Osnutek Deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije je predvidljiv, trdno bazira na trenutnem stanju, se od statusa quo v ničemer resnično ne oddaljuje in išče popolno nekonfliktnost za vsako možno ceno. Prav to pa so obenem njegove največje šibkosti.
Kar je še huje, med nadaljevanjem po uhojenih poteh, ignorira spremembe, ki se dogajajo v zunanjih odnosih. Internet je prinesel delokalizacijo in neprimerno večjo interakcijo slehernega državljana s svetom izven svoje države kot kdajkoli prej. Seveda zunanja politika nikoli ni bila edini stik države in državljanov z zunanjim svetom, toda tolikšni interakciji praktično vsakega državljana z ljudmi, organizacijami in podjetji izven svoje države nismo bili priča še nikoli. Vse to se dogaja ob vse manjšem pomenu nacionalne države na globalnem nivoju in nastanku poglobljenih skupnosti širom sveta, ki za svoje temelje lahko jemljejo skupne interese posameznikov, osvobojenih od mnogih spon geografske lokalnosti.
Ti trendi spodjedajo reprezentativnost zunanje politike kot zastopnika svojih državljanov, vendar obenem tudi odpirajo nove priložnosti in nalagajo nove dolžnosti zunanji politiki. Zunanji politiki, ki mora spričo sprememb spremeniti svoj obraz in se zavzeti za interese svojih državljanov tudi kje drugje kot na parketih mednarodnih konferenc in rednih, a mnogokrat banalno birokratskih srečanj mednarodnih organizacij.
Zunanja politika naj torej ne naslavlja zgolj drugih držav, temveč tudi druge akterje, nevladne organizacije, skupnosti, podjetja, posameznike.
Cilj nam mora biti Slovenijo prestaviti iz periferije globalnih tehnoloških in kulturnih tokov v njihovo središče. Za tak podvig potrebujemo pripravljenost na spremembe, samozavest in odprtost zunanjemu svetu. Tu ima lahko veliko in ključno vlogo zunanja politika. Seveda ne more ravnati enostransko, za marsikatero od teh sprememb potrebujemo širši družbeni in institucionalni konsenz. Potrebno se je tudi zavedati, da imamo pri teh prizadevanjih veliko oviro. Zgolj 2 milijona prebivalcev. Zunanji akterji se ne bodo hoteli sami od sebe osredotočati na tako majhno občinstvo, trg. Zato je na nas, da smo toliko bolj agresivni v svoji proaktivnosti, propagandi, prilagodljivi, a obenem samozavestni v naši identiteti. Diametralno nasprotje torej od občutka, ki ga ob branju daje trenutni Osnutek Deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije.
Da ne bom zgolj teoretiziral, naj naštejem nekaj praktičnih primerov iz internetnega sveta, kjer se zunanja politika trenutno morda ne vidi, a bi se verjetno morala, vsaj kot del rešitve v sodelovanju z ostalimi institucijami in širšo družbo. Primeri sicer precej variirajo v svoji obsežnosti kot tudi nivoju abstraktnosti:
– zavzemanje za nadaljnjo enotnost svetovnega spleta, ustanovitev mednarodne organizacije z ustanovno listino, ki bi s trdnimi zagotovili jamčila svobodo govora in neodvisnost od neprimernega poseganja nacionalnih držav,
– aktivna prizadevanja za pravno povsem poenoten evropski trg avtorskih pravic in intelektualne lastnine,
– v dobi e-bralnikov knjige v slovenščini manjkajo v spletnih trgovinah največjih ponudnikov; Amazon Kindle, Apple iBooks, Barnes & Noble Nook …,
– dostopnost spletnih plačilnih metod – npr. za ponudnike plačil znotraj aplikacij na Google Play,
– informacijska varnost in suverenost, z dobro izdelano strategijo odzivov v primeru vdorov in dostopov informacij, za katerimi stojijo državni akterji,
– medsebojno priznavanje socialnih, pokojninskih pravic z drugimi državami za lažji, prosti pretok visoko usposobljenih strokovnjakov, umetnikov,
– olajšanje postopkov za zaposlitev kadrov iz tujine,
– promocija Slovenije kot tehnološko odprte države, idealne za testno uveljavljanje novih tehnoloških rešitev. Tu nam razmeroma omejen dvomilijonski trg, geografska raznolikost ter lega in dobro izobraženo prebivalstvo pridejo izredno prav,
– prizadevanja za enoten evropski telekomunikacijski trg,
– trdna, načelna podpora človekovim pravicam, iz stališča internetne skupnosti še posebej svobodi govora in pravice slehernega prebivalca na tem svetu do zasebnosti, tudi pred nezakonitimi posegi drugihndržav. Reakcija Slovenije na vsesplošno vohunjenje brez legitimnih pravnih podlag? Bi kot država stali za svojimi besedami o človekovih pravicah in ponudili azil Snowdnu, Assangu? Morali bi.
– uveljavitev koncepta virtualnega državljanstva po zgledu Estonije, ki državljanom drugih držav omogoča spletno uporabo kopice državnih in zasebnih storitev ter plasira Slovenijo kot odskočno desko za evropski trg.
Nekateri izmed primerov se morda slišijo banalno, mnogi seveda ne sodijo neposredno v deklaracijo in skoraj vsi zahtevajo visoko stopnjo sodelovanja z ostalimi institucijami in nedržavnimi akterji. Toda poanta je prav mnogo bolj fleksibilna zunanja politika, ki je v neposredno oporo interesom svojih državljanov, organizacij, podjetij na zunanjem-političnem področju. Ki v zasledovanju teh konkretnih ciljev, branjenjem temeljnih načel, tvori koalicije in raje aktivno predlaga ter soustvarja bodočo mednarodno zakonodajo, kot da zgolj sprejema od zunaj ponujene rešitve.
Teh nekaj primerov še zdaleč ni vse, kar bi moralo tvoriti temelje zunanje politike in so zgolj en pogled na zunanjo politiko z relativno ozkega zornega kota tehnologije in interneta. Morda lahko služijo kot eno izmed izhodišč debate o bolj konkretnih in ambicioznih ciljih slovenske zunanje politiken od tistih, ki so zdaj zapisani v osnutku. Ko se postavimo v bolj pokončno, a odprto držo proti zunanjem svetu, se bodo morda tudi drugi težavni cilji zdeli malo manj oddaljeni. Federativna Evropska unija, z resnično skupno zunanjo politiko, Združeni narodi brez veta v varnostnem svetu, legalizacija in učinkovita regulacija drog, obče priznani mednarodni kazensko-pravni sistem in globalni minimalni standardi mednarodnega gospodarskega prava in socialnih pravic so lahko dosegljivi cilji na planetu, ki se s pomočjo tehnologije zdi vedno manjši.
Nenazadnje se moramo zavedati tudi, da z globalizacijo stopamo v smeri homogenizacije kultur. Na nas je, da z odprtim pristopom in pogumom v to nastajajočo globalno kulturo in družbo prispevamo najboljše, kar imamo ponuditi ali pa se sami odstranimo v periferijo. Si upamo?
Avtor: Matic Bitenc, diplomiral iz Evropskih študij na Fakulteti za družbene vede. Zdaj vodi zagonsko podjetje Toshl in poskuša združevati družboslovne in tehnološke pristope za svet, bolj prijazen uporabnikom. Na Twitterju ga najdete pod @MaticBitenc.
Objava je del razprave na Metini listi o Deklaraciji o zunanji politiki RS:
– Deklaracija o zunanji politiki je deklaracija o EU in človekovi varnosti (Adriana Dvoršak)
– Zunanja politika, ki ostaja sama sebi namen (Marko Bucik)
– Trije razlogi, zakaj deklaracije o zunanji politiki ne sprejmem za svojo (Dr. Marko Lovec)