Ti in jaz sva eno!

Mojca (foto: osebni arhiv)
Mojca Buh (foto: osebni arhiv)

Avtorica: Mojca Buh, mamica mali navihanki.

Naše življenje je kot jesen – pisano – rumeno, rjavo, rdeče, zeleno, svetlo, temno … Kot jesensko listje na drevesu, polno življenja, in tisto na tleh, ki pa ni temačno, ampak ima posebno nalogo, saj varuje manjše od sebe. Vsak ima svojo vlogo v svojem življenje, svoje poslanstvo. Od nekdaj sem si želela, da bom postala mamica. Z možem nama ni bilo treba dolgo čakati, ko je najino življenje dopolnilo novo življenje. Z njim pa bolezen. Rak dojke. Ker nikoli nisem razmišljala o raku, ker ob težavi še pomislila nisem na raka, je bila diagnoza šok. A tisti prvi pogled moža, ko sem mu pred čakalnico povedala in tisto malo detece v lupinici, mi je dal že takoj na začetku upanje.

Prava ljubezen ni le ljubezen, ampak se med partnerjema splete pravo prijateljstvo, zaupanje, iskrenost, en drugega sprejemata in se skupaj borita v vsem. Vedno ni tako. Jaz imam to srečo. Ob vsej podpori svoje družine, prijateljev, je ravno pomoč, pogled, nasmeh, beseda partnerja, ki te pelje naprej. Čeprav sva bila z Markom skupaj malo časa, poročena dobro leto, ko sem izvedela za diagnozo raka dojke, me je poznal. Vedel je, kdaj potrebujem spodbudne besede, kdaj potrebujem nasmeh, kdaj potrebujem objem. Ob diagnozi sva oba potrebovala objem, ki nama je dal moč. Ko so začeli izpadati lasje, mi je ponudil roko, da vstanem in se pogledam in z nasmehom me je pospremil z novo frizuro. To ni bila le moja borba, ampak borba cele družine. Rak ne prizadene samo tebe, ampak tudi ostale člane družine. Sama sem bila v procesu zdravljena. Meni se je dogajalo. Najprej operacija, nato kemoterapije, obsevanja in šele nato leto dni biološkega zdravila, zraven pa še naša mala Ana, ki je iz dneva v dan rastla. Včasih sem imela občutek, da nimam časa razmišljati, pred seboj sem imela en cilj – čim prej premagati raka. Za ostale je bilo težje, počutijo se nemočni, ker ne vedo, kako pomagati. A dovolj je njihova prisotnost, predvsem, da raka sprejmejo, da grejo skupaj z nami čez to pot, ki nam ne bo v napoto, ampak samo ena ovira v življenju, ki jo moramo preskočiti. In da znamo živeti naprej.

Mojca s soprogom (foto: osebni arhiv)
Mojca s soprogom (foto: osebni arhiv)

Nam je uspelo, mož je bil tisti, ki sem se mu zjokala na rami, ko mi je bilo hudo, tam je bil, ko sem potrebovala, da me kdo nasmeji, čakal je, da prenaša moje muhe. Vedno je bil tako močen, poln pozitivnega razmišljanja in kaj hitro je opazil, če so moje misli ušle v napačno smer. V sebi pa je imel strah, ki mi ga ni hotel pokazati, ni smel, želel je biti močan. Zvečer, ko sem zaspala, so mu solze pritekle, je spustil iz sebe tisto bolečino strahu, a hčerka je dala še njemu dodatnega zagona in njegova »ljubica« – harmonika. Ko mu je bilo najtežje, si je zaigral in odplaval na valovih melodij v svoj svet glasbe. Tudi služba je bila zanj odklop in seveda prijatelji, najini družini, ki sta mu bili vedno na razpolago za pogovor, ko ga je potreboval. In najin pogovor, ko sva se o vsaki stvari skupaj odločala, tudi o preventivni odstranitvi druge dojke. Zanj sem še vedno žena, ženska, čeprav brez obeh prsi, a sem živa in to šteje!

Pravijo, ko si v težavah, se pokažejo pravi prijatelji. Meni je rak prinesel toliko novih prijateljev, sekcijo mladih Europa Donna, nova spoznanja in bistvo … Ustavi se. Poglej okoli sebe in šele nato nadaljuj pot. Če sem se na začetku vprašala, zakaj ravno jaz … imam odgovor, da me je ustavil. In vesela sem, zdaj opazim okoli sebe toliko lepih stvari, ki jih prej nisem, vsaka stvar dobi smisel in predvsem želim v vsem najti pozitivno. Predvsem pa se nam nikamor ne mudi. Uživam ob hčerki in možu in za nič ne bi zamenjala tega časa. Čeprav je bil med nami rak, sem bila ves čas z obema vsak trenutek in nihče ne more tega nadomestiti.

Ne vem, kaj bo z menoj čez eno leto, čez dve leti …  Moj mozaik življenja se je šele komaj začel. Vsak prispevek je košček mozaika, sedaj ga moram sestaviti. In še vse tiste želje, kaj vse bom še naredila, izkusila … veliko dela me še čaka. Danes je danes. Jutri je jutri. Danes je prvi korak, jutri je drug korak. Hvala ti rak, ker si mi prinesel toliko smisla in moža, partnerja, ki je zdržal in drži z menoj in da dela z menoj nove korake!

 

Preberite tudi:

Pet let življenja (Tanja Španič)

Vsak trenutek, ki ga ne preživimo lepo, je izgubljen (Mojca Senčar)

 

Več od Metina lista

Okopi in premiki

Avtorica: Joži Zanoškar Pred časom sem gledala film Joyeux Noël, posnet po...
Beri dalje