Včasih so nas razdvajale joške, zdaj pa dva J

Atelje kiparja Ivana Zajca na Dunaju v času, ko je ustvarjal Prešernov spomenik (vir: knjiga S tramovi podprto mesto, Janez Kajzer)
Atelje kiparja Ivana Zajca na Dunaju v času, ko je ustvarjal Prešernov spomenik (vir: knjiga S tramovi podprto mesto, Janez Kajzer)

Slovenija je utrujena od kulturnega boja, zato vlada v njem ne bo sodelovala.” Janez Janša, 2005 (vir)

Kaj berem, da se za največji kulturni praznik v deželi Prešernovi pripravlja zborovanje dveh nasprotujočih si skupin? Zdaj je vrag končno odnesel šalo, saj je dolgo veljalo, da sta bila edina, edina(!) praznika, ki sta povezala ta sicer razklani narod, pohorska Zlata lisica in kulturni praznik. Zdaj, ko nam bodo pomazali še Prešerna, je edina, ki nam ostane čista, Tina Maze.

Naš največji pesnik Prešeren, ki tako pokončno krasi Tromostovje – čeprav je bil po trditvah nekaterih puklast – je doživel že mnogo besa in mnogo lepega. Doživel je proteste proti vladi, proti odstavitvi Janše, proti nižjim plačam, proti omejevanju študentskega dela, proti ukinitvi kulturnega ministrstva in doživel tudi mnogo, mnogo lepega. Videl je začetek številnih ljubezenskih zgodb, prejel veliko rož iz rok študentov slavistike, ki  se mu ob zaključku leta hodijo poklanjat. Študenti prostega časa ter ljubitelji žlahte kapljice pa mu v znak spoštovanja v naročje polagajo steklenice vina.

Atelje kiparja Ivana Zajca na Dunaju v času, ko je ustvarjal Prešernov spomenik (vir: knjiga S tramovi podprto mesto, Janez Kajzer)
Atelje kiparja Ivana Zajca na Dunaju v času, ko je ustvarjal Prešernov spomenik (vir: knjiga S tramovi podprto mesto, Janez Kajzer)

Prešernov spomenik je bil že od postavitve dalje priča številnim malekostnim vaškim špetirjem, ki so jih vodili moralno-ideološki motivi. Začelo se je že leta 1905 s postavitvijo spomenika akademskega kiparja Ivana Zajca Francetu Prešernu, sredi Ljubljane. Zajčeve sodobnike, ki so si nov spomenik ogledovali s sokoljimi očmi, je vznemirila zlasti gola muza, ki da ji “manjka bluza”. Verne dušice ljubljanske je razburilo dejstvo, da so pred frančiškansko cerkvijo postavili popolnoma nago žensko. Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je ljubljanskemu županu Ivanu Hribarju poslal pismo, kjer je med drugim zapisal: “Prešernov spomenik in nad pesnikom pohujšljivo, nesramno odgaljeno žensko podobo. Kot poklican varuh krščanske nravnosti z gnjusom obsojam, da se je za pesnika tako pohoten spomin odbral in postavil ravno pred cerkev.” Pismo je odzvalo pravi vihar in tedanji Marko Zorko je v satiričnem tedniku Osa objavil naslednji dialog med škofom in muzo:

Karikatura 22-letnega Maksima Gasparija v političnosatiričnem tedniku Osa (vir: knjiga S tramovi podprto mesto, Janez Kajzer)

Škof:  Oj, muza gola ti nesramna,

kaj delaš bosa vrhu kamna?

Muza: Pri miru pusti tujo stvari,

ki tebi čisto nič ni mar!

Škof:  (ves razburjen)

Oj naga in nesramna muza,

povej mi, kje je tvoja bluza.

Muza: Če čevlje naj kopitar sodi,

nosu ne vtikaj vsepovsodi.

(vir: Janez Kajzer, S tramovi podprto mesto, 1995, str. 232)

Ob tem sem se zdrznila, da vrh slovenske RKC prav šlampasto opravlja svoje poslanstvo. Niti z besedo Stresi, Štuheci in Strehovci, plemeniti vitezi boja za pravo družino, niso obsodili postavitve spomenika Primicevi Juliji na Prešernovem trgu. Kako je možno, da so ti branilci slovenskih družin spregledali dejstvo, da smo sredi Ljubljane postavili spomenik mladi, še nepolnoletni koketi(!), ki je obnorela pesnika, in ne Ani Jelovškovi, materi pesnikovih otrok, ki mu je prala in kuhala, kot bi to reč opisal Janez Šušteršič.

Od mater k bratom in našemu največjemu pesniku, ki je v Uvodu v Krst pri Savici zapisal usodne besede: “Slovenec že mori Slovenca, brata – kako strašna slepota je človeka!”. Kljub tako strašljivim zapisom, je Prešeren slovenske brate sam vendarle povezoval. 8. februar je bil edini slovenski praznik, ko se nismo verbalno popljuvali. Pod spomenikom z nago babo beremo Prešernovo poezijo in se poenotimo v zgražanju nad dolgočasnimi proslavami. Leto nesrečne številke 13 pa bo kot kaže drugačno, saj mojster za ustvarjanje izrednih razmer in organizator iger z ognjem želi, da dan pod spomenikom ne bo prešeren. “Na goslih počila struna je, to, godec, ni dobro znamenje” , je ob tovrstnih primerih svaril Prešeren. Takšni in drugačni pozivi ščuvanja brata nad brata se ne bi smeli zgoditi! Sploh ne na Prešernov praznik, ki je svet dan, dan edinosti.

Ob Prešernu se lahko prepiramo samo o golih ženskah in vinskih razvadah, o drugem pač ne. Če pa bi se ščuvanje že moralo zgoditi, naj bi se to dogodilo na smrtni dan Antona Mahniča, idejnega očeta razklanosti Slovencev. Mahnič, ne Prešeren, je bil tisti, ki je pisal: “Boj sovražnih sil je boj idej”. In Mahnič je zasadil to strupeno zel v bipolaren genski zapis tega naroda. Drvimo v nevarne vode in samo podvodni mož nas lahko reši. Da s seboj, namesto zale Urške, potegne njenega moža. In župana.

Joži Zanoškar

 

Več od Metina lista

Dan pokončne drže / Day of upright posture

24. april 2012 (torek) Tvegana igra – Tanja Starič, Delo (P) Od...
Beri dalje

1 komentar

Komentiranje je zaprto.