Življenja ne merim z evri. Veliko pomembnejši mi je občutek radosti, ki ni v izključni domeni materialnih dobrin, ampak je veliko več drugih, pomembnejših stvari, ki vplivajo na moje počutje. Udeležil sem se treh protestov v Ljubljani in še se jih bom. Protestiram zato, ker se zavedam, da imamo vse možnosti, da zaživimo v boljši državi. V takšni skupnosti, ki bo imela vizijo, voditelje, ki bodo želeli delati čim več dobrega za čim več ljudi, kjer bodo zakoni za vse enaki, brez izjem. Ne protestiram zato, da bom denarno bogatejši, imel avtomobil in hišo. Ko si bomo izborili moralnejšo Slovenijo, bomo tudi denarno bolje situirani, a to ni cilj, je stranska posledica.
Materialni svet letal in Applovih izdelkov pa sta merilo za kakovost življenja vsaj dveh, visokih slovenskih politikov – podpredsednice stranke SDS, Sonje Ramšak, in Ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, dr. Žige Turka. Ob demonstracijah je ga. Ramšak na Twitterju komentirala takole: »Proti Vladi in korupciji protestirajo sinovi očetov, ki imajo svoje avione«.
Dr. Turk pa je objavil tvit, ki ga moram zapisati po spominu, ker ga na njegovem profilu ni več najti. Šel je nekako takole: “Zaskrbljen bom takrat, ko bodo protestirali lačni, ne pa tisti z iPhonom v žepu.” Na svojem blogu je minister napisal nekaj podobnega, malenkost milejšega: »Še bolj me bo skrbelo, ko bodo stavkali tisti, ki proračun polnijo. Ko bodo stavkali tisti, ki jim je za državo mar. Ko gesla “Narod lačen je ful drugačen” ne bodo na ajfoune tvitali siti. Ko bodo stavkali obrtniki, kmetje, podjetniki. Skrbi me, da odhajajo v tujino. Skrbi me, ko stavkajo tako, da pač ne odprejo še ene proizvodne hale, ko ne zaposlijo še nekaj ljudi. Ko pravijo, zakaj pa bi jih? Se mi sploh splača?«
Ti dve sporočili lahko pomenita marsikaj. To, da sta gospa in gospod zares ignorantska in ne razumeta, za kaj gre, ali pa se mogoče zavedata, da gre zares, in želita s tem poceni načinom pristaviti svoj lonček k diskreditiranju protestov, ali pa to, da življenje zares merita z letali in iPhoni. Jaz bi stavil na zadnja dva. Res je, veliko protestnikov nas je takšnih, ki nam materialno nič ne manjka. Jaz živim nadpovprečno, imam hrane, kolikor želim, denar in čas za rekreacijo, streho nad glavo, potujem, s protestov tvitam s pametnim telefonom in redno hodim na tortice ob Ljubljanico. Vse to menjam za življenje v državi, ki jo vodijo dobronamerni ljudje z vizijo. V Sloveniji današnje politične elite vidim korupcijo, klientelizem in sprenevedanje. Teh negativnih vrednot pa ne želim v v svoji družbi. Če je cena za pravično, pravno in moralno državo ta, da bom več delal in skromneje živel, sem jo pripravljen plačati brez pomisleka. Materialno bom živel slabše, a bom srečnejši, ker bodo ljudje okoli mene bolj zadovoljni. Več se bom smejal in imel bom občutek, da skupaj gradimo našo družbo, prihodnost in državo. Ponosen bom, da živim v Sloveniji. Klima v Sloveniji je grozna ravno zato, ker državo vodijo ga. Ramšak, dr. Turk in ostali duhovno pusti ljudje, ki so jim merilo obstoja materialne dobrine. Roko dam v ogenj, da smo vsi pripravljeni prepustiti del našega denarja, plače, zato, da se rešimo iz krize. A kaj, ko ni politične figure z dovolj integritete, ki bi ji verjeli, da bo z našim denarjem delala odgovorno. Ko bomo imeli na oblasti dobronamernega voditelja ali voditeljico, potem bosta tudi Semolič in Štrukelj gotofa, ker kar na enkrat ne bosta imela več podpore za delanje zdrah.
Racionalen človek se zaveda, da ljudje nismo samo racionalna bitja. Včasih nečesa ne naredimo, četudi vemo, da bi to morali. Dobro se spomnim take prigode, ko sem prvo leto en mesec sam veslal po Dalmaciji. Na južni strani Hvara sem začutil blago omotico, mišice so postale kot jogurt in vesla skoraj nisem mogel držati v rokah. Po domače rečeno, padel mi je »cukr«. Takoj bi moral nekaj pojest in čez pol ure bi šel lahko naprej. Tega sem se zavedal, a kljub temu, iz meni neznanega razloga, tega nisem naredil. Vsakih sto metrov sem odložil veslo, nekajkrat globoko vdihnil in se po polžje podal naprej. Dokler res nisem mogel več. Šele takrat sem popil nekaj medu in pol ure počival.
Ne pričakujem, da nesrečneži, ki so zares v stiski in se morajo boriti za vsakdanji kruh, demonstrirajo pred hramom slovenske korupcije in zlonamernosti. Tisti, ki lahko, se borimo tudi v njihovem imenu. Dr. Žiga Turk je tvit o lačnih protestnikih verjetno napisal v afektu (to sumim, ker ga sedaj ni več na njegove profilu), a srčno upam, da se to ne bo uresničilo. Če bomo pred parlamentom protestirali lačni, takrat ne bo več časa, da boste politiki zaskrbljeni. Takrat vas bo strah za lastno kožo.
Marin Medak, absolvent Fakultete za elektrotehniko in prvi Slovenec, ki je preveslal Atlantski ocean
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.
Tudi sama (še) ne spadam med tiste, ki zvečer ne morejo zaspati, ker ne vedo, kaj bodo lahko dali drug dan otrokom na mizo, ampak med tiste, ki vedno pogosteje ne moremo zaspati, ker nam ni jasno, kako se lahko dogajajo Zidarji, Tovšakove, praznobesedni lažnjivi županski in poslanski Kljukci, kako lahko naduti in sami sebe polni ljudje, slepi za ljudstvo, ki bi ga naj predstavljali, govorijo o moralnih načelih, če ne poznajo vesti!
Marin, za vsako rit se šiba najde, tudi za njihove se bo, če ne prej, pa slej. Takrat si bodo peli “be carefull what you wish for”.
Čestitke za vztrajnost in pogum – tako na Atlantiku kot tukaj! 🙂
Sem mislila da so takšni ljudje izumrli, sedaj pa sem pomirjena, ker jih (nas) vznika čedalje več. Tistih ki nam (še) ni nič hudega, pa nas stanje duha in zgrešene vrednote čedalje bolj motijo. Mhm, imamo tudi telefon v žepu, ampak mnogim nam je to kot praviš stranska posledica, ne pa cilj. In ja, k sreči, nas čedalje več v boljši jutri želi skupaj z drugimi, ne pa preko drugih.
Marin, izvrstno napisano. Na glavico žeblja!