Žene in kotleti so toliko boljši, kolikor bolj jih tolčeš. (nemški)
Kadar ženska z usti pravi “ne”, z glavo prikimava. (japonski)
Ženske vrline so tri: ubogati očeta, ubogati moža in ubogati sina. (kitajski)
Neme žene ni mož še nikoli pretepal. (francoski)
(Vir: dr. Maca Jogan, Seksistični predsodki o ženskah kot sredstvo (prikritega) duhovnega nasilja, 1994)
Te dni sta slovenski medijski prostor pretresla dva novinarska presežka v žanru spoštovanja med spoloma. Prvega je prispeval Žurnal24, drugega pa kar nacionalna TVSLO s prispevkov v Slovenski kroniki o žvižganju za ženskami (glej 11.15). O seksističnem in vulgarnem podrejanju žensk se je v primeru Žurnalovega novinarskega bisera že razpisal dr. Boris Vezjak in ga priporočamo v branje. Glede prispevka na TV SLO o žvižganju bi želela opozoriti na pomanjkljivost v prispevku in sicer, da v Sloveniji že 20 let za puncami in fanti žvižgajo le še policisti in ptički. Odkar je JLA zapustila Slovenijo in v mestih ni več vojašnic, za katerimi bi bili zaprti hotni 20-letni vojaki, imajo dekleta pred tovrstnimi srednjeveškimi primitivizmi mir. Potem pa se ti zgodi Slovenska kronika.
Ob prispevku o žvižganju se tako vprašam, kako je možno, da so na nacionalki takšni krampi? Da več ne ločijo med gostilniškim primitivizmom in zgodbami za nacionalno TV? Se na nacionalko vračajo časi urednikov bioenergetikov, ki so polagali roke na vsako dekletce, ki je po hodnikih TV-ja prenašalo videokasete? Bojim se, da je problem hujši. Da so časi pokvarjenih bioenergetikov mimo in da se je na hodnikih Kolodvorske zaredilo povprečništvo, slab okus in mentaliteta abonentov/abonentk vaških gostiln. Kako naj si razložim razigran nasmešek voditeljice Slovenske kronike – ženske, Elen Batiste Štader, ki je skupaj z Edito Car celo uredila omenjeno oddajo!? Dve ženski, če ne štejem vrhovne urednice Ksenije Horvat Petrovčič, sta slovenskemu občestvu na ogled postavili ta murskosoboški novinarski biser. Zoprno je, da je naša Elen (sourednica oddaje, avtor prispevka Boštjan Rous) s tem prispevkom potrdila, da je kontekst Žurnalovega pisanja o voditeljicah še kar živ. Da so nekatere voditeljice dobre za rjuhe, druge pa za pranje le-teh. Pa brez zamere, Elen.
Ob tem bi rada spomnila še na zgodbo, ki smo jo pred meseci objavili na Metini listi. Prvi smo opozorili na zapis o razmišljanjih ribniškega župana o vlogi žensk v sodobni družbi. V njem župan piše, zakaj ženske zaradi pomanjkljivih lastnosti in veščin nikoli ne bodo voditeljice. Ob objavi me je kolegica iz Ribnice začudeno vprašala, zakaj smo se spravili na njenega župana. Češ, “on itak ves čas takšne kvasi, mi smo že vsi imuni na njegove blesarije.” E, v tem je keč! V Ribnici so imuni. Na seksizem župana, na sovražnost večine do istospolnih, na netoleranco do vsega, kar ne sodi v okvir urejene družine, ki ji načeljuje oče, nato sin, za njima pa racajo ženske.
Židovski pisatelj in Nobelov nagrajenec Elie Wiesel je nekoč dejal: “Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak brezbrižnost.” Dokler se bomo le prizanesljivo nasmehnili ob maloumnih domislicah nekaterih urednikov/ic in novinarjev/k, potem smo vojno za spodobnost, spoštljivost med spoloma in do manjšin, izgubili. Izgubili smo vojno za spoštljiv javni diskurz, ki je eno od načel Metine liste. Če polzimo nazaj na terenu, za katerega smo mislili, da je trdno – pri spoštovanju žensk v javnem prostoru, kaj se nam potem lahko zgodi pri ranljivejših temah kot so npr. spoštovanje istospolnih, ksenofobija itd.?
S spoštljivim javnim diskurzem imamo na Slovenskem že od nekdaj težave. Nekateri pravijo, da zato, ker je slovenski jezik pisan in govorjen v tršem c ali g duru. In ne v mehkejšem molu, kot denimo francoski. Drugi pravijo, da kultura dialoga v naši kmečko-ruralni in delavsko-proletarski zgodovini ni bila negovana veščina in smo premalo občutljivi za druge ljudi. Slednje je morda vzrok za obstoj poslovilne fraze, ki si jo še vedno izrekajo marsikje na podeželju: ”Pa brez zamere!”. Ta izhaja iz pesimistične predpostavke, da se je med obiskom prav gotovo primerilo kaj, kar je tudi v resnici zamere vredno. Spoštovanje, angleško respect, prihaja iz latinskega re-spicio, ki pomeni: oziram se na nekaj, gledam nazaj. Spoštovanje je potemtakem ozir. Kadar kdo ravna iz spoštovanja, se na nekoga ali na nekaj ozira, ga upošteva.
Drage moje, dragi moji, dajmo se malo manj obirat in malo bolj ozirat drug na drugega!
Joži Zanoškar