Nekoč sem na dvorišču Pr’ krač kramljal z gospodarico Ano, kaj je človek dobrega v življenju jedel, in sva se strinjala, da se na koncu spomniš najbolj preprostih jedi, recimo praženih jetrc, takoj ob kolinah, zgodaj zjutraj, in potem pomakaš kruh in pobiraš čebulo iz črne ponve. Pravil sem, kako že dolgo ne jem več jetrc, ker pač ni kolin in jetra pri mesarju niso več tisto in tako naprej po zgodovini. Čez nekaj dni so Pr’ krač klali.
Sedel sem doma in gledal, kako je sončni žarek padal skozi vrata naravnost na mojo mizo … Na pragu je stala Ana. V rokah je držala krožniček, pokrit s prtičem, in ko ga je odgrnila, so se tam kadila rahla telečja jetrca na praženi čebuli in dehtela tako, kot znajo. »Klali smo,« je smehljaje rekla Ana »in sem se spomnila, da imaš rad sveža jetrca.« Bila je kot tista mati s skodelico kave, samo da so bila namesto kave jetrca, da tisto ni bila Cankarjeva mama in jaz nisem bil Cankar in da plamen v očeh ni ugasnil, kajti jaz nisem rekel, pustite me na miru, ne maram zdaj, ampak, joj, Ana, kako je pa to lepo! In potem nimamo stresov. Je pa res, da zaradi tega trpi literatura. Jaz glasujem za jetrca, ker tiste kave tako ali tako nikoli ne popiješ do konca.
Nadevana jetra v omaki
Iz popolnoma očiščenih jeter naredimo lepe kose, za dobrega pol inča naj jih bo, kar je več kot centimeter in manj kot poldrugi. Po dolžini zarežemo žepek in ga nadevamo z obilico sesekljanega česna in peteršilja. Zašpilimo. Scmarimo nekaj drobno sesekane čebule, jo damo na stran, opečemo jetra na obeh straneh, prilijemo nekaj žlic juhe, ščep timijana in kajenskega popra, malo podušimo in na koncu zamešamo žlico gorčice in drobno sesekljane kisle kumarice. Za ta recept vam jaz dober stojim, ker ga štejem za svoj izum.
Marko Zorko, Knjiga mrtvih
P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.