Predstavljajmo si s soncem ožarjen pašnik nekje nad Bohinjem. V svežem alpskem zraku se pase čreda cikastega goveda. Kmet Janez nanje budno pazi in razmišlja, kako se bodo njegove krave odrezale, ko jih bo septembra s planin odpeljal v dolino in jih predstavil na tradicionalnem kravjem balu.
Neoporečen zrak, sveža krma, gibanje na prostem in prizadevni kmetje so idila, ki v današnjem času postaja vsak dan večja redkost. V resnici jo bolj pogosto srečujemo na razglednicah, posebnih turističnih aranžmajih, ki nam ponujajo prvobitna doživetja, ali v estetsko dovršenih in skrajno manipulativnih reklamah. Vendar ta idila z resnično današnjo prehrambeno industrijo nima nikakršne povezave.
Več, hitreje, ceneje!
Kmetijstvo je dejavnost brez katere si težko predstavljamo organizirano obliko družbenega življenja. Človeka spremlja že 10.000 let in prav razvoj poljedelstva je tisti, ki je sploh omogočil, da smo se ljudje na določenem območju ustalili. S tem je človek v veliko večji meri postal gospodar svoje usode in ni bil več tako podvržen “muhavosti” naravnih procesov.
Poljedelske in živinorejske skupnosti so imele veliko prednost pred lovci in nabiralci, saj so lahko presežen pridelek začele shranjevati, namesto, da bi morali vsak dan živeti iz rok v usta.
Človeška iznajdljivost tudi na tem področju ni počivala, izumili smo kolo, plug, mline na veter in vodo. Vsaka iznajdba je proces pridelave hrane naredila še lažji, v hitrejšem času je človek lahko pridelal več in pri tem porabil manj energije. Vendar je vse našteto prava malenkost v primerjavi z neverjetno eksplozijo tehnoloških inovacij, ki jim je bilo človeštvo priča v zadnjih 200 letih.
Oglejmo si nekaj primerov, ki o tem nazorno pričajo. Od leta 1820, ko je bila na Zemlji “le” milijarda ljudi, do danes, ko nas je že skoraj sedem milijard, se je kmetijska proizvodnja povečala za več kot 16x. Leta 1920 je ameriški kmet pridelal 30 mernikov koruze na aker zemlje, danes jih na istem prostoru proizvede več kot 130, govorimo torej o več kot 350-odstotnem povečanju! Ta isti kmet je ob začetku 2. svetovne vojne lahko prehranil 11 Američanov, danes jih lahko že več kot 100. Tako intenzivna in množična proizvodnja seveda zahteva obilno uporabo vseh vrst gnojil, vsako leto jih na svetu porabimo več kot 130 milijonov kubikov (od tega samo v ZDA 20 milijonov). Še zmeraj pa je razširjena tudi intenzivna uporaba pesticidov, na letni ravni jih porabimo več kot 3 milijone ton. Proizvodnja hrane je tako postala ena najpomembnejših vej industrije.
Sodobni kmet je le oddaljen privid kmeta, ki je svojo živino mogoče poznal še po imenih.
Kmetijstvo je že dolgo podvrženo neizprosnim zakonom konkurence in kdor ni sposoben držati hitrega koraka tehnoloških inovacij bo iz igre izpadel. Posledica tega je vse večja koncentracija proizvodnje, od milijona prašičjih farm, ki so jih Američani imeli v šestdesetih, jih je danes ostalo le še slabih 100.000.
Kakšno ceno smo pripravljeni plačati?
Statistični podatki govorijo svojo resnico, vendar se je pri tem spet potrebno spomniti dobrega starega rekla: “Laž, večja laž in statistika”. Tega, kar iz zgoraj navedenih podatkov ne moremo takoj razbrati, je grda cena, ki jo moramo za takšen način življenja plačevati. Neizprosno izkoriščanje okolja, iz katerega nenehno samo jemljemo in mu ničesar ne vračamo. Izkoriščanje kmetov, ki morajo svojo proizvodnjo nenehno posodabljati in živijo v nenehnem strahu, da bodo ob svoj kruh. Delavci v klavnicah, ki morajo slediti nečloveškemu tempu in živali, s katerimi se barbarsko ravna. Nenazadnje je družba kot celota talec takšnega sistema, saj smo vsi obsojeni na kupovanje izdelkov, ki so bili proizvedeni industrijsko in katerih kvaliteta je vsaj vprašljiva.
Je svet zaradi tako intenzivne proizvodnje vsaj bolj sit? Niti približno. Še zmeraj imamo več kot 800 milijonov podhranjenih ljudi in še zmeraj zaradi vzrokov povezanih z lakoto vsak dan umre več kot 16.000 otrok. To je žalostna slika sveta, v katerem živimo, kot taka sicer bolj ustreza opisu “razvitega Zahoda” kot pa naših krajev. V tem smo nedvomno na precej višjem nivoju. Vendar gre pri tem za globalne trende, na katere ne bomo mogli biti imuni niti Slovenci.
Ali je vrnitev k Janezu iz prvega odstavka smiselna, ali je sploh mogoča? Prav gotovo ne, lahko pa se iz takšnega odnosa do narave, ki jo ne razume zgolj kot neskončno zalogo surovin, marsikaj naučimo. Naši predniki so bili v to prisiljeni, saj je bilo od tega odvisno njihovo preživetje in tudi naše bo.
Avtor: Anej Korsika (1985), svobodni pisec, udejstvoval se je kot urednik časopisa Tribuna, bil aktiven v gibanju Mi smo univerza, nato v Delavsko punkerski univerzi (danes Inštitut za delavske študije), dejaven je tudi v Iniciativi za demokratični socializem (članici Združene levice) predvsem pri njenem mednarodnem delovanju. Spremljate ga lahko na blogu, Twitterju @Scriboman1985 ter na Facebooku.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevem blogu Scriboman.