Se je šolanje na daljavo po petih tednih stabiliziralo ali je to samo lažen občutek? Primerjava med šolami kaže precejšnje razlike. Na eni strani pošiljanje gradiv po elektronski pošti ali objava na spletnih straneh šole, na drugi uporaba programov, namenjenih delu in preverjanju na daljavo; ponekod je uporaba videokonferenčnih sistemov postala stalnica. Učitelji, otroci in starši smo se vdali v usodo in do začetka pouka v šoli bo šolanje potekalo na ta način. Ministrstvo za izobraževanje in šport pa je z okrožnicami zdaj postavilo dovolj varen okvir za vse nas.
V medijih in na spletu je zaslediti veliko mnenj o tem, da je vsega preveč. Nekatera so bolj ali manj povezana s čustvenimi stiskami posameznikov, staršev, strokovnjakov z vseh področij.
Učitelji, ki so tudi starši, marsikaj opisanega vsakodnevno doživljajo. Lahko sočustvujejo z vsemi, ki jim predstavlja šolanje na daljavo dodatno breme. Veliko dodatnih težav so prej reševale druge ustanove, ki so zdaj zaprte ali pa ne morejo nuditi ustrezne pomoči staršem. Učitelji pozive k razumevanju posebnosti otrok slišimo in razumemo, a čisto vsega namesto zdaj nedelujočih inštitucij seveda ne moremo reševati, nam pa to na nek način ustvarja slabo vest. Nihče ni predlagal primerne alternative šolanju na daljavo, slišati je le neke splošne pozive k spremembam.
Drugačen način življenja se tako še kar nadaljuje. Prepričan sem, da otroci potrebujejo dnevno rutino in primerno kondicijo, s čimer se verjetno strinja tudi večina staršev. Ne vem, kaj bi ti lahko storili, če mi ne bi zaposlili njihovih otrok.
Tudi učitelji so v dvomih, kaj je tisto, kar je res pomembno, da bodo lahko kasneje nadgrajevali znanje. Zavedamo se, da so to najprej minimalna znanja. Katera pa so temeljna, je v veliki meri stvar presoje strokovnih aktivov na šoli.
Še dodatno težavo pa potem predstavlja navodilo ravnateljev, da je treba obseg vsebin zmanjšati – ponekod na tretjino. Tu gre za res odgovorno strokovno odločitev. Seveda pa je treba pri tem nekako upoštevati tudi tiste učence, ki so še vedno kot pivniki in jih ne moreš nasititi z vsebinami. To zaznavajo predvsem razredniki – na to jih opozarjajo učenci. Že kadar pouk poteka v šolskih klopeh, je nekaterim vsega preveč, ker enostavno ne zmorejo, jih ne zanima ali pa samo špekulirajo, da bodo kasneje našli čas in vse nadomestili. Vmes je seveda še nekaj kategorij. Tiste, ki jim ne gre, tudi zdaj z dodatnimi lekcijamo učne pomoči še dodatno obremenjujemo.
Vprašanje je, kako naj učitelj ali šola ravna, da bo vsega za vsakogar dovolj in bo tudi primerno. Naj se ozira na tiste, ki so nezadovoljni in trdijo, da je vsega preveč, da je šolanje na daljavo nesmisel, ali na druge, ki sproti naredijo vse, kar je potrebno? Sam zaupam in se zanesem na izkušnje in zdravo presojo učiteljev. Tudi zdaj, ko smo pri tako množičnem šolanju na daljavo, ki ga noben na fakulteti ni resno obravnaval.
Učitelji srednjih šol, ki imajo športne oddelke, in učitelji, ki učijo v oddelkih bolnišničnih šol, so tisti, ki so na raznih posvetih in seminarjih delili izkušnje o delu na daljavo, a še to bolj s posamezniki ali manjšimi skupinami. Stroka se morda opira na te izkušnje, a prav veliko trdnih empiričnih argumentov nima, tako da se šele zdaj oblikuje ustrezna praksa z vsemi neumnostmi in napakami, ki jih počnemo v dobri veri, da vse kar delamo, delamo dobro in v korist otrok.
Sam sem dobil nekaj pohval in dve pismi z dvomi staršev, ki sta se nanašali na izbor orodij za delo na daljavo. To je namreč druga plat, odločitev, kako v res velikem naboru programskih orodij izbrati optimalnega za uspešno delo. Kaj sploh oprema, ki jo imajo učitelji doma, omogoča. Ko nekdo dvomi, ali je izbran program primeren za delo na daljavo, verjetno ne ve, da v glavnem vsi učitelji zdaj uporabljajo lastne računalnike in drugo opremo. Z njo so doma pripravljali gradiva za pouk, Word, PowerPoint ali podobne aplikacije. in delo na spletu. Zdaj pa s temi istimi računalniki poskušajo snemati kratke video- ali samo avdiolekcije, montirajo filmčke, se vključujejo v videokonference. Nekaterim zaradi omejitev pri neprimerni in morda starejši računalniški opremi enostavno ne more uspeti. Po drugi strani pa smo učitelji in učenci (nekateri sicer tudi ne) res hitro obvladali programe in je bil v teh tednih napredek neverjeten. Ne gre torej toliko za odločitev, kaj je najboljše, pač pa za to, s čim bomo lahko z domačo tehniko sposobni opraviti svoje delo. Enkrat v prihodnje bi bilo lepo, da bi se na to spomnili in trud učiteljev primerno materialno ovrednotili, saj le redki izmed njih opravljajo delo s službenimi računalniki.
Katere učne vsebine in koliko učnih vsebin torej? O tem ima lahko vsak svoje mnenje in ta dvom je zdaj stalno prisoten in ni ga težko argumentirati.
Dodajam povezavo na del rezultatov ankete, ki smo jo naredili pred dvema tednoma med učenci. Prvim trem razredom so pomagali starši, ostali pa so verjetno rešili sami, ker smo jim povezavo do ankete odložili v spletne učilnice. Ankete ne bom komentiral, za površen občutek je zgovorna. Presenetil pa me je odgovor, koliko otrok dela samo s telefoni. Tega nisem pričakoval, ker delo ocenjujejo v večini za uspešno. Skrbi pa zato, ker nam to omejuje nabor programskih orodij, ki jih za uspešno delo lahko uporabimo v prihodnosti. Je pa končno enkrat vse v redu z malicami in kosili. 🙂