Bil je prav poseben dan

Tisti dan sem praznovala svoj 6. rojstni dan. Bila sem polna pričakovanj. Kajti takrat sem že vedela, da za rojstni dan dobiš super darila, polna presenečenj. To leto sem imela prav posebno željo in upala sem, da mi jo bosta starša izpolnila. In res… Odvila sem darilni papir, odprla škatlo in dobila najlepše darilo. V paketu je bil majhen dojenček. Kot iz topa sem ustrelila: „Izidor mu bo ime!“ Bil je prav poseben dojenček. Če si mu z majhno plastično posodico vlil vodo v usta, se je polulal. Vau! Pravi čudež. Bil je najboljši dojenček na svetu in nikamor nisem šla brez njega. Pozneje sem dobila še voziček zanj in oblekice. Skratka, bil je ves moj svet in ni bilo dneva, da se ne bi igrala brez njega. Takšnih spominov na otroštvo verjetno nimam le jaz. Verjetno je nekaj povsem naravnega, da punčke posnemajo svoje mame in kasneje to tudi same postanejo.

Ko sem spoznala Jureta in sva se odločila, da se bova poročila, se nama je zdelo povsem naravno, da bova čez kakšno leto že postala starša. Ker sva bila oba službeno precej zasedena, so meseci nekako kar minevali in tekli mimo naju. In ko je minilo kakšno leto, sva se prvič vprašala, kako to, da mi še ni uspelo zanositi. Namreč kar nekaj znancev in prijateljev sva imela, ki so se odločili za povečanje družine in čez kakšen mesec ali dva so nama že zaupali veselo novico. Seveda ni minilo družinsko srečanje ali kakšna zabava, da naju ne bi spraševali, kako to, da še nimava otroka. Kar nekaj jih je bilo, ki so nama rekli, da preveč delava, da naj se malo umiriva, da leta tečejo in naj se raje posvetiva naraščaju. Seveda so naju taka zbadanja prizadela. Vse skupaj je začelo tudi vplivati na najin odnos. Počasi sva se začela spreminjati iz veselega para v vse bolj zagrenjenega. Začela sva se zapirati vase in vse bolj sva se odtujevala od drug drugega. Vsak zase sva začela raziskovati po internetu, kaj bi bilo lahko narobe z nama. Začela sem preizkušati razne „čudežne“ pripravke, za katere sem slišala čisto mimogrede med kakšnimi pogovori… Poskusila sem s čajem, pri katerem sem morala zajeti sapo, da sem ga sploh lahko pogoltnila, maco, ki sem si jo zmešala s toplo vodo in se potem vsaj 10 minut zadrževala, da nisem bruhala… Skratka, pripravljena sem bila poizkusiti vse, samo da bi nama uspelo imeti otroka.

Imela sem srečo in na kavi s prijateljico, ki se mi je zaupala, da hodi na IVF-e, sem spoznala, da imava očitno tudi midva težavo z neplodnostjo. Začela sem jo zasipavati z vprašanji, kako poteka zdravljenje, kdaj veš, da imaš težavo z neplodnostjo itd. Skoraj ni minil teden, da ji ne bi postavila še kakšno vprašanje. Dala mi je vse podatke, kam naj se obrnem, in začela sva s prvimi obiski pri ginekologih. Bila sva prepričana, da bova že po prvem IVF postopku uspešna in čez kakšna dva meseca že sporočila staršem, da sem končno noseča. Ker nama je bilo vse to novo, sva bila popolnoma zmedena, kaj čemu sledi in kako vse skupaj poteka… Hodila sva k zdravnikom z blokcem in si vse zapisovala kot na kakšnem predavanju. Vmes sem seveda kar naprej klicala prijateljico in se vedno znova želela prepričati, če sem si pravilno zapisala, kaj sledi. Po branju portalov sem postajala vse bolj zmedena in prestrašena. Začela sem se primerjati z drugimi puncami, ki so tam pisale. In potem je sledilo razočaranje. Že osmi dan po vstavitvi zarodka sem zakrvavela. Ni nama uspelo. Spraševala sva se zakaj in kaj sva počela narobe. Sledilo je nekakšno obdobje žalovanja. Odločila sva se, da bova vse poskuse z zanositvijo dala na stran. Jaz sem potihem še vedno upala, da nama bo nekako že uspelo dobiti otroka po naravni poti. Saj sem slišala za kar nekaj zgodb, da je parom, ki so že obupali, uspelo zanositi. Ko je minilo kakšno leto, sem se sprijaznila, da midva očitno nisva tak par, ki bi mu takole uspelo in se odločila, da še enkrat poskusiva. In ne bom pozabila tistih dnevov po vstavitvi zarodka, ko sem vsako jutro odšla s strahom na stranišče in upala, da še nisem začela krvaveti. In zopet nama ni uspelo. Razočaranje je bilo še hujše.

Vse bolj in bolj sva se začela spraševati, kaj ne delava prav. Spet sva začela brskati po spletu in preizkušati vse, česar še nisva. Od spremembe prehrane, gibanja, jemanja vitaminov. V vsem tem norenju po povečanju družine sva popolnoma pozabila na NAJU in NAJIN ODNOS. Pozabila sva, zakaj sva pravzaprav pristala skupaj. Počilo je! Ugotovila sva, če ne bova nekaj spremenila, ne bova ostala skupaj. Odločila sva se, da nehava sanjariti in idealizirati željo po otroku. Obrnila sva se vase in začela počasi zavedati, zakaj sva pravzaprav skupaj. Zakaj sva se sploh poročila. Začela sva se pogovarjati in se spet smejati, hoditi ven in se družiti. Postala sva si spet MIDVA pomembna. Odločila sva se, da ne bova več skrivala, da ne moreva imeti otrok. Postala sva iskrena do sebe in s tem do drugih. Ko naju kdo vpraša, zakaj še nimava otrok, pač poveva, da jih ne moreva imeti. In bila sva presenečena, kako ljudje malo vedo o neplodnosti. Kako zelo so vedno znova presenečeni nad najinim odgovorom. Obenem sva ugotovila, da sva obkrožena s pari, ki imajo enako težavo. Namreč s tem, ko sva se midva odprla, so se tudi najini prijatelji. Zdaj se na nek način počutiva svobodna.

Poskušala sva s šestimi IVF postopki in še dvema zdravljenjema s tabletami in še vedno nama ni uspelo. Zdaj sva z zdravljenjem prekinila. Odločila sva se, da bova posvojila otroka. Najina veza je trdna, kot še nikoli. Naučila sva se ceniti majhne stvari in se jih veseliti. V času zdravljenja sem spletla nove vezi z ljudmi, ki mi danes veliko pomenijo in so mi dali veliko novega znanja. Tako sem v drugačni luči spoznala Kristino Modic, Petro Oplotnik, Andrejo Verovšek, Bojano Pinter in Aleša Kočevarja. Ustvarili smo izjemno akcijo osveščanja o neplodnosti. Vsak od nas je prispeval svoje znanje na svojem poklicnem področju in ogromno časa, da bi osvestili javnost ter neplodne pare o neplodnosti in darovanju spolnih celic. Upam, da smo pomagali čim več parom in da se bo končno neplodnost detabuizirala. Naredili smo spletno stran, ki pomaga parom lažje prebroditi vsa vprašanja o zdravljenju.

Katja Gaspari Leben

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.