Ko pomislimo na vse, kar mora raziskovalec vedeti in znati, da lahko prakticira odprto znanost, predvsem glede ravnanja s podatki, se upravičeno vprašamo, ali raziskovalci sploh imajo ta znanja in sposobnosti. V večini programov doktorskih usposabljanj te teme niso vključenene, zato se jih raziskovalci morajo sami priučiti, kar odteguje čas od njihovega siceršnjega dela. Res je, da smo z odprtostjo znanosti (vsaj na dolgi rok) bolj učinkoviti, vendar ali mora res vse breme pasti na raziskovalca?
Univerze, ki se tega problema zavedajo, za razbremenitev raziskovalcev vlagajo v razvoj podpornega osebja. V prvi vrsti so to knjižničarji in podatkovni znanstveniki, poleg tega pa se vzpostavlja tudi poklic skrbnika podatkov (angl. Data Steward).
Skrbnik podatkov je oseba, ki v organizaciji skrbi za urejanje, hranjenje in varnost podatkov.
V nekaterih organizacijah jih že dolgo zaposlujejo, v akademskem okolju pa je to razmeroma nov profil. Najboljši meni znan primer je Tehniška univerza v Delftu na Nizozemskem, kjer je na pobudo rektorja vsaka izmed fakultet zaposlila enega skrbnika podatkov. Nekaj podobnega so tudi “podatkovni agenti” (angl. Data Agents) in “podatkovni svetovalec” (angl. Data Advisor) na Univerzi Aalto na Finskem ter “podatkovni prvaki” (angl. Data Champions) na Univerzi v Cambridgeu v Angliji, vendar pri slednjih ne gre poklicne skrbnike podatkov, ampak skupino prostovoljcev. Našteti primeri urejenega podatkovnega skrbništva so prej izjema kot pravilo, saj večina univerz o zaposlovanju podatkovnih skrbnikov bodisi ne razmišlja bodisi naloge povezane z ravnanje s podatki razdelijo med obstoječe zaposlene.
Tudi sama na raziskovalnem inštitutu, kjer sem zaposlena, raziskovalcem pomagam pri ravnanju s podatki, vendar je to le ena izmed mojih nalog. Znanje na tem področju sem poglobila lani poleti v Trstu, kjer sem se udeležila pilotne šole CODATA-RDA za skrbnike podatkov. V okviru usposabljanja smo pripravili akcijske načrte, ki so jih naši učitelji komentirali in vključili v članek o šoli za skrbnike podatkov na letošnji konferenci o mednarodni hrambi. Udeležba na tej šoli je bila zelo dragocena izkušnja, zato je škoda, da se letos zaradi korona krize ni izvedla in usposobile nove kohorte podatkovnih skrbnikov.
Podatkovni skrbnik pa ne more opraviti vsega dela namesto raziskovalca, saj običajno ne pozna dovolj dobro vsebinskega področja. Zato se tudi raziskovalci še vedno morajo priučiti določenih veščin, skrbnik podatkov pa jih pri tem usmerja in jim pomaga.
Veščine ravnanja s podatki so tudi ene izmed prenosljivih veščin, s katerimi si raziskovalci izboljšujemo možnosti za zaposlitev, tako na kariernih poteh znotraj kot tudi izven akademije. Ko bodo financerji raziskav, podobno kot sedaj zahtevajo odprti dostop do publikacij, zahtevali tudi ravnanje s podatki v skladu z načeli FAIR, lahko pričakujemo, da se bo povečala potreba po profilih, ki imajo te kompetence. Zato je smiselno, da univerze vlagajo v usposabljanja raziskovalcev in drugega osebja na tem področju.
O tem bom govorila to soboto (op. 5.9. 2020) v Trstu, kot ena izmed panelistk na razpravi o razvoju mehkih veščin in vloge odprte znanosti pri tem, ki bo potekala v okviru EuroScience odprtega foruma, največjega evropskega znanstvenega dogodka. V pestrem programu pa je več sej namenjenih odprti znanosti.