Avtor: Klemen Belhar, trener in svetovalec na področju komuniciranja. Po sili razmer tudi direktor. Je govorec in pripovedovalec, ki tudi kaj napiše. Doktorski študent antropologije na Fakulteti za humanistične študije. Angažiran posameznik, gorski reševalec, plezalec, tekač … Na Twitterju ga najdete pod @KlemenBelhar.
Spomnim se svoje prve srednješolske delovne prakse, nekje ob koncu Jugoslavije. Kot bodočega računalniškega tehnika so me poslali v domači Peko. Pripetilo se je, da sem se znašel v skladišču z izdelanimi čevlji. Spomnim se izjemnega začudenja. Peko smo takrat poznali kot proizvajalca sodobnih in kvalitetnih čevljev, a skladišče je izdajalo drugo sliko. Lepih čevljev je bilo le malo. Večino skladišča je obsegala ogromna količina čevljev istega obupno grdega modela, ki je bil namenjen prebivalcem Sovjetske zveze obeh spolov. Videz gospodarskega konja je v hipu izpuhtel. Čez nekaj let je bil Peko v velikih težavah, kjer je še danes. Poslovna uspešnost je izginila, ko so se mu zaprla do takrat najpomembnejša tržišča. Ta tržišča niso bila tržišča, kjer se prodajajo čevlji, ampak nekaj povsem drugega. Preden izdam, kaj so bila ta tržišča v resnici, mi najprej dovolite, da ugotovim, da je tako poslovala večina slovenskih podjetij in potem pojdite z menoj na kratek izlet po zgodovini.
Današnja kriza je v pretežni meri dolžniška kriza in če govorimo o krizi, moramo govoriti o dolgu. Zato ne moremo mimo izvrstne knjige Davida Graeberja, Dolg: prvih 5000 let (Debt: First 5000 years). Graeber predstavi, kako je dolg oblikoval družbo v zadnjih 5000 letih. Različne družbe so imele v različnih zgodovinskih obdobjih različne strategije urejanja upniških in dolžniških razmerij. Ta razmerja so bila vedno eden najvažnejših faktorjev človeškega obstoja. No, v tej zgodbi z dolgom smo Slovenci nekaj posebnega, česar Graeber ne ugotovi, ampak se moramo do spoznanja dokopati kar sami.
V prvi polovici 15. stoletja je velika kitajska flota pod poveljstvom admirala Zheng Heja opravila več potovanj do različnih oddaljenih azijskih dežel in do vzhodne Afrike. V nasprotju z Evropejci Kitajci niso bili kolonizatorji. Še več, s seboj so vzeli umetelne in izbrane kitajske izdelke, namenjene v dar vladarjem daljnih dežel.
Evropejci so imeli velike potrebe po dobrinah dežel, ki so jih odkrili, hkrati pa so izdelali ideologijo, s katero so se prepričali, da jim to bogastvo pripada. Kitajci si sploh niso znali predstavljati , kaj bi si lahko želeli od barbarov. Raje so jim nesli svoje izdelke, nad katerimi naj bi bili barbari tako začudeni, da bi zaradi njihove umetelnosti takoj priznali veličino dinastije Ming. Danes nekaj takega Kitajci počnejo z nekaterimi svojimi sosedami in z ZDA. Dajejo jim darila in neskončna posojila, ker bo to počasi povzročilo odvisnost od Kitajske in nato priznanje, da je Kitajska pod sedanjo dinastijo največja in najbolj napredna sila na tem svetu.
Pojav odvisnih držav ni omejen le na države, ki so odvisne od Kitajske. Pomislimo samo na Ukrajino, Belorusijo ali današnjo Grčijo. Obstajala je celo država, ki je iz lastne večstranske odvisnosti naredila poslovni model. To je bila Jugoslavija. Živela je od daril, ki jih je prejemala od Američanov in Sovjetov. Na podlagi teh daril se je država počasi razvijala. V takratni Socialistični republiki Sloveniji je celo razvijala gospodarstvo. Država je bila večkrat na robu bankrota, prav tako njeno gospodarstvo, a sta jo rešila kredit iz ZDA ali posojilo iz Sovjetske zveze. Po smrti velikega lisjaka Tita, sta stric in teta zapirala pipico, poslovni model pa je ostal. Zdelo se je, da imamo velika in odlična podjetja. Pomislite samo na TAM, Iskro, Elan, Savo, Autocommerce, SCT, Litostroj, Gorenje in tako dalje. Tudi njihovim direktorjem so takrat pripisovali skoraj mitološke sposobnosti. Podjetja so kmalu začela slabeti in do danes jih je večina propadla. Nekoč superdirektorji so postali propadli tajkuni. Vse je bil le videz. Podjetja niso bila odlična, uspevala so, ker so imela skoraj neskončen dostop do posojil oziroma daril. Po osamosvojitvi so ZDA in Sovjetsko zvezo zamenjale domače banke, ki so dobile dostop do poceni posojil na svetovnih finančnih trgih. Podjetja so poslovala kot vedno, v težavah so vzela kredit. Država je poslovala kot vedno, v težavah je vzela kredit. Tržišča naših velikih državnih podjetij niso bila nikoli tržišča s čevlji, smučmi, avtomobili, gumami ali gradbenimi storitvami, vedno so živela od tržišč s posojili.
Tako ni živela le elita, tako smo živeli in še vedno živimo skoraj vsi državljani Slovenije. Iz vseh teh kreditov so naši starši dobili darila, s katerimi so sezidali prevelike hiše, iz kreditov smo deležni previsokih pokojnin, previsokih plač v državnih podjetjih in državni upravi, od tod prihajajo akademski in kulturniški privilegiji ter kopica služb, iz katerih bi lahko odpustili precej ljudi. Kot je rekel Bavčar, iz posojil smo generirali stabilen denarni tok. (vir)
Naš poslovni model se je izčrpal in pristali smo skoraj povsem na tleh. Zakaj skoraj? Ker se je vedno mogoče še malo zadolžiti. Kot kažejo zgodovinski zgledi, celo do te mere, da ostaneš brez vsega in na koncu prodaš samega sebe. V suženjstvo! Lahko pa spoznamo, da Božička v resnici ni in da bo treba trdo delati. Zato potrebujemo povsem novo strategijo upravljanja družbe in države. Izbira je tako politična kot civilizacijska. Za vladarje si lahko izberemo tiste, ki bi še vedno generirali stabilen denarni tok iz posojil, do končnega propada. Tako bi postali barbari, ki občasno dobijo kakšno darilo iz civilizacije. Druga politična izbira pa so tisti, ki bi nas brez težav prodali v suženjstvo, pod pogojem, da so oni lokalna upravljavska elita – nekakšni lovci na sužnje. Povsem drugačna izbira je, da postanemo civilizacijsko močni , torej tisti, ki ničesar ne potrebujejo od barbarov in lahko delijo darila ali posojila. To zahteva precej globoko kulturno spremembo in velike spremembe na vse političnih polih. Toda poglejmo politično realnost. Kot vedno so stvari v naših rokah in zato ne preveč optimistične. Raziskave javnega mnenja kažejo, da se še vedno nagibamo k izbiri oblasti, ki bi se rada zadolževala in bi nam naklonila kakšno darilo. Oklepamo se tega, kar znamo.
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja, tako do avtorja zapisa kot drugih komentatork in komentatorjev.