V nekem avstralskem akvariju imajo razpredelnico z naslovom Who eats who? Kdo koga jé. Namreč – ali morski psi ljudi ali ljudje morske pse. Grafikon je neizprosen – medtem ko pojemo ljudje na deset in deset tisoč ton morskih psov, uspe ubogim kužkom na leto pospraviti komaj kakšnega deskarja in še takrat se izkaže, da je šlo za pomoto ali pa za pasjo radovednost. Krvoločni in brezobzirni lovec je človek in ne žival.
Kormorani na Krki in Soči doslej še niso ugonobili nobenega kajakaša, so pa pospravili velike količine rib. In zato so jim ribiči gorki kar se da in kličejo na pomoč državo, ki naj ukaže varuhom okolja, da lahko vzamejo lovci puške v roke in kormorane streljajo.
Država naj torej zaščiti ribiče pred kormorani. In kdo bo zaščitil tiste, ki so najbolj nemočni in najbolj ogroženi – ribe, ki jih napadajo in eni in drugi? Kormorani in ribe so tisočletja živeli v razumnem ravnotežju, potem pa je prišel človek in je to porušil. V reke vlagajo na tone mladic in več je rib, več je kormoranov. Če hočejo, da jih bo manj, je treba samo nehati vlagati v reke in pustiti, da se narava sama zmeni, kaj bo storila s svojimi otroki. Manj rib, manj kormoranov, dokler ne bo spet tisto ravnotežje, ko je obojih ravno prav. In potem hodimo ob nedeljskih popoldnevih z otroki gledat soško postrv v naravnem okolju in ne na krožniku, in kormorane na drevesu in ne nagačene v naravoslovnem muzeju.
Zadnjič smo brali, kako je nekdo z orožjem napadel lovskega čuvaja, in lovec je dogodek opisal takole: »Ne morete si predstavljati, kako strašen je občutek, ko nekdo meri vate s puško.« Čudno, vsak povprečni divji zajec si to zlahka predstavlja.
Marko Zorko, Knjiga mrtvih
P.S. Knjigo mrtvih je izdalo časopisno podjetje Mladina d.d. , kupite jo lahko v Mladinini spletni trgovini (www.mladina.si/trgovina). Priporočamo tudi Zorkovo avtobiografijo Mein Kampf, knjigo, za katero se praši. Dobite jo v spletni knjigarni eBesede.