Uganete, koliko časa v povprečju porabimo za slabih 60 km poti od Ljubljane do Kočevja? Do tistega Kočevja, ki leži v največji slovenski občini. Če imamo srečo, torej zvečer ali ponoči, ko na cesti ni skoraj nič prometa, če ni sezone srn in medvedov in je cesta suha, slabo uro. Med vikendom in tednom, ko ni prometnih konic, eno celo uro. V prometnih konicah uro in pol. V zimskem času pa tudi dve uri in več. Leta 2015.
Približno enkrat na mesec najdem čas in zberem pogum, da obiščem starše v Kočevju. In vedno znova podoživljam leta, ki sem jih prebila na cesti, ko sem dobila svojo prvo službo v Ljubljani. Če sem hotela priti na delo pravočasno, sem si morala v najboljšem primeru vzeti uro in pol za vožnjo. Ponavadi sem se v avto usedla ob 6.20 h. Od trenutka, ko sem zavila z lokalne na regionalno cesto, se je kalvarija začela. Z vseh možnih smeri so se začeli pred mano zgrinjati dnevni migranti. Vsak s svojo zgodbo, načinom vožnje in zmožnostjo zaznavanja okolice.
Eni so vožnjo do Ljubljane izkoristili za prebujanje, drugi so z gestikulacijo nakazovali globoke pogovore s sogovornikom, tretji so jim trobili, blendali in jih pošiljali na različne virtualne lokacije, četrti so se ob tej uri na cesti znašli zato, ker so šli zgolj 2x na leto na tako dolgo pot in so si pač vzeli “malo” rezerve, preden se odpre BTC. In potem je bila še peščica na cesto in cilj osredotočenih voznikov, ki so morali vse to vzeti v zakup, če so želeli pravočasno in v enem kosu priti v službo. Vsak dan, v obe smeri, dobesedno borba za preživetje.
Cesta Kočevje – Ljubljana je namreč cesta tisočerih nepreglednih ovinkov, odcepov, neprekinjenih črt in nerazumnih omejitev hitrosti. Karavano je v prometni konici praktično nemogoče prehiteti – če si malce adrenalin džankija, ali pa se ti po kakšnem čudežu pred tabo odpre par 100 metrov prazne ceste, se prebiješ kvečjemu do naslednjega dela karavane. In tako vse do Škofljice, kjer se pred železniško progo spet vsi srečajo. Tisti, ki sploh ne vedo, kako so se do tja pripeljali, in tisti, ki so na cesti pustili dnevno dozo živcev in znoja.
In “kočevska” cesta ni nedolžna. Glede na to, da sem osebno poznala tri ljudi, ki so na tej cesti umrli, da se je moja mami na tej cesti (ne po svoji krivdi) zaletela trikrat, od česar se enega dogodka zaradi travme še danes ne spomni, in da sem imela na tej isti cesti sama dve nesreči (enkrat je bila nesrečnica srna, drugič mi je nasproti vozeča presekala ovinek), si pač drznem reči, da je to cesta smrti.
Zaradi izgube časa, živcev in nenazadnje denarja, je vse več ljudi prisiljenih Kočevje zapustiti. Ker služb v Kočevju že v “mojih” letih ni bilo. Vsi, ki smo dobili priložnost, da smo lahko odšli delati ven, smo jo pograbili z obema rokama. In se nekako prebili do prvih predragih kreditov in prvih precenjenih kvadratov. V tistih časih so bile namreč cene stanovanj na najvišjem nivoju, a pustimo to – to je že druga zgodba.
Hočem povedati, da gre za začaran krog, ki ima lahko katastrofalne posledice. Hitre in posledično varnejše ceste so osnova vsake infrastrukture. In infrastruktura je osnova vsakega napredka, novih investicij, novih delovnih mest. Komu od pretekle in trenutne vladajoče kočevske strukture to ni jasno, ne vem. Dejstvo je, da bi bilo mnogo več koristi, če bi se bivši kočevski župan v času svojega mandata in tudi kasneje, ko je bil neposredno pri “koritu”, namesto s telekomunikacijami raje ukvarjal s strateškimi interesi sokrajanov. In, da se nagnem še na desno, enako seveda velja za bivšega župana sosednje Ribnice. Kaj sta pustila za sabo in kaj v tej smeri počneta njuna naslednika, mi, razen očitnega, ni znano. Vidim namreč zgolj to, da se v zadnjih 15 letih na tej cesti ni zgodilo nič omembe vrednega. Ljudje še vedno (e)migrirajo, nesreče se še vedno dogajajo, žal tudi tiste s smrtnimi izidi. Človeška življenja so očitno vredna manj kot kvadratni meter asfalta, da o propadanju občine, ki ima 23 % brezposelnost, sploh ne govorim. Če bi pristojno ministrstvo uspelo nabrati tistih par 10 milijonov za “narodov blagor”, bi del sredstev, če sem malce zlobna, verjetno izpuhtel že med prirejanjem razpisa, preostali del pa bi poniknil v stečajno maso izbranega gradbinca. V najboljšem primeru bi cesto gradili toliko časa, da bi kmalu po otvoritvi “nujno” potrebovala sanacijo. In smo pri problemu, s katerim se naša deželica nikakor ne zna, zmore ali noče spoprijeti. Kočevska cesta je pač le kolateralna škoda. Ki pa žal vodi v ekonomski in socialen propad regije.
p.s. Pred nekaj dnevi sem v medijih sicer zaznala, da se o problematiki spet javno govori. Če prav razumem, gre za “aktiven” pristop k izboljšanju razmer na odseku Škofljica – Ljubljana. Ali, bolj po domače: govora je o cca petih (5!) kilometrih. Če so za odločitev o petih kilometrih potrebovali 15 let, potem je realizacija rešitve za 50-kilometrski “odsek” Kočevje – Škofljica, po mojem skromnem mnenju, znanstvena fantastika.
Avtorica: Anda Arko, ekonomistka, brez dlake na jeziku. Ponosna lastnica čivave. Zasvojena s potovanji. Izvaža zdravje za denar in ponoči mirno spi. Spremenila bi slovensko zastavo. Na Twitterju jo najdete pod @illegall_blonde.
Preberite tudi:
Super prispevek, fajn avtorica, le nekaj ji zamerim: ponosna lastnica čivave?!? A to je kakšen modni trend sedaj, biti ponosen na pasmo psa?
No ja, če bi šlo za nemškega ovčarja, nič ne rečem;-)
Matjaž, hvala za pohvalo. Komentar o čivavi pa zahteva nov prispevek, stay tuned 😉
Deal! 😉
Razumem vsakodnevne tegobe in travme vozačev. Ampak prispevek nič ne omenja železniške proge, ki bi te težave znatno omilila, njena prenova pa se še kar odmika v nedoločeno prihodnost …
http://www.delo.si/novice/slovenija/kocevje-je-danes-prometno-bolj-odrezano-kot-pred-120-leti.html
Jernejec, predvidevam da niste iz naših koncev, zato verjetno ne veste kje vozi vlak Kočevje Ljubljana? Kaj bi veliko odtehtala? Edino težke tovornjake in njihove hlode, kar se je v zadnjem letu tudi zgodilo. To je pa na vekov veke edina stvar. LP
Vsak dan na tej cesti, skoraj do Kočevja. Tako bo, dokler ne bo prva luknja tako velika, da bom nekoč izginil v njej (zna biti, da bo to kar kmalu). Kar pa se tiče železnice, obstaja en vic (ki v bistvu nu vic, ampak kruta resnica). Koliko je dolga železniška proga od Ljubljane do Kočevja? Do Ribnice.
Kaj pa vlak? A niso obnovili železniške proge?
Na relaciji Kamnik-Lj, Kranj-Lj, Trbovlje-Lj,.. se večina vozi z vlakom in ni problemov.
Proga je urejena mimo Grosuplja do Ribnice. In še to samo za tovorni vlak, ki brez postankov s hitrostjo 45km/h in brez postankov vozi uro in pol. Torej zakaj potniški vlak do Kočevja, ce bo do Lj. vozil 2,5 ure s postanki? Avtobus se vozi skoraj na pol prazen, pa vozijo na pol ure…
Sem prebral celoten prispevek in lahko rečem, da tako črnobelo pa le ni oziroma niso vedno župani in bogvekdo še kriv. Sam sem iz Ribnice, študiram v Ljubljani, pot je skoraj dnevna rutina. Ob prometnih konicah opažam zgolj enega ali dva človeka na osebni avtomobil, in vsi hitijo v isti konec – nefunkcionalno, drago, časovno obsežno. Je pa udobno in to še razumem.
Ne razumem zakaj avtorica govori o varnosti ceste medtem pa se pritožuje čez te in one omejitve? Ne pravim, da cesta ni nevarna in zahtevna, veliko pripomorejo vozniki na njej. Srna gor ali dol, živimo na območju Slovenije, ki velja za eno izmed najbolj gozdnatih, zato pričakuj povečano število divjadi na cesti. Nesreče se pač dogajajo. In tukaj je govora ne on petih ali desetih kilometrih temveč o 50
(35, če odšteješ, Škofljico, Ljubljano itd…) zato se mi ne zdi čudno, da je poleg vseh teh dejavnikov nesreč več. En argument potrebujem, ki mi bo pojasnil zakaj je hitra cesta varnejša? Ponavljam, če so kreteni na cesti, cesta nima tukaj nič. Kreteni pa so povsod.
Avtorica trdi, da je v končni fazi za kredite Kočevcev kriva tale cesta? Dajte no, razmišljajte z zdravo kmečko pametjo. Trditev je najmanj privlečena za lase.
Občina lahko pokriva infrastrukturo zgolj v mejah občine, zato govorit, da Občina Kočevje ne more “poflikat” tistih lukenj od Žlebiča naprej (na to vsaj namiguje) pač spet privlečeno za lase. Se mi zdi, da je v Občini Kočevje stanje te ceste (zgolj LJ – Kočevje) še zelo dobro napram drugim odsekom na tej petdesetkilometrski relaciji.
Glede avtoceste je tako. Interes je, večina soglasij je, razen naravovarstvenega soglasja, kjer pa gre že za terorizem s strani naravovarstvene stroke. Infrastruktura, ki je javni interes je vedno imela prednost. Obstajajo drugi ukrepi, da se potencialno škodo zmanjša in omili.
Železnice, še nimajo obratovalnega dovoljenja, na žalost res dolgo traja.
Če se ne motim, se v medijih javno govori o odseku, kjer je v času prometnih končnic najhuje in sicer, da se vpelje še tretji pas, kjer bo z administrativno-prometnimi ukrepi dovoljeno peljati v smeri prometne končnice. Se pravi zjutraj, ko je gužva v smeri Ljubljane, bi se peljali po dveh pasovih, popoldne pa ravno obratno. Pa se je že zataknilo in sicer krajevna skupnost vztrajno protestira proti temu.
Strinjam se, da veliko stvari ne funkcionira tako kot bi morale, a se mi zdi, da neka kritika, osnovana zgolj na podlagi nekih vtisov, površno predstavljenega problema ter kontradikcije ne nosi velike teže.
Samo kaj pa jaz vem, saj sem le študent.
Avtorica morda res ocenjuje vse skupaj na podlagi vtisov, ki pa so nekajletni in vsakodnevni. In so identični mojim. Največ pove dejstvo, da za 60 kilometrov porabiš eno uro v skoraj optimalnih razmerah. Ki pa jih ni praktično nikoli. In ko sem bil jaz (samo) študent, mi je bilo skoraj vseeno za 10, 20 minut na dan. Danes mi (zelo) ni. Samo primer – če denimo zamujam 20 minut zaradi nekega bednega cestnega razloga, čeprav sem šel pravočasno iz službe, ne pridem pravočasno v vrtec. Oni lahko zaradi tega pokličejo socialno, ker otroka zanemarjam. Lahko se seveda delamo, da je vse kul, ampak ni. Zelo ni. In ne gre samo za vtis (avtorice), ni kul.
Domen, uf, kar precej sem zmedena 🙂 Kot prvo, ne govorim zgolj na podlagi “nekih” vtisov. Lepo sem pojasnila, da sem se kar nekaj let vozila na relaciji Kočevje – Ljubljana, torej sem bila vsak dan udeležena teh “vtisov”. Namerno nisem omenjala svojih študentskih let “vozakanja”, ker takrat imaš druge skrbi (oziroma radosti), takrat mi čas, tako kot omenja Tadej, ni predstavljal nobenega faktorja in nenazadnje se na faks skoraj nikoli nisem peljala v prometnih konicah. Kot drugo, nekako skušaš pustiti vtis, da zadeva sploh ni problematična, potem se pa case by case demantiraš.
1. Tudi sama sem nekaj časa avto delila s sopotnico, s katero se je skoraj čudežno poklopilo, da sva delali ob približno istih urah, na približno isti lokaciji. V praksi pa (v idealnih razmerah) ta “približno” pomeni vsaj 15 minut čakanja na eno ali drugo. Minus to, da se ne moreš zmeniti popoldan za kakšno pijačko, ne moreš v shopping, če zjutraj zboliš, je štala…. Sicer pa praviš, da “udobje še nekako razumeš”. Torej, se vseeno strinjava.
2. Ne praviš, da cesta ni nevarna in zahtevna. Tudi tu se očitno strinjava 😉
3. Zakaj je hitra cesta varnejša? Morda ravno zato, ker bi omejili dostop divjadi (sam praviš, da gre za 50 km problematičnega območja)? Ali pa zato, da bi hitrejši in okretnejši “kreteni” po odstavnem pasu varneje prehiteli počasnejše “kretene” (narekovaji zato, ker ne vem, kateri so zate bolj problematični)?
4. Da je cesta kriva za kredite Kočevcev? Verjetno ciljaš na tisti del, ko mi je vožnja dokončno prekipela in sem se preselila v Ljubljano? Veš, ko štartaš iz nule, ti še kako prekleto pomeni, ali boš vzel 30.000€ kredita za topli domek v Kočevju, ali pa 60.000€ za podobno kvadraturo, brez parkirnega mesta, v Ljubljani. Predvidevam, da ti tega problema nimaš, pa malo težje razumeš.
5. Da govorim o kakšnih luknjah, ki jih je treba zakrpati? Hm, sem svoj zapis prebrala še enkrat, pa tega ne najdem.
6. Da občina lahko pokriva samo lokalno infrastrukturo… že res, vendar jaz v svojem zapisu govorim o lobiranju in aktiviranju (na državni ravni) dveh “močnih” poslancev, ministrov in karkoli sta že bila in sta. Sem dregnila v kakšno sorodstveno vez, morda? 😉
7. Naravovarstveni terorizem – po mojem nestrokovnem mnenju totalna bedarija, se popolnoma strinjam.
8. Terorizem krajevne skupnosti – spet se strinjava. Skoraj v stilu “naj crkne sosedova krava”.
9. Železnica – rak rana, kot jo omenjata tudi Miha in Tadej. Jaz sem jo sicer imela v mislih, a potem bi se pisanje preveč razvleklo. Uf, kaj bi takrat dala za kakšno urico (magari 2) na vlaku, da v miru preberem časopis, spijem kofe, pojem zajtrk, si uredim makeup… No, spet se strinjava 🙂
Tako, upam da sem vsaj približno pojasnila odprte dileme. Ker s tem dialog zaključujem. Pa srečno s študijem! 😉
Anda, hvala za trud, da si dejstva izlila na papir!
Strinjam se z vsem kar si napisala.
Popravit te moram le, da se na cesti Kočevje – Škofljica ni nič bistvenega spremenilo že od takrat, ko so jo asfaltirali, menda enkrat v petdesetih.
OK, da ne bom krivičen:
1. tretji pas nad Pijavo Gorico, ki je postal dirkališče in šopirjenje z žrebci pod motornim pokrovom, ni pa rešil nič in je le pesek v oči,
2. nekoč so dolga leta pacali bližnjico od zdajšnjega Petrola pod Pijavo Gorico, do zdajšnjega krožišča na Škofljici, prej smo se vozili po robu barja in ob gozdičku, kjer je bila ustanova “Jaz grem gor na Škofljico…”,
3. da ne pozabim obvoza v Ribnici (mimo Spara), prej smo se vozili skozi center takrat še trga,
4. sem še kaj pozabil? Ja, prejšnji teden so pokosili travo ob cesti, lepo.
Leta 1978 sem iz Kočevja s fičkom prišel na faks v Ljubljano v 45-tih minutah, pa je 100km/h dosegel le stežka. Prvi semafor je bil, če se prav spomnim, pri tunelu, prometa je bilo zelo malo, cesta pa, kot rečeno, bolj ko ne takšna kot je danes. Parkiral sem pred vrati faksa. Še dobro, da se izboljšave dogajajo vsaj na za nas “alternativnih” cestah skozi Ig in Grosuplje, saj bi bil kaos na Škofljici in Lavrici še večji. V obeh naseljih, pa tudi višje (Smrjene, Gradišče…), je veliko novih stanovanjskih enot in verjamem, da novi stanovalci “penijo”, saj je problem že peljat otroka v vrtec in šolo, “kriva” pa je nepretrgana kolona, ki se vali nekje z JZ. Problem imamo vsi in bo samo še večji, saj se samo nekaj naklada in sestankuje, rezultata pa ni. Lani ali celo že predlani so župani obljubljali “premakljivo” tripasovnico Škofljica – Rudnik. Sedaj govorijo, da bodo takoj (!?) pristopili k štiripasovnici. Ne razumem zakaj to ni bilo že zdavnaj narejeno? V tujini srečujem veliko primerov, kjer je na takšni širini štiripasovnica, zunanja pasova sta normalno široka, namenjena avtobusom, tovornim in drugim širokim vozilom, notranja pasova pa sta ozka, primerna za osebna vozila. In, ne moreš verjet, vedno najdejo prostor tudi za pločnik in kolesarsko stezo.
Sicer pa, počakajmo še nekaj let. Tastari se bomo ubili na cesti ali šli v penzijo, mladina tako ali tako ostaja v Ljubljani ali gre v tujino in kolona iz Kočevja bo počasi zamrla, zakaj bi se potem trudili? S cesto ali železnico! Gospodarstva na našem koncu ni (kapo dol redkim izjemam) in ni videti, da se bo kaj spremenilo. Bodo pa še pravi čas zvozili ven najboljšo hlodovino, potem pa se bo vse skupaj zaraslo z grmovjem in naravovarstveniki bodo presrečni. Mimogrede, ali so že uspeli prepričat tiste elitne metuljčke, da bi se moovenli nekam drugem?
Uspešno odplačevanje kredita in čuvaj se, ko greš obiskat starše, pa ne medvedov!