lahko s pravo družbo in v ugodnih okoliščinah imenitno zabavamo. Vzemimo one-man-band, ki slabo imitira zimzelene melodije na obmorskih terasah. Poslušalcev slaba izvedba ne moti, ker imajo pred sabo alkohol in ocvrte kalamare, vonj sosednjega pristanišča jih nenehno opozarja, da so na morju – pod ugodnim vplivom počitniške enačbe bodo kljub neubranosti nastopajočega vseeno zaplesali. Na drugi strani pa obstaja umetnost, ki nam osmišlja in polepša dan. Ne glede na zabavo in razpoloženje ni vsa glasba kakovostna. Tako je tudi s pivom. Okusi so različni tudi med ljubitelji, zato titula najboljšega piva hitro menja svoje nosilce. Večini ljudi te stvari niso pomembne, ker imajo alkohol in kalamare. Ko pa se končno le odpraviš s terase na koncert, kjer igrajo gospodje glasbeniki, preprosto uživaš v ritmih kvalitetne melodije. V ritmu grenčice, arom, sladkobe in estrov.
V Sloveniji velja predvsem navada, da se ne smeš nobenemu zameriti. Tudi s pivom ne. Zato se vsi kar naprej držijo preverjene terase. Dobro pivo pač ni za vsakogar. Ljubiteljev pa je dovolj, da se splača zanj tvegati.
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorjev zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.