Avtorica: Jasmina Štorman, novinarka 24ur, ki jo najbolj zadenejo nemoč, socialne krivice in revščina, najbolj napolnijo pa dobre ideje in svetli zgledi. Popotnica, ki neizmerno rada odkriva svet in prisluhne življenjskim zgodbam ljudi, a sebe najbolj najde takoj čez mejo, v Istri. Piše blog Jej, beri, kolesari, na Twitterju jo najdete pod @jstorman.
Kako te na oralni kirurgiji pustijo čakati na stolu z anestezijo, medtem ko sploh ne vedo, kdaj pride kirurg in – kje sploh je
Ljubljanska oralna kirurgija. Dva modrostna zoba za ven. Ena zadirčna sestra, ki te gleda, kot da si ji povozil mačko. Ena sočutna sestra, ki ves čas preverja, če si v redu. Ena študentka. In kirurg, ki ga od nikoder ni.
Polna čakalnica ljudi čaka, da se vrata ambulante za oralno kirurgijo končno odprejo. Delati naj bi začeli ob osmih. Ura je že čez pol devet. Enega fanta končno pokličejo. Nato zaslišiš zobarja: “Pošljite mi dol sestre. Pacienta imam na stolu, polno čakalnico, one pa sestankujejo.” Takoj zatem po hodniku zaparadira cel bataljon sester. “Oprostite, smo imeli sestanek,” reče ena in pobere napotnice. Kmalu zatem me pokličejo. “Tale je za poseg!” Pridem v ambulanto, tam pa cel babji kraval. “Me sploh nimamo anestezije pripravljene!?” Mene sploh ne opazijo. Gledam, na katerega od dveh stolov naj se usedem, pa mi reče zadirčna sestra s ciničnim tonom: “To je stol.” ?! Pa me vprašajo: “Na levi pulimo danes, ne?” – “Ne, na desni.” – “Ampak v izvidu piše, da so vam na desni zadnjič.” – “Ne, na levi so mi.” – “A res?” – “Saj boste videli.” Odprem usta, sestra pogleda pa pravi: “Pa res!” !?!?
Končno pripravijo anestezijo, dobim injekcije, sočutna sestra je nežna in me ves čas sprašuje, če sem v redu. Pokrijejo me z neko prevleko, ki ima samo odprtino za usta, mislim si, o moj bog, to je že drugačna scena kot zadnjič, tokrat pa res ne bo enostavno. In potem vse skupaj čakamo. In čakamo. Kirurg je menda rekel, naj mi dajo anestezijo in pride. In me čakamo. Študentko, ki bo asistirala, vprašajo, če bo stol. Ne bo, pravi. Čakamo. Sočutna sestra študentki reče, naj me vpraša, če sem v redu. In čakamo. Odprejo okno. Čakamo. Študentki prinesejo stol. Čakamo. Študentka v šali pribije: “Saj bo še anestezija popustila.” In se zasmeje. Meni ni niti najmanj smešno. Ugotavljajo, kje je kirurg. Menda dela v eni drugi ambulanti. Čakamo. In čakamo. Minute minevajo. Kar naenkrat se od nekod pojavi nek moški glas. “Kaj je tukaj? Aha, bom pa jaz naredil.” Aja, kar tako mimogrede?!?? Me vpraša, kako mi je ime. Verjetno je precej zabavno spraševati ljudi, ki ne čutijo pol obraza. Pogleda rentgensko sliko. “Aha, za spodnjega ni dvoma, zgornjega pa raje ne bi pulil, ker je šestka v vprašljivem stanju. Koliko ste stari?” “Deveindvaset.” “Aha, najlepša leta. Joj, meni je tako žal, ker takim pokvarim nekaj dni v najlepših letih.” In začne. Študentki razlaga, kaj dela. Nekaj odmika in nekaj zavrta in potem vzame nekaj, kar bo “glasno kot star avto, ne bojte se”. In potem jemlje ta zob, ki je rastel postrani, po kosih ven. Evo, zob je zunaj. “Joj, tule je pa še nekaj ostalo. Murphy ima vedno mlade.” Ne bi mi bilo treba slišat tega, hvala. Zašije in konča. “Verjetno ste slišali, da se za zgornjega nisem odločil, mogoče bi bilo drugače, če bi se prej pogovorila.” !?!?!?! Pogovorila se seveda nisva, ker naj bi mi zobe pulil tisti kirurg, ki me je pred enim letom pregledal, se z mano pogovoril in mi ob tem v prostorih socialistične javne oralne kirurgije predlagal, da to nesrečno šestico zamenjam z zobnim implantatom za 1.600 evrov: ”Daste vsak mesec 100 evrov na stran, pa ga imate”. In zraven pripisal še svoj telefon in nek »hotmail« mail. Ker bi to seveda izvedel popoldne v svoji zasebni ambulanti.
In potem me, še vso pod vplivom posega, na poti iz ambulante v sprejemni prostor »napade« nek mladi zdravnik, če bi sodelovala v neki raziskavi, mi porine v roke izrezano tablico s petimi protibolečinskimi tabletami in anketni vprašalnik, naj zdaj to vzamem, jemljem tablete in označim od 1 do 10 vsak dan, kako močne so bolečine. In seveda me še enkrat vpraša za ime, priimek in datum rojstva. Ker je seveda precej zabavno spraševat ljudi, ki ne čutijo pol obraza.
Hvalabogu (trkam na les), da mi ni treba velikokrat skakati okrog zdravnikov. In tudi za to odstranjevanje sem se odločila prostovoljno in ja, ker je bilo res treba. Neizmerno spoštujem zdravniški poklic, vem, da je naporen, odgovoren, da so v časovni stiski. Vem, da je odstranjevanje modrostnih zob zanje rutinski proces. A ni rutinski za paciente! Ali pa lahko človeški odnos res pričakujemo samo še pri zasebnikih?
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja, tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.