Avtorica: Gea Česnik, lastnica Založbe Alba 2000. Pod psevdonimom Gaja Ross je objavila več knjig za otroke, nazadnje Paglavčke prostovoljčke – “knjiga želi naučiti našo mladež, da je paglavček hudo bogat tudi takrat, ko postori kaj dobrega brez plačila”.
V tej državi pozabljamo, da vsak narod potrebuje svoj jezik in svojo pisano besedo, besedo, ki ne nosi le političnih zdrah in komentarjev. Narod potrebuje knjigo, svojo knjigo, kajti narod brez knjige in kulture enostavno izgubi svojo identiteto. Zgodovina nas spomni na Rdeče Kmere … Knjižnice so omejile svoje nakupe na minimum – nimajo denarja, osnovne šole knjig že dolgo ne morejo več kupovati – nimajo denarja.
Varčujemo tam, kjer bi ne smeli, varčujemo pri tistih, ki jim je mar še kaj drugega kot denar in politika. Bralci ne morejo do knjig, ker jih je v knjižnicah premalo, v šolskih knjižnicah jih ni, starši pa jih otrokom ne morejo kupiti. Knjige so drage zato, ker so naklade tako majhne. Kdo je odgovoren, da reši knjigo, ki je temelj in srčika zavesti vsakega naroda?? Kdo je odgovoren za to, da so osnovnošolske knjižnice oropane sveže literature, ki je mladim morda bolj potrebna kot formula pri fiziki ali letnica rojstva gospoda Napoleona?
Kako naj dosežemo, da se vsem knjižnicam v osnovnih šolah v naši državi omogoči poseben sklad s sredstvi za nakup knjig ter da se javnim knjižnicam omogoči dovolj sredstev za nakup toliko izvodov knjig kot jih potrebujejo. Samo tako se bodo cene knjig lahko znižale in bodo dostopne vsem, samo tako bo naš jezik obstal. Kdo bi vedel, ali narod sploh hoče brati … Le kaj bi si mislil Primož Trubar? Poglejmo na slovenski evrski kovanec, tam stoji, kaj bi dejal veliki mož. Strinjamo se, da slovenski jezik brez knjige ne bo preživel, torej tudi narod težko … ampak kaj naj storimo, da bi se tega zavedli tudi odgovorni in se ti morda celo zamislili.
ALBA je majhna založba in taka kani ostati. Že nekaj let na naslovnici vsake knjige, ki jo založimo, najdete znakec v obliki hiške, kjer piše PIŠEMO RIŠEMO BEREMO SLOVENSKO. Znakec je ustvarila Nina Rupel. To pomeni, da boste pri nas našli zgolj in samo slovenske avtorje. Prepričani smo, da Slovenci znamo pisati in risati, samo priložnosti mladi, neuveljavljeni avtorji nimajo. Mi jih sprejmemo z veseljem. Slovenska založba smo in poslanstva se zavedamo. Da je naša usmeritev prava, pove že dejstvo, da so izposoje knjig naših avtorjev v knjižnicah hudo velike. Na ustvarjalno pot smo pomagali Alji Furlan, Katarini Kesič Dimic, Jani Martinšek, Tomu Pircu, Karin Berce, Nataši Vertelj in še mnogim. Tudi bolj znana imena se najdejo med našimi avtorji. Pišejo tisto, kar doživijo in kar občutijo tu, v slovenskem okolju. Rišejo tako, kot napisano občutijo. Bo menda držalo, da narod potrebuje zgodbe iz svojih logov in ne le ameriške in francoske ali celo kitajske prevode. Pa saj smo SLOVENCI.
Uspešnica je knjiga Mama, moji punci je ime Depra Alje Furlan. Pisateljica je pogumno napisala zgodbo, ki se je zgodila njej sami, ko je ugotovila, da njen edinec srednješolec doživlja depresijo. Komentar knjigi je napisala prof.dr. Blanka Kores Plesničar, dr. med., strokovna direktorica Psihiatrične klinike Ljubljana. Da je te bolezni med mladino ogromno, je povedala. Da mladi takšno knjigo potrebujejo. Svoje je dodal Andrej Karoli, ki je preživel podobno avanturo. Knjiga pa kljub temu, da je potrebna in poučna, ostaja v skladišču. Aleksandra Čehovin in Taja Sever sta dobili celo nagrado za najboljšo ekološko slikanico v letu 2012 – Strašna Martinova prigoda. Knjiga ostaja v skladišču.
Delo je nam vsem v veselje, celo tako, da avtorji že sami delajo vse, da bi svoje knjige promovirali. Pristajajo na nizke ali celo nične honorarje. Samo kaj, naklade so majhne, vedno manjše, take, ki bi se jim včasih smejali, in zato so cene knjig visoke. Za večino nedosegljive. Še tisti, ki bi radi brali in si knjigo izposodili, morajo čakati nanjo, ker knjižnice kupujejo vedno manj izvodov. Začaran krog, ki ga poznajo vse založbe. Mi, majhni in slovensko usmerjeni, še posebej. ALBA s svojo ekipo ostaja na svoji poti in dokler bo le možno izdaja knjige z znakom PIŠEMO RIŠEMO BEREMO SLOVENSKO. Saj menda komu pa je vendarle še naše besede mar?
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.
Moja dežela Slovenija, planet v malem, kjer so gore kot kipeče skalovje, polne gozdov in bogastva živalskega sveta, morje kot neskončno obzorje in žitna polja kot obljubljeni kruh že neštetim rodovom, ni samo moja dežela Slovenija. Postala je neka tuja lastnina, s katero ravnajo kot s pocestnico in ji obešajo oslovske zvonce na vrat. Vse v imenu denarja, in vse za denar. Za novo hišo, nov avto, a prazno knjižno polico, lačne otroke in do kraja strte starše brez služb in stanovanj.
Vsa ta nasprotja niso ustvarili »vesoljci«, pridelali smo jih sami. Nekateri, tisti, ki so si dovolili mojo, tvojo, našo usodo vzeti v svoje roke. Slovenci smo predobri, naivni in se premalo zavedamo svojega bogastva.
In, ko sem to razlagala ljudem, so mi odvrnili, da sem nora jaz. Že zato, ker se hvalim s Karantanijo in knežjim kamnom, Brižinskimi spomeniki, Trubarjem in Kosovelom, pesnicami in pisateljicami – s slovensko besedo. Trdili so, da je moje obzorje preozko, da moram v svet, kjer je vse tako čudovito, novo, da se lahko v množici izgubiš in pozabiš na svoj jezik. Šele tam in daleč stran si lahko Državljan – Državljanka!
Ampak jaz ne! Sem raje doma, v Sloveniji, ki je sicer obdana z visokimi berlinskimi zidovi okrog ministrstev, vladnih ustanov, bank in vseh, ki imajo prazne malhe; v deželi, kjer ne moreš kupiti knjig, stanovanja, poslati otrok na počitnice, upokojencem zagotoviti dostojnega življenja in delavcem plačila za opravljeno delo. Čeprav vem tudi to, da je za visokimi zidovi ustanov, političnih strank in vladarjev, obljubljen raj. Sicer so tam zdaj samo izbranci, a so. Če bomo pošteno stisnili zobe, jih kar polomili, zavezali želodce in ne bomo brali knjig, bomo enkrat smeli pokukati tudi tam čez. Se bo, se je že našel način, da bodo slovensko besedo zatrli, uničili knjigotržce in avtorje, jih prisilili, da bodo po gozdovih pobirali dračje, ne pa pisali in ustvarjali drugačen svet za odrasle in otroke. Še kako se zavedajo, da ni močnejšega orožja, kot je pero. Knjigarne bodo, saj so jih skoraj že, spremenili v trgovinice, kjer dobiš vse mogoče nepotrebne stvari. Knjige so pa, le kdo danes še bere, drugorazredno blago, predvsem za tiste, ki si drznejo zagovarjati pisano besedo. Najprej pa je treba uničiti knjižnice, to leglo znanja in modrosti, da se ljudstvo še česa pametnega ne nauči. Pipico je potrebno zapreti takoj, še preden iz nje priteče kakšna kapljica denarja za nakup novih knjig. Le tako bodo vladarji lahko nemoteno vladali, ne da bi se bali oportunistov, modrecev, pisateljev in pesnic, založb in knjig. Z roko na Bibliji pa bodo, že vzgajajo otroke v poslušne robote.
Saj res, res sem nora, da še vedno verjamem, da se bo našel nekdo, ki bo to vrv, zadrgnjeno okoli pameti vseh Slovencev, pretrgal.
Zdaj pa moram iti. Na skrivnem se dobiva z založnico, morda kljub vsemu, s svojim denarjem in dobroto, natisne kakšno knjigico, prijazno potreplja avtorico, lektorico in ilustratorko. Vse to, za slovensko besedo in za vse otroke sveta.
Vladarji namreč še spijo spanje pravičnega.
SONJA KORANTER, marec 2013
Branje in pisno izražanje, življenjski vrednoti vsakega posameznika
Včeraj sva s hčerko, ki se ravno zdaj uči brati, prebirali slikanico Kristine Brenkove, Hvaležni medved. Na koncu me je začudil podatek, da je knjiga, natisnjena leta 1987, izšla v nakladi 12.000 izvodov. In to je bil že četrti ponatis, kar pomeni, da je slikanica izšla v 48.000 izvodih! Torej je prišla skoraj v vsak slovenski dom, knjižnice so za otroške oddelke kupovale tudi po pet in več izvodov, medtem ko se danes knjige tiskajo v nakladah od 300 do 500 izvodov (redko 1000 izvodov), ponatisov ni, saj knjižnice kupijo le en izvod, ali pa še tega ne, ker si ga preprosto ne morejo privoščiti. Tudi Slovenci kupimo vse manj knjig. Ker so predrage. Toda to ne bi smel biti razlog. Če imamo denar za najnovejši i-pod, imamo denar tudi za knjigo.
Pred časom sem srečala svojo osnovnošolsko učiteljico slovenščine, ki mi je potožila, da otroci dandanes ne znajo več napisati preprostega spisa: nimajo domišljije, nimajo besednega zaklada, stavčne strukture so okorne … Zakaj? Odgovor je na dlani: ne berejo dovolj in ne berejo z veseljem, prevzele so jih sodobne elektronske naprave: računalniki, i-padi, i-phoni in kar je še teh zadev, ki jih starši z veseljem kupujejo, samo, da imajo pred otroci mir, pa čeprav na ta račun njihova raven pisnega izražanja ostaja na siromašni ravni sms sporočil.
Otroku, ki mu starši kot malčku niso prebirali pravljic, ne bo povsem samoumevno, da kot osnovnošolec in kasneje kot najstnik ter kot odrasel človek poseže po knjigi. Takih izjem je malo. Želja po branju, po vstopu v domišljijski svet, ki ga odpira knjiga, se običajno rodi v najzgodnejšem otroštvu. S tem se ne bogati le otrokov besedni zaklad, ki ga bo uporabljal skozi vse svoje življenje in ga postopno s pomočjo knjig tudi sam nadgrajeval, pač pa se krepi tudi njegova zmožnost čustvovanja, buri se njegova domišljija. In to je nekaj neprecenljivega, nekaj, kar mu instant računalniške igrice in druge aplikacije sodobnih elektronskih medijev ne morejo dati.
Pravljica odstira čudovit svet in pravljica, pisana v slovenskem jeziku, odstira čudovito bogastvo našega jezika: odseva rabo slovenskih besed, besednih zvez, rekov in pregovorov v preteklem in sedanjem času.
Otroci potrebujejo pravljice, otroci potrebujejo knjige, in to že od najrosnejših let dalje. Zato jim berite in namesto nove računalniške igrice, jim kupite knjigo, saj bo čas, ki jo bo preživel ob njej, njegova naložba v prihodnost. Če je otrok še premajhen, da bi bral sam, se razveselite: ničesar še niste zamudili! Vzemite v naročje otroka in knjigo, ter mu na stežaj odprite vrata v čudoviti svet pravljic. Verjemite, to je nekaj najlepšega, kar lahko podarite otroku.
Najprej čestitke Albi, ki pogumno vztraja pri izdajanju knjig še živečih slovenskih avtorjev. Poudarjam še živečih, kajti, žal, so tako za založbe kot večino slovenskih bralcev zanimive le knjige pokojnih avtorjev, ali pa peščice tistih, ki jih neka literarna elita(založniška ali pisateljska)proglasi za edine toliko kvalitetne, da jih lahko ponudi (oziroma z njimi posiljuje) slovenskega bralca, ki bi brez njih taval v temi zablod in slabih vplivov. Slovenski bralci sami pač nimajo razvitega dobrega okusa.
Razmišljam, zakaj so pokojni avtorji boljši kot še živeči, oziroma celo, zakaj so boljši, ko so mrtvi kot so bili prej, ko so bili še živi? Morda zato, ker se jim nikomur ni treba zahvaljevati? Jim plačevati? Jih nagrajevati? Kdo bi vedel!
Moj drugi poudarek je na slovenski! Slovenski avtorji nasproti tujim! Založbe, razen redkih izjem, se kitijo predvsem s prevodno literaturo,ki naj bi bila, vse do zadnje vejice, vrhunska, nekaj pred čimer se moraš globoko prikloniti. Prihaja namreč od nekoga, ki živi za našo mejo! Pa je res takšna razlika? Je res vse, kar pride od tam čez, toliko boljše? Za nas Slovence, je. Tam čez namreč pišejo o nečem, česar mi tu ne poznamo! Naj se omejim le na otroško literaturo. Mi nismo očetje in matere, nismo sinovi in hčere, torej o odnosih otrok odrasel ne moremo pisati! Ne poznamo otroškega sveta (sami nismo nikoli bili otroci in nimamo svojih otrok), ne vemo, kako se otroški in odrasli svet prepletata, s kakšnimi težavami se srečujeta in kako jih rešujeta. Ne vemo, kaj je v teh svetovih lepo in osrečujoče. Itd. itd.
Če zaključim brez sarkazma: Vsebinsko je vsaka knjiga, zgodba unikat (če ni plagiat, seveda!, je zanimiva in bralcu nekaj da. Tuje zgodbe poleg univerzalnih tem prinesejo morda dih tuje kulture in so zato zanimive, slovenske zgodbe pa se z univerzalnimi temami dogajajo doma ali pri sosedu, pri čemer se lahko počutimo kot da smo v njih doma, ali pa se čudimo, kako je mogoče, da tega ne vem, če pa sredi vsega tega živim.
Toliko o vsebini. Kar se tiče jezika in stila, pa je druga pesem. Zame je knjiga dobra, če je stilsko in jezikovno dobra, ne prenesem pa jezikovno in stilsko nemarno napisanih knjig.
Še enkrat pa čestitke vsem založbam, ki cenijo domače avtorje. Mogoče pa bomo tudi na literarnem področju prišli do takšnega spoznanja, kot smo na področju hrane: SLOVENSKO JE NAJBOLJŠE!
mAGDALENA cUNDRIČ
Mojim željam za zdravje je že dolgo pridružena želja za okrevanje gospodarstva, da bi ljudje spet lahko namenili nekaj denarja za kulturo. Knjige, gledališče, koncerte, obiske muzejev in podobno. Nekaj od tega, tudi brezplačnega, lahko sicer še vedno počnemo. Hodimo v knjižnice in na prireditve, ki ne ogrozijo naše finančne varnosti. Toda to je v resnici zelo žalostno. Ljudje smo od vedno željni kulture. Žalostno je, da založbe za poezijo v tem času pravijo, da ni tržno zanimiva. Prav poezija je bila v težkih trenutkih vedno ključnega pomena. Poezija poboža, greje, dviguje, odpira… V razcvetu tehnologije si z njo lahko postrežemo tudi drugače, vendar sem goreča zagovornica knjige v papirnati obliki, ki si jo lahko zvečer potisnem pod blazino, jo zjutraj umažem s prsti od marmelade, jo posodim iz roke v roko, iz oči v oči. Ljubim knjige, ki jih povlečem iz podstrešja ali predalov in so bile včasih v lasti otrok. Še danes so polne topline in radovednosti, mehkobe, vonja po otroštvu. Grozljivo se mi zdi, da to nekega dne ne bi bilo več tako shranjeno, uskladiščeno.
Prepričana sem tudi v to, da ima vsak človek zgodbo, ki bi morala biti v knjigi. Vsako življenje je zgodba za knjigo, ki bi jo morali brati, poznati in podoživeti, se iz nje učiti, jo čutiti in podati naprej.
Če pomislim, koliko veselja je med otroke vnesel (Albin in moj) mišek Šim, ki spada med pravljice po meri, kar pomeni, da je za za vsakim miškom resničen otrok, za katerega je založnica Gea Česnik pripravljena izdati knjigo, ker vsako od teh posebnih zgodb razume in spoštuje, predvsem pa ve, da je njeno poslanstvo osrečevati otroke. Kako to, da to ve samo ona? Kje je še kdo drug, ki bi to podpisal – od pristojnih, ki so bili postavljeni na odgovorna mesta, da bodo to počeli? Skrbeli za otroke, jih razveseljevali, izobraževali.
Knjiga tudi pogosto pomembno nadomesti nekajurno odsotnost starša. Otroke sicer zaupamo tudi video igricam, računalniku, televiziji, starim staršem, varuškam, ulici, če je sreča travniku, igrišču… Knjiga je okno v svet, čeprav v svet lahko gledamo skozi tehnologijo. Vendar je računalnik proti knjigi črna luknja, v kateri se dogaja vse mogoče. In četudi je na njem “samo” knjiga, torej elektronska, ekran posrka vso našo energijo. List papirja pa oddaja toplino, bralcu kljubuje z enako energijo, ki se oplemenitena z vsebino knjige odbije nazaj in ga dodatno napolni.
Tudi sama se sprašujem, kam se lahko še zmanjšajo naklade knjig… Žal je posledica tega edino višja cena knjižnega izvoda in to mi niti najmanj ni všeč. Verjamem, da ni nikomur. Pri pisanju in ilustriranju vztrajamo po večini samo še ljubitelji, ki nam je to užitek in strast. Honorarjev ni več, srečni in ponosni smo na izvode knjig, ki jih dobimo v zameno in nam pomenijo pravo bogastvo. Imeti kup knjig je za našo generacijo nepredstavljivo. Navajeni smo bili dobiti po eno knjigo ob posebnih dogodkih in si sem in tja kupiti izvod oboževane izdaje, ker je v njej nekaj, kar nas fascinira in si želimo ohranit za vse življenje. Včasih kupimo knjigo zato, da jo podarimo, torej kot najprimernejše darilo s sporočilom. Zdaj dobim kot avtorica svoje avtorske izvode, ki se jih vsakokrat noro razveselim in jih navdušeno razdelim med svoje.
Odzivi bralcev so super, res, Mama, moji punci je ime Depra je uspešnica. Ko se riba zaljubi v konja je po nekaterih šolah v programu priporočenih knjig za bralno značko. Z gospo Česnikovo sva seveda na vse to izjemno ponosni. Založba pa od ponosa ne more preživeti. Tako založbo bi moral nekdo že končno vsaj nekoliko podpreti.
Alba ima tudi druge avtorje, na katere je enako ponosna. Mi vsi pa smo ponosni nanjo. To gre tako ali pa sploh ne gre. Trudimo se s predstavitvami, novimi in svežimi idejami, čudovitimi oblikovnimi rešitvami in lepimi ilustracijami. Vendar če ljudje nimajo sredstev, do knjig ne morejo. Če ustanove ne razpolagajo z zadostnimi sredstvi, si nakupa ne morejo privoščiti. Založba je na minimum. Cena knjig je vse prej kot ugodna. Začaran krog.
Želimo nekoga, ki bo bo to odčaral. Naj začne na kateremkoli koncu ali delu tega obroča, samo naj ukrene nekaj, kar bo pripomoglo k pravičnejši delitvi sredstev. Nekaj, kar bo posledično vplivalo tudi na kupno moč knjig in vsega ostalega v kulturi, kar je na prodaj. Saj ne bo nič hudega… končno bo denar samo krožil; od kupca do založbe, k avtorju in drugim soustvarjalcem, ki so spet kupci in tako naprej. Le kaj je v tem tako hudega, da se ne more zgoditi? Če se bojimo prevelike potrošnje in postati žrtve nepotrebnih stvari, ta bojazen knjig preprosto ne more zajemati. Knjiga je zgodba, ki jo piše življenje, knjig je toliko, kolikor je ljudi, spominov, dogodkov, krajev in spoznanj. To je naravni pojav, ki ga ne moremo primerjati s plastenkami, nakupovalnimi vrečkami in podobnim. Žal se zdi, da zadnje čase nekateri počnejo prav to, kar je naravnost zastrašujoče.
Po prebiranju objavljenih komentarjev lahko samo pritrdim napisanemu. Kaj novega bi bilo težko dodati. Mislim, da si vsi, ki radi pišemo, želimo, da bi se zadeve spremenile in bi vsem, ki radi berejo ostale knjige dostopne, država pa bi za kulturo namenila več sredstev.
Pri Založbi Alba, srčne Gee Česnik, kjer v slovenščini izhajajo knjige slovenskih avtorjev za slovenske bralce, bo te dni zagledala luč knjiga o vodi. Namenjena je tako otrokom kot odraslim. Tako tistim, ki vodo spoštujemo in jo čuvamo kot tistim, ki z njo ravnajo potratno ali jo celo onasnežujejo in zastrupljajo. Prebrali pa naj bi jo tudi oni, ki bi vodo radi speljali na mlin svojih žepov, ali kot se lepše sliši, ki bi si jo radi sprivatizirali. Naslov knjige je ČARODEJKA VODA, mogel pa bi se glasiti tudi Dobrotnica voda, Voda, vila življenja ali Ogrožena čudodelka. Po mnenju tistih, ki so delo prebirali že takrat, ko je nastajalo, bi si knjiga – zaradi svoje lepote in sporočilnosti – zaslužila takšno naklado, da bi lahko prišla prav v vsak slovenski dom. Izšla pa bo v borih 300(tristo) izvodih! Zakaj, vemo.
Vodo in knjigo povezujeta dve bistveni lastnosti. Obe sta ogroženi in obe sta neobhodni. Brez vode ovene telo, brez knjige pa duša.