Avtor: Luka Valas, pravnik, ki je svojo dušo že zdavnaj prodal tujim korporacijam. Neoliberalec, občasni smartass. Ne grize. Na Twitterju ga najdete pod @luka_vee.
Čau Dino, stara rdeča kost!
Brez izgovorov, vsi vemo, da se v naši državi nič ne zgodi brez dobre zarote. Veseli me, da sva tudi midva del tega.
Glede vprašanja KDAJ? voliti: kolikor sem jaz bral Ustavo, v njej nič ne piše, da se julija in avgusta ne voli. Ravno tako nikjer ne opazim določbe, da je poletni dopust ustavna pravica. Poletni meseci morda niso optimalni, kljub temu pa se mi argumenti o neustavnosti zdijo smešni. Dobrohotno bom na podlagi tvojih podatkov ugibal, da je julija na dopustu okrog 500.000 prebivalcev Slovenije. Volitve seveda ne trajajo cel mesec, le eno nedeljo, in če za primeren dopust vzamemo 10 dni, bi prizadeli dobrih 166,000 prebivalcev. Odštejmo cicibane in pionirje, ki niso volilni upravičenci, in ostane jih 144.000. Nekaj jih bo volilo predčasno, precej jih bo vikend kljub počitnicam izkoristilo še za hitre volitve ob prihodu ali odhodu. Koliko? Recimo polovica. Ostane nama torej kakšnih 70.000 volivcev, ki pa jim volilna pravica ni odvzeta, zgolj po lastni izbiri ovirana. To je samo 4 % volilnih upravičencev. Za primerjavo, na evropskih volitvah ni glasovalo 76 % volilnih upravičencev.
Argumenti o neustavnosti poletnih volitev so po mojem mnenju predvsem rezultat dejstva, da politiki niso navdušeni, da bi težko prislužen dopust kratili z nebodigatreba demokratičnim postopkom (ki so ga sami sprožili), novinarji, ki bi poletje raje preživeli v hladni senčki ob srebanju bevande, pa to nebulozo podpirajo. Tej elitni družbi dodajmo še pregovorno odločnega Predsednika in člane neobstoječih strank, ki sanjajo, da bodo do septembra imeli vse, kar imajo veliki. Sicer pa, če so praznični dnevi ovira, bi kazalo postaviti pod vprašaj celotno državo, saj smo imeli plebiscit z rekordno udeležbo 23.12., na vrhuncu veselega decembra?
Sproščen odnos do Ustave pri vprašanju KDAJ? voliti povezujem tudi z vprašanjem KOGA? voliti. Prebivalci Slovenije smo razvili zavidanja vredno toleranco do nekaterih pojavov, ki jih v uspešnih državah ne opazimo. Korupcija, neučinkovitost sodišč in prevladujoča državna lastnina bank in podjetij so nekaj, kar je pri volivcih sprejeto kot dejstvo. Če ostanem pri popularnih socialističnih voždih, kot sta Janša in Janković, pa jima poleg očit(a)ne koruptivnosti lahko pripišemo vsaj še vprašljivo opravilno sposobnost. Janša je samo s pokončno borbo za ohranjanje državnega lastništva NLB leta 2008 povzročil državi škodo velikostnega razreda nekaj milijard. Janković ni nič boljši, vse česar se dotakne, se običajno spremeni v kup dolgov. Na srečo se državne oblasti ni polastil, čeprav se tudi njegova začasna namestnica ni dosti bolje odrezala. Prek svojih dosežkov omenjena tovariša rada navlečeta kamuflažo domnevnega antikomunizma, obskurnih bitk druge svetovne vojne in podobnega balasta, ki služi nadaljevanju toksične kombinacije državne lastnine in razbohotene politike, ki ob odmrlem pravosodju vodi v neučinkovito državo, ki ni sposobna niti lastnega preživetja, kaj šele razvoja, ki bi omogočal svobodno gospodarsko pobudo in posledično gospodarsko rast ter blaginjo prebivalstva. Politiki vzgajajo kopico od države odvisnih posameznikov, ki zaradi odvisnosti od oblastnikov obstoječo godljo podpirajo ali v najboljšem primeru tolerirajo, občutljivi postanejo le, kadar zmagajo napačni »naši« in jih to zadane tja, kjer najbolj boli, v denarnico. Nekako v tem stilu:
Za začetek bi bilo dobro, če bi volivci sprejeli kanček odgovornosti, glede tega se strinjava. Politiki niso sami krivi za vse, večinoma zgolj ponujajo ničvredno kramo, ki jo volivci radi kupimo; za težave je vedno kriv nekdo drug (vstavi po želji: tujci, Kučan, trg, Janša, cerkev, kapitalizem, Conchita), a na srečo obstaja superjunak (jaz politik, pardon država), ki bo poskrbel za vse. Edini problem je, da kljub temu, da zadeva očitno ne deluje preveč dobro, vztrajamo pri vedno istih receptih. Einstein s Slovenci sicer ni imel dosti opravka, zdi pa se, da je imel s svojo definicijo norosti v mislih tudi nas, »Insanity: doing the same thing over and over again, and expecting different results.«.
In moj recept? Več svobode, kakopak! Takoimenovani levici bi položil na junaško srce, da svoboda ni samo pravica homoseksualnih partnerjev do poroke (ki je levica itak ni zagotovila), pač pa tudi svoboda podjetnika, da na trgu deluje brez vmešavanja države, ali svoboda starša, da otroka vpiše v zasebno šolo. Takoimenovani desnici pa, da svoboda ni samo trg in privatizacija (čeprav jim je oboje kljub besedičenju popolnoma tuje), pač pa tudi marihuana v trafiki in od države strogo ločena cerkev.
Toliko za ogrevanje, žoga je tvoja!
Preberite tudi:
Hej Luka, moj dragi neoliberalni prijatelj! (1. del)
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja, tako do avtorja zapisa kot drugih komentatork in komentatorjev.